IZ BESEDE V SLIKO: Umor v Orient Expressu

Mojstrica nepričakovanih preobratov in tako imenovana "kraljica kriminalk", Agatha Christie, je med svojim dolgoletnim delovanjem ustvarila osemdeset detektivskih romanov, ki so navdušili svet. Posebej znana sta njena junaka gospodična Marple in Hercule Poirot, ki v ničemer ne zaostajata za Sherlockom Holmsom.

Med njena najbolj znana dela verjetno spada Umor v Orient Expressu, ki je prvič izšel leta 1934 in spremlja znamenitega belgijskega detektiva, Poirota, med raziskovanjem nenavadnega umora na tem legendarnem vlaku, ki se je zgodil med snežnim zametom v takratni Jugoslaviji. Konca vam seveda ne bom razkril, naj povzamem le, da je bil umorjen ugrabitelj otrok, kateremu so smrt pravzaprav privoščili vsi zbrani, zato je pravega morilca še toliko težje najti. Sicer ne ravno resen roman, ki pa je lahko odlična plažna literatura, če se odpravljate na dopust.

Ker je bila Agatha Christie zelo nezadovoljna z ekranizacijo njenih romanov je sprva zavrnila prodajo pravic za tale film, ki pa jo je na koncu menda najbolj navdušil. Pod režisersko taktirko slovitega Sidneya Lumeta, se je leta 1974 zbrala zvezdniška zasedba, ki je vključevala Lauren Bacall, Seana Conneryja, Ingrid Bergman (za vlogo raztresene švedske misijonarke je dobila tretjega oskajra), Vanesso Redgrave, Johna Gielguda ter Alberta Finneya, kateremu je humorna vloga brihtnega detektiva prinesla nominacijo za oskarja.

Scenarist Paul Dehn in režiser Lumet sta junake v primerjavi z romanom nekoliko bolj karikirala in jim v nekaterih primerih celo spremenila značilnosti. To velja tudi za Poirota, ki mi med branjem sicer ni deloval tako komičen, vendar je Christijeva kasneje dejala, da se je ta upodobitev še najbolj približala njeni ideji o junaku.

S precej poenostavljeno zgodbo Lumet gledalcev ne zapeljuje z uporabo lažnih sledi in dokazov, kot to počne avtorica, temveč jih popelje naravnost do presenetljivega razpleta, o katerem nimajo niti časa razmišljati. Tako Poirot izpade še bolj pameten kot v knjigi, morilec pa manj spreten. Opaziti je tudi, da ima jugoslovanska železniška služba v filmu višjo odzivnost pri reševanju zamedlega vlaka kot ji jo je v romanu pripisala Christijeva. :)

Leta 2001 je bil posnet nizko proračunski tv film s sicer zanimivo idejo, a zelo slabo izvedbo. Hercule Poirot, z glasom in stasom Alfreda Moline, je postavljen v 21. stoletje. Kljub temu, da je bila linija ukinjena že leta 1977, scenarij prikazuje ponovno oživitev luksuznega vlaka, na katerem se je tokrat zbralo le devet in ne dvanajst osumljencev. Sicer pa zgodba precej zvesto sledi izvirniku, saj so dialogi v določenih prizorih skoraj dobesedno prepisani iz romana. Upoštevajoč drugo časovno obdobje so uvedeni nekateri novi dokazni predmeti (čistilec za pipo tako zamenja palčka za dlančnik), Poirot pa si uganko pomaga razrešiti kar z uporabo interneta. Scenaristi so dodali tudi njegov ljubezenski objekt - eksotično tatico. Igra je sicer pod nivojem in ogleda ne priporočam.

