OSKAR METER: Tujejezični film

Oskar za najboljši tujejezični film bi morala biti druga najpomembnejša nagrada podelitve, vendar se Američani ne zmenijo preveč zanjo. Akademija je kipec filmu v tujem jeziku prvič podelila leta 1947, takrat še v obliki častnega oskarja. Dobil ga je italijanski Sciuscià o mladem čistilcu čevljev. Naslednjih osem let je tako nagrado podelila še dvema italijanskima filmoma ter trem francoskim in prav toliko japonskim. Kategorija kot jo poznamo danes je bila ustanovljena leta 1956, prvega oskarja pa je dobil Federico Fellini za svojo Cesto (La Strada).

Do danes je največ, tujejezičnih oskarjev zbrala Italija, sledi pa ji Francija z devetimi in utegne letos izenačiti. Vključno z letošnjo ima Francija kar 36 nominacij. Sledita Italija s 27 in Španija z 19.

Letošnji favorit ostaja Michael Haneke, ki je sicer avstrijskega rodu, vendar so koprodukcijski Beli trak na razpis prijavili Nemci in si tako prislužili že deveto nominacijo po letu 1990, odkar vzhodna in zahodna polovica njihove država znova tekmujeta skupaj. V tem času so zbrali tudi dva kipca - za Nikjer v Afriki leta 2003 in Življenje drugih, leta 2006; tretjega pa bodo skoraj gotovo dobili letos. Hanekejv prikaz nenavadnih dogodkov, ki se dogajajo v mali skupnosti na severnu Nemčije v letu pred prvo svetovno vojno, je do sedaj namreč že prepričal žirijo v Cannesu, ki mu je maja podelila zlato palmo, Evropsko filmsko akademijo, ki ga je decembra razglasila za evropski film leta in člane Združenja tujih dopisnikov v Hollywoodu, ki so mu januarja dali zlati globus.

"Müssen alle sterben?" -"Ja!" -"Wirklich alle?"

Edini, ki ima vsaj nekaj možnosti, da premaga nemškega favorita, je francoski Prerok. Na festivalu v Cannesu je film zasedel drugo mesto, glavni igralec, Tahar Rahim, ki je odlično upodobil mladega nepismenega zapornika, ki se z iznajdljivostjo povzpne v sam vrh mafijske združbe, je bil razglašen za evropskega igralca leta, film pa se poteguje tudi za 13 francoski nacionalnih nagrad Cesar, katerih podelitev bo 27. februarja.

S seznama 65 prijavljenih filmov iz vsega sveta, se je uspelo med nominirance prvič uvrstiti tudi Peruju, ki je Akademiji poslal Mleko bridkosti o nesamozavestni Fausti, ki verjame da je od mame, posiljene v času vojne, z mlekom dobila tudi stalni strah pred celotnim svetom. Po materini smeri se je prisiljena postaviti na lastne noge. Režiserka Claudia Llosa je lani v Berlinu za ta izdelek dobila zlatega medveda.

Ajami (Izrael)

Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte (Nemčija)

El secreto de sus ojos (Argentina)

Un prophète (Francija)

La teta asustada (Peru)

Druga južnoameriška država letos nominirana je Argentina, ki se za oskarja poteguje že šestič. Prvega in za enkrat edinega so dobili leta 1986 za La historia oficial (Uradna zgodba). Letos so Akademijo ponovno prepričali z na trenutke zabavno kriminalno zgodbo v kateri se upokojeni agent Benjamín Espósito ukvarja s 25 let starim zločinom o katerem bi rad napisal roman. Med brskanjem po preteklosti ponovno oživi tudi ljubezen do njegove takratne nadrejene.

Izrael je najuspešnejša država brez oskarja. To je že njena deveta nominacija, a zdi se da bo tudi tokrat upala zaman. Scandar Copti je v Palestini rojen režiser, ki nam prikazuje številne zgodbe iz ene od sosek Tel-Aviva, imenovane Ajami. V njem nastopjao večinoma neprofesionalni igralci, kar daje izdelku poseben pečat pristnosti.

Zaljubljeno Valentinovo, vsem!