Morda ste na med popoldanskim preklapljanjem televizijskih programov kdaj ujeli katero od epizod serije Agatha Christie's Poirot z britanskim igralcem Davidom Suchetom v naslovni vlogi. Ta si želi brihtnega Belgijca upodobiti v vseh kadarkoli napisanih delih s strani Christijeve. Snemajo jih že od leta 1989 in so trenutno pri številki 65, manjka pa še ekranizacija štirih romanov, ene kratke zgodbe, gledališke igre in zbirke 12 zgodb. Serijo sestavljajo daljše in krajše epizode (odvisno od tega ali so bile posnete po kratki zgodbi ali romanu), najnovejša pa je prav Umor v Orient Expressu, ki je televizijsko premiero doživela 11. julija letos. Zgodba ostaja zvesta romanu, vendar so določeni popravki precej očitni. Poirot je prikazan precej bolj strog in celo veren. Film je kot nalašč za zaspano deževno popoldne, nikar pa ne tratite časa z gledanjem sredi poletja. Prav tako raje počakajte na zimo, če želite preizkusiti računalniško igro, ki sloni na legendarnem romanu.

IZ BESEDE V SLIKO: Gospa Dalloway/Ure

Virginia Woolf velja za eno najpomembnejših pisateljic dvajsetega stoletja. Izmed njenih del, ki predstavljajo velik odmik od klasične literature, še posebej izstopa roman Gospa Dalloway iz leta 1925, na katerega je menda močno vplival Joyceov Ulikses. V njem spremljamo en dan v življenju meščanske ženske, Clarisse Dalloway, popolne gostiteljice, ki ponovno prireja eno od svojih nepozabnih zabav. Vmes nam pisateljica predstavi še druge osebe pomembne za razumevanje celote, skoke med vzporednimi zgodbami pa uspešno prekrije z uporabo zunanjih elementov skupim vmes junakom, kakršno je na primer zvonjenje Big Bena ali sprevod modro-krvne osebe. Poleg psihične bolezni za katero je v tistem času trpela tudi pisateljica, nam v nekaj opazkah podaja za tisti čas precej kontroverzne teme, kakršni sta homoseksualna nagnjena in feminizem. Med vrsticami omenja tudi staranje in precej pozornosti posveča samomoru, dejanju, ki ga je nekaj let kasneje storila tudi sama. Roman odlikuje moderen jezik, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in morda je tudi tu razlog, da je to znamenito delo doživelo zgolj eno ekranizacijo, saj ga je skoraj nemogoče prirediti tako, da bi ohranili vse pomembne elemente. Spodobno adaptacijo je uspelo napisati britanski igralki Eileen Atkins, ki je za svoje delo dobila priznanje časnika Evening Standard. Pod režisersko taktirko Nizozemke Marleen Gorris (dobitnica tujejezičnega oskarja za film Antonia iz leta 1995) je glavno vlogo suvereno odigrala Vanessa Redgrave.

"What a day for my party!"

Kakorkoli že, film po premieri na festivalu v San Sebastianu ni bil deležen večjega uspeha in zanimanje za ponovne adaptacije ni oživelo. Je pa omenjeni roman kot podlago za svoj izdelek Ure, vzel ameriški avtor Michael Cunningham in z njim leta 1999 osvojil Pulitzerjevo nagrado. Avtor se v njem ne le poklanja Gospe Dalloway, temveč jo celo nadgrajuje. Obdržal je vse teme (duševno stisko, samomor in homoseksualnost) in jih, skladno s časom, ojačal. Moderni različici glavne junakinje, ki živi v New Yorku in pripravlja zabavo za svojega dobrega prijatelja, z aidsom obolelega gejevskega pesnika Richarda, ni bilo treba potlačiti svoje ljubezni Sally in z njo brezskrbno živi pod eno streho. Kljub temu ni ubežala preteklosti in velik "če" kot senca lebdi nad njenim srečnim življenjem. Vzporedno spremljamo še samo Virginio Woolf, ki se leta 1923 bori s svojimi duševnimi motnjami in piše pričujoč roman; ter gospodinjo iz 50ih, ki ga bere pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju - kaj bo storila z urami, ki so ji ostale do večnosti.

In ker pride vsak uspešen roman kaj kmalu po izidu tudi na veliko platno, tudi tale ni bil nič drugačen. Zaradi ne ravno lahkotnih tem film, ki ga je režiral Stephen Daldry, komercialno sicer ni bil velik bum, vendar so mu kritiki pokimali in Akademija ga je nagradila s kar devetimi nominacijami, tudi za film, režijo in scenarij. Tri nominacije so šle igralcem: Edu Harrisu, Julianne Moore ter Nicole Kidman, ki si je oskarja tudi prislužila - in to v glavni vlogi, čeprav jo gledamo le 28 minut, medtem ko sta bili njeni kolegici (Moore in Streep) na filmu vsaka po 33 oziroma 42 minut. A odločitev studiev za takšno kampanjo se je očitno izplačala in Kidmanova je postala četrta od danes šestih avstralski igralcev* nagrajenih z oskarjem in tretja, ki je kipec dobila z nošenjem umetnega nosu**. Da bi bila bolj podobna Woolfovi so ji namreč nadeli posebno, precej strašljivo, protezo, ki pa je očitno pomagala prepričati Akademijo na kar je opozoril tudi podeljevalec oskarja v tej kategoriji tisto leto, Denzel Washington, ki je, še preden je izdal ime zmagovalke, dejal: "Buy a nose!". No, Kidmanovi je bil nos menda tako pri srcu, da ga je nosila tudi zasebo, sploh zato ker so jo paparazzi težje prepoznali, kar je bilo v tistem času, ko se je ravno ločila od Toma Cruisa, zelo priročno.

Navadno slišim, da ti film ni preveč všeč, če si prej prebral knjigo. Ponavadi se s tem strinjam, vendar pa za tale film tega res ne morem trditi. Ker bistvo tega dela ni zgodba, katere razplet bi moral ostati skrit do konca, temveč globlje sporočilo, ki ga lahko vsak razume po svoje, vam branje ali gledanje v katerem koliko vrstnem redu, ne bi smelo škoditi pri uživanju v izjemni literarni ali filmski izkušnji, vendar vseeno priporočam najprej izlet v knjižnico in nato v Kinoteko.

_______________________________

* Drugi igralci iz dežele "Down Under", ki so dobili oskarja so Peter Finch, Geoffrey Rush, Russell Crowe, Heath Ledger in Cate Blanchett. Finch in Ledger sta bila oba nagrajena posthumno.

** Pred njo je Akademija nagradila še José Ferrerja, ki je umetni nos nosil, kakopak, v znameniti upodobitvi Cyrana de Bergeraca (1950), ter Leeja Marvina za Cat Ballou (1965).

IZ BESEDE V SLIKO: Alica v Čudežni deželi

Alica v Čudežni deželi, kakršno si predstavlja Tim Burton, mojster ustvarjanja srhljivega in temačnega vzdušja, že nekaj tednov polni kino blagajne po vsem svetu, medtem pa Ljubljana še vedno čaka, da se kolosejevci in disneyevci zmeinjo in pobotajo v korist vseh. Ob čakanju sem pripravil hiter pregled zgodovine ekranizacij te klasične, nepozabne pravljice.

Sama zgodba je stara več kot stoletje, saj jo je angleški pisatelj Charles Lutwidge, pod psevdonimom Lewis Carroll, izdal že daljnega leta 1865. Čeprav je njen pravi naslov Alice's Adventures in Wonderland je splošno znana z nekoliko krajšim Alice in Wonderland. V njem spremljamo deklico, ki skozi zajčjo luknjo, kamor je sledila belemu zajčku, pride v Čudežno deželo polno nenavadnih junakov, ki jih danes pozna ves svet. Nori Klobučnik, Mačka Režalka, Marčni Zajec, Srčna kraljica in drugi so menda vsi nastali na podlagi karakterjev pisateljevih prijateljev in znancev. Nekje sem slišal tudi, da naj bi imela knjiga, če jo dovolj natančno beremo med vrsticami, nekaj pedofilskih opazk, kar naj bi bila posledica avtorjevega zanimanja za neko deklico Alice. Očitno sem jo jaz bral preveč površno. Kakorkoli že, kritiki in bralci so si enotni, da gre za univerzalno zgodbo, ki ima veliko ponuditi tako najmlajšim, kot tudi starejšim knjižnim moljem, kar dokazuje tudi to, da je zob časa še zdaleč ni načel.