OSKAR METER: Kratki filmi

Kategorija kratkih filmov je zelo površno obravnavana na vsaki podelitvi oskarjev, čeprav gre pravzaprav za manjšo verzijo najpomembnejše kategorije. Kratki filmčki so bolj povezani z umetniškim kot pa finančnim faktorjem filmske industrije in ponavadi so domači, torej ameriški, filmi tu v manjšini. Pred nekaj leti, če se spomnite, smo imel tudi Slovenci svojega nominiranca v tej kategoriji. Režiser Stefan Arsenijevič je sicer Srb, vendar je film (A)Torzija nastal povsem s slovenskim denarjem.

The Door (Juanita Wilson, James Flynn)
Istället för abrakadabra (Patrik Eklund, Mathias Fjällström)
Kavi (Gregg Helvey)
Miracle Fish (Luke Doolan, Drew Bailey)
The New Tenants (Joachim Back, Tivi Magnusson)

Še najbolj ameriški, letos nominirani kratki film je, Kavi, delno posnet v indijski koprodukciji. Zgodba o dečku, ki kot suženj dela v izdelovalnici opeke, je njenemu mlademu avtorju lani že prinesla "študenstkega oskarja" za najboljši pripovedni film, ki jih Akademija vsako leto podeljuje mladim filmskim upom. Če se spomnite, pred dvema letoma je bil v eni zmed kategorij nominiran tudi Vučko, našega Matevža Luzarja.
Ostali nominirani filmi prihajajo iz Švedske, Danske, Irske in Avstralije. Razen Tivija Magnussona, ki se je v tej kategoriji za oskarja potegoval že lani, so ostali filmarji nominiran prvič. Verjetno pa ne zadnjič. Marsikateremu ustvarjalcu so se po tej nominaciji namreč odprla vrata - v zadnjih letih sta dobra primera Martina McDonagha, ki je po oskarju za kratki film posnel uspešnico In Bruges, ter Andree Arnold, ki se je letos na sceno vrnila z Akvarijem (Fisk Tank).

Oskarje v obeh kratkih kategorijah podeljujejo že od zgodnjega leta 1932. Igrani film je bil dolgo časa razdeljeni na dve kategoriji. Prva tri leta so ločeno nagrajevali kratke komedije in drame, nato pa so do leta 1955 filme delili na daljše (dva filmska koluta) in krajše (en kolut). Zanimivo, največ oskarjev v obeh kategorijah - ne le za animirani, kjer bi pričakovali, temveč tudi za kratki igrani film, ima Walt Disney. 12 njegovih risank je bilo nagrajenih v zgodovini in šest kratkih filmov.

French Roast (Fabrice Joubert)
Granny O'Grimm's Sleeping Beauty (Nicky Phelan, Darragh O'Connell)
La dama y la muerte (Javier Recio Gracia)
Logorama (Nicolas Schmerkin)
Wallace and Gromit in 'A Matter of Loaf and Death' (Nick Park)

Štiri nominirane risanke lahko poiščete na YouTubu, nova, 30-minutna, dogodivščina Wallaca in Gromita pa je nekej na spletu v obliki torrenta. Mene je od vseh najbolj navdušila Logorama, nič kaj posebna zgodba postavljena v zelo, zelo izvirno okolje - namreč v deželo logotipov. Vse stavbe, avtomobili, živali in ljudje so namreč svetovno znani logotipi in maskote. Mišelinkota sta policaja, ki lovita zlobnega McDonaldsovega klovna, Mr. Pringles pa je nespodobnež, ki otipava kelnar'co Esso. Mr. Clean je gej (če niste vedeli) in vodič po živalskem vrtu v katerem najdemo Linuxovega pingvinčka, MGM-ovega leva in LaCostove krokdilčke. Ker zmeda še ni dovolj velika, mestece strese še uničujoč potres.