Besedilo so v gibljive slike prenesli že več kot trideset krat, prvič že leta 1903. Ta verzija se na žalost ni ohranila v celoti. Edino 8-minutno kopijo danes hrani Britanski filmski Institut, objavljena pa je tudi na YouTubeu. Primerjava med takratnimi učinki in učinki v Burtonovem filmu verjetno ni vredna omembe ;).

Prva zvočna verzija in zato tudi prva, ki je vsebovala tudi izvirne dialoge iz knjige, je bila posneta leta 1931. V uro dolgem filmu režiserja Buda Pollarda, so sami ameriški igralci s težavo oponašali britanski naglas, kar se zdi danes precej komično.

Danes je daleč najbolj znana seveda Disneyeva verzija iz leta 1951, ki je bila premierno predvajana na Beneškem filmskem festivalu, tri leta kasneje pa kot prva Disneyjeva risanka prikazana na televiziji. Tudi podoba Alice v modri obleki z belim predpasnikom in svetlimi lasmi, kakršna je danes najpogostejša predstava, je nastala takrat. No, Paris Hilton je na neki zabavi v maskah za vsak slučaj, če je nebi prepoznali, uporabili predpasnik z imenom :).

Leta 1966 je sledila še ena animirana verzija, ki je bila pravzaprav nekakšno nadaljevanje Carrollove zgodbe. V Alice of Wonderland in Paris glavna junakinja, slavna zaradi preteklih avantur, sanja o obisku Pariza. V sobo prikolesari mišek Francois, jo povpraša o njenih najljubših sirih in ji, potem ko je s pomočjo čudežne gobi pomanjša, odpelje na izlet v francosko prestolnico. Istega leta je Hanna-Barbera izdal še eno animirano verzijo Alice in Wonderland (or What’s a Nice Kid Like You Doing in a Place Like This?) v kateri Alice namesto v zajčjo luknjo pade v fotelj, Fred Kremnček in njegov prijatelj Barney se pojavita kot dvoglava gosenica, Norega Klobučnika pa zamenja nov ženski lik.

Manj znano je, da je avtor Lewis Carroll leta 1871 izdal Through the Looking Glass, ki velja za nekakšno nadaljevanje Alice v Čudežni deželi, čeprav nimam nikakršne veze z izvirnikom. V njem spremljamo isto junakinjo, natančno šest mesecev kasneje (4. novembra). Časovni zamik ni edina zrcalna slika prve zgodbe, saj takšnih referenc avtor skozi zgodbo naniza precej. In tudi po tej knjigi so filmarji stegnili prste. Prvič že leta 1928, ena bolj znanih pa je tudi verzija iz leta 1998 v kateri je Alici telo in glas posodila Kate Beckinsale.

Leta 1972 so Britanci posneli mjuzikel z zvezdniško zasedbo. Ralph Richardson je bil gosenica, Peter Sellers Marčni zajec, Dudley Moore pa zaspani polh. Deset let kasneje so televizijski mjuzikel za otroke, naslovljen Alice in the Palace posneli tudi v ZDA, glavno vlogo pa je odigrala kar Meryl Streep.

Televizijskih filmov in takšnih, ki so romali naravnost na video kaseto oziroma dvd je bilo na obeh straneh Atlantika posnetih še kar precej. Med leti 1991 in 1995 so na Diney Channel-u predvajali 100 epizod mladinske serije v kateri je Alica med to in Čudežno deželo potovala kar skozi ogledalo v svoji sobi. Hallmark je leta 1999 združil obe zgodbi o Alici, Odiseju in čarovniku Merilnu ter dobil štiri tehnične emmyje, v njem pa so natopili Whoopi Goldberg kot Mačka Režalka, Miranda Richardson kot Srčna kraljica in Ben Kingsley kot gosenica.

In vsaka kultna zgodba ima tudi svojo erotično verzijo, Alice ni prav nobena izjema. Komično-glasbeno-erotični film je izšel leta 1976 (kratek izsek je spodaj levo).

Filmi o Alici niso ostali zgolj v ameriško-angleški domeni temveč so jih snemali tudi drugi narodi. Sovjetska risanka Alisa v strane chudes je izšla leta 1981, istega leta kot belgijsko-poljska koprodukcija Alicja. Japonci so jo seveda izdali v obliki anime pod naslovom Fushigi no Kuni no Alice, katere uvodna špica je spodaj desno. Ta je sicer sinhronizirana v angleščino, vendar je kvaliteta veliko boljša od tiste, ki sem jo našel v izvirniku.

Krajših in daljših risank in filmov o Alici je še ogromno. Nekateri so želeli biti izvirni in v zgodbo vnesli nove elemente. Dve moderni adaptaciji literarne predloge sta Alice's Misadventures in Wonderland in Alice Underground o ženski, ki v New Yorku išče smisel svojega življenja. Britanska kriminalna drama Malice in Wonderland je postavljena na sever Anglije, videli pa smo tudi že balet na ledu. Tudi mali plišasti medkoti (v angleščini so Care Bears, ne vem kakšen je naš prevod) so v eni svojih risank že gostili elemente dežele, kakršno si je zamislil Lewis Carroll.

Če vam diši pobeg v Čudežno deželo, jih imate na voljo veliko, celo preveč in verjetno bo Burtinova verzija prej prišla v Kolosej ali pa dvd, kot vam bo uspelo pogledati vse. Upam, da nisem izpustil vaše najljubše.

Hladnokrvno

Po skoraj dveh mesecih se mi je le uspelo prebiti skozi znameniti roman Trumana Capoteja, Hladnokrvno. Ne, da bi bilo slabih 450 strani mehke vezave težko branje, le časa mi kronično primanjkuje. A splačalo se je. Roman je zares poglobljena študija dogodkov pred in po usodni noči s 14. na 15. november 1959, v kateri sta Dick Hickock in Perry Smith umorila štiri člane ugledne kasaške družine ter za seboj pustila zelo malo sledi in še več ugibanj o motivu za to dejanje. Medijski pomp, ki se je dvignil okoli tega primera je pritegnil tudi Trumana Capoteja (tisti, ki ga ne poznate ste gotovo že slišali za njegov drugi slavni roman Zajtrk pri Tiffanyju), ki se je pogovoril z vsako osebo, vsaj malo povezano s primerom in v detajle seciral druge najmanjše podrobnosti. Najbolj se je seveda posveti osebnosti in osebni zgodovini obeh morilcev, s katerima se je tudi spoprijateljil.

Perry Smith in Richard "Dick" Hickock

Globoka analiza iracionalnega zločina, kakor označujejo roman je izšla leta 1966, sedem let po umoru in leto dni po izvedeni smrtni kazni za oba morilca. Leto po izdaji, je Richard Brooks posnel istoimenski film, v katerem sta zaigrala Robert Blake in Scott Wilson - oba neverjetno podobna resničnima akterjema. Čeprav ima film dobre ocene in je bil nominiran za štiri oskarje, tudi za režijo in scenarij, mene ni najbolj navdušil. Verjetno prav zato, ker sem ga pogledal takoj potem ko sem končal knjigo v kateri so, normalno, dogodki in osebe veliko bolj poglobljeno predstavljeni. Iz že tako več kot dve uri dolge filmske adaptacije so izpustili precej pomembnih dejstev in ne predstavljam si, kako so ga razumeli gledalci, ki literarnega dela niso poznali. Po drugi strani pa film ostaja neverjetno zvest njegovi predlogi in v nekaterih prizorih celo dobesedno kopira dialoge. Avtentičnost je skušal režiser povečati tudi s snemanjem na pravih lokacijah, vključno s hišo umorjenih Clutterjevih v kateri so bili njihove prave fotografije. V filmu je nastopilo tudi šest članov porote, ki je morilca obsodilo in kobila Babe, ljubljenka Clutterjeve hčerke Nancy.

R. Blake in S. Wilson - In Cold Blood (1967)

Razumem, da je takšen roman zelo težko prenesti na razumljivo dolg filmski trak in ob tem ohraniti visoko kvaliteto pripovedi. Zato sem si želeli ogledat še miniserijo s skupno dolžino 240 minut posneto leta 1996 in nominirano za emmyja, vendar je nisem nikjer našel. V njej sta v glavnih vlogah nastopila Eric Roberts in Anthony Edwards, Sam Neill pa je odigral poročnika Alvina Deweyja.