Prilagam pa posnetek mojega drugega favorita, posbne verzije Trnjulčice, kakršno rada pove babica O'Grimm. Tudi komičen prikaz boja med zdravniki in smrtjo za starkino življenej je vreden ogleda, še najmanj pa me je navdušila Francoska pečenka, ki je v risanki sploh ni.Večina avtorjev se za oskarja letos poteguje prvič. Izjemi sta le Darragh O'Connell, ki je bil prvič nominiran že leta 2001 in Nick Park, ki ima doma že štiri zlate viteze. Vse razen prvega je dobil za ustvarjanje prigod Wallaca & Gromita. Enega od njih je s partnerjem Stevom Boxom pred nekaj leti odnesel celo za najboljši celovečerni film.

Trojica oskarjevcev je nazaj

Vsi trije še živi lanski dobitniki oskarja v igralskih kategorijah, se bodo letos vrnili kot podeljevalci, sta sporočila producenta ceremonije, Adam Shankman in Bill Mechanic. Poročal sem že, da naj bi sicer obdržali lani na novo uveljavljen stil podeljevanja oskarjev v obeh glavnih kategorijah za igro, vendar naj bi namesto preteklih dobitnikov, letos nominirance nagovorili njihovi prijatelji. Če je to res, potem Kate Winslet, Sean Penn in Penelope Cruz verjetno ne bodo sami podeljevali oskarjev svojim kolegom, kot je bila to dolgoletna tradicija. A morda so si producenti vendarle premislili. Sicer lepa gesta, ki smo ji bili priča lani, namreč vzame tudi precej časa, tega pa na oskarjih vedno primanjkuje.

NAVEZA: Scorsese - DiCaprio

Veliko je primerov režisersko-igralskih navez, ki skupaj tako dobro funkcionirajo, da svoje sodelovanje peljejo iz projekta v projekt. Ena najbolj znanih tovrstnih navez v zadnjem času je gotovo naveza med legendarnim Martinom in zvezdniškim Leonardom. Duet je moči prvič združil leta 2002 v zgodovinski drami Tolpe New Yorka, nominirani za deset oskarjev, ki je na koncu ostal brez enega samega kipca. Marty je bil takrat sicer nominiran, Leova vloga maščevalca očetove smrti, pa Akademije očitno ni dovolj navdušila oziroma mu je žaromete ukradel veliko boljši Daniel Day-Lewis v vlogi njegovega nasprotnika.

Kakorkoli že, zveza je bila vzpostavljena in dve leti kasneje sta Scorsese in DiCaprio sedela v Kodakovi dvorani vsak s svojo nominacijo za Letalca, biografijo mogotca Howarda Hughesa. Oba sta domov odšla praznih rok, čeprav je sam film dobil pet zlatih kipcev, dva najžlahtnejša (za film in režijo) pa moral prepustiti Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev.

V tretje gre rado, pravijo. Čeprav je bil Scorsese leta 2006 za režiserskega oskarja nominiran že šestič, mu ga je prinesel šele tretji film z DiCapriem. Gre seveda za priredbo japonskega trilerja Notranje zadeve, ki se v ameriški verziji imenuje The Departed (Dvojna igra) in ostaja prvi ter edini remake nagrajen z oskarjem za najboljši film.

Trije film, trije (relativni) uspehi. Prav zaradi tega je svet že lani z nestrpnostjo pričakoval njunega četrtega "otroka", katerega "porod" pa je bil prestavljen na letošnje leto in se bo zgodil te dni na filmskem festivalu v Berlinu. Shutter Island, drama postavljena v petdeseta leta prejšnjega stoletja, je posneta po romanu Dennisa Lehana (avtorja Skrivnostne reke in Zbogom, punčka). Na otoku, kjer stoji psihiatrična bolnišnica Ashecliffe, skrivnostno izgine ena od bolnic. Začneta jo iskati dve detektiva, eden od njih je seveda Leo, drugi pa Mark Ruffalo.

Tu pa se njuno sodelovanje še zdaleč ne konča, saj v naslednjih letih pričakujemo še enkrat toliko filmov, kot sta jih posnela do sedaj. Vsaj toliko jih je bilo namreč napovedanih. Eden od njih je The Wolf of Wall Street, posnet po avtobiografiji newyorškega borznega posrednika, ki je za zapahi preživel 20 mesecev, ker ni pristal v sodelovanje pri razkrivanju velikih goljufij v devetdesetih. Že dalj časa se govori tudi o biografiji 26. ameriškega predsednika, Theodora Roosevelta, ki bo prikazovala predvsem njegova zgodnejša leta. Leo bo medna pod Martyjevo taktirko upodobil tudi Franka Sinatro, skupaj pa naj bi posnela še remake Hanekejevega filma Skrito (Cache), evropskega filma leta 2005.
A lot more to come, torej!