Po dveh izdelkih posnetih po knjigi je prišel čas za film o nastajanju tega znamenitega dela. Bennett Miller, rojen istega leta, kot je knjiga izšla, je leta 2005 posnel film s preprostim naslovom Capote. O njem ste gotovo že kaj slišali, saj je Philip Seymour Hoffman za neverjetno upodobitev tega ekscentričnega pisatelja dobil ne le oskarja, temveč še cel kup drugih nagrad. Tudi sam film je dobil pozitivne kritike, bil nominiran za najboljši film, režijo, scenarij in (če mene uprašate precej neupravičeno) stransko žensko vlogo - Catherine Keener je upodobila Nelle Harper Lee, Capotejevo prijateljico in sodelavko ter avtorico danes klasične knjige Ubiti ptico oponašalko, po kateri je bil posnet še znamenitejši film.

C. Collins Jr. in M. Pellegrino - Capote (2005)

Capote se bolj kot na sam zločin in dogajanje okoli njega osredotoča na pisatelja in njegov odnos s Perryjem Smithom. Ko sem ga prvič gledal, torej preden sem prebral knjigo, se mi je zdel grozno dolgočasen in takšne komentarje sem slišal tudi od drugih. A sedaj, ko sem poznal okoliščine v katere je postavljen, sta mi tisti dve urici minili veliko hitreje. Motile pa so me druge, s knjigo neusklajene podrobnosti. Capote sam sebe nikoli ni postavil v dogajanje svojega "resničnostnega" romana, čeprav je, sodeč po tem filmu, oziroma po istoimenski biografiji Geralda Clarkeja, ki je bila podlaga zanj, precej vplival tako na tok zgodovine, kot čustva smrt čakajočega zapornika. Njemu gredo očitno zasluge za večkrat prestavljeno izvršitev smrtne kazni, hkrati pa ga film slika kot egoista, ki si ni želel njune izpustitve, saj to ne bi bil primeren konec njegovega romana.

T. Capote l. 1959, P. S. Hoffman (Capote, 2005), T. Jones (Infamous, 2006)

Leto dni po Millerjevem filmu je izšel še ena Capotejeva biografija osredotočena na ta del njegovega življenja, ki pa ni niti približal odmevnosti predhodnika. Infamous je veliko bolj živahen in barvit vpogled v takratno newyorško elito, ki jo je odigrala cela vrsta znanih igralcev, sam Capote (britanski igralec Toby Jones) pa je prikazan nekoliko manj uglajen in bolj posmehovanja vreden. Prav zaradi tega je film, čeprav manj realističen, verjetno bolj privlačen za širše množice. Nagrade pa so se ga izognile. Samemu umoru in psihološki analizi morilcev film, posnet po knjigi Georga Plimptona iz leta 1997, ne posveča veliko pozornosti, podrobneje pa prikazuje odnos med Capotejem in Perryjem Smithom, ki ga je odigral takrat novopečeni Bond, Daniel Craig (filma sta izšla približno v istem času). Namigovanja o ljubezni medni njima so bila pogosta, vendar nikoli potrjena, to pa je tudi edino dejstvo, ki se ne ujema z ostalimi že omenjenimi izdelki.

D. Craig in L. Pace - Infamous (2006)

William Shawn, takratni urednik New York Timesa in Capotejev šef je dejal, da bo ta knjiga spremenila način branja in pisanja romanov. Velik "potres", ki je spremljal izdajo, še danes pošlje kakšen sunek in Hladnokrvno še vedno velja za enega najboljših del dokumentarne literature ne le v ameriškem, temveč svetovnem merilu. Truman Capote je postal zvezda in nikoli več ni napisal daljšega dela. Saj mu ga tudi ni bilo treba. Hladnokrvno mu je namreč prinesel pravo bogastvo. Priporočam v branje vsem, ki imate vsaj kako urico časa na dan!