OSKAR METER: Glasba in pesem

Kar nekaj nepozabnih glasbenih podlag je bilo nagrajnih v 75 letih, odkar na tem področju podeljujejo oskarje. Omenimo recimo Vojno zvezd, E.T. vesoljčka ali Žrelo. Vmes so nekaj časa ločeno nagrajevali izvirno in prirejeno glasbeno podlago, pa tudi ločeno glede na komedije in drame. No, zadnjih deset let podeljujejo le po dva oskarja v glasbenih kategorijah: za podlago in pesem.

Avatar (James Horner)
Fantastic Mr. Fox (Alexandre Desplat)
The Hurt Locker (Marco Beltrami, Buck Sanders)
Sherlock Holmes (Hans Zimmer)
Up (Michael Giacchino)

Horner je že desetič nominiran za oskarja, dva kipca pa je osvojil prav na prejšnjem Cameronovem megaprojektu, Titanik - za glasbo in pesem. Tudi letos je verjetno upal, da bo nominiran dvakrat, vendar se komadu "I See You" v izvedbi Leone Lewis ni uspelo stisniti med top 5.
Francoz Alexandre Desplat je verjetno najbolj delaven človek v Hollywoodu. V lanskem letu je namreč uglasbil kar sedem celovečernih filmov, med drugim tudi Mlado luno. Poleg letošnje nominacije za animairanko Fantastic Mr. Fox, je bil v preteklosti nominiran še za Kraljico in Nenavadni primer Benjamina Buttona.

Zelo redko se zgodi, da je v tej kategoriji nominirana več kot ena oseba na film. Znan je primer iz leta 1985, ko je glasbo za film Barva škrlata napisalo kar dvanajst različnih skladateljev. Nominirani so bili vsi, kar je največje število nominirancev za posamezno nagrado v zgodovini. No letos sta za The Hurt Locker nominirana le dva skladatelja. Dvojica, izmed katerih je bil Marco Beltrami pred nekaj leti že nominran za 3:10 to Yuma, skupaj ustvarja že od leta 1997.
Hans Zimmer je še eden znan skladatelj filmske glasbe, letos že osmič nominiran. Doma ima oskarja za Levjega kralja iz leta 1994.
Michael Giacchino je relativno nov obraz na tej sceni. Predlani je bil sicer nominiran za Ratatouille, še prej pa je uglasbil Pixarjeve Neverjetne, ki so pomenili tudi njegov prvi večji skok v karieri. No, letos se mu obeta nov, še večji, saj mu mnogi napovedujejo oskarja.

Čeprav se nad odločitvijo Akademije v kategoriji za najboljšo izvirno pesem navadno huduje največ ljudi, med preteklimi zmagovalci vseeno najdemo kar nekaj nepozabnih filmskih pesmi kot so "Over the Rainbow", "(I've Had) The Time of My Life" ter "I Just Called To Say I Love You". Akademiki nominirane pesmi izbirajo na podlagii njihove umestitve v sam film, zato veliko pogosteje nominirajo tak komad, ki se izvaja med dogajanjem in ne tistega, ki se odvrti med končno špico. To je verjetno razlog zakaj lani ni bil nominiran Bruce Springsteen in zakaj letos nista nominirana Paul McCartney in Bono. Vseh pet letos nominiranih skladb namreč lahko slišimo v izvedbi glavnih likov, torej so dejansko povezani z zgodbo.

Ryan Bingham - The Weary Kind
Crazy Heart (T-Bone Burnett, Ryan Bingham)


Nora Arnezeder - Loin de Paname
Faubourg 36 (Reinhardt Wagner, Frank Thomas)


Marion Cotillard - Take It All
Nine (Maury Yeston)


Anika Noni Rose - Almost There
The Princess and the Frog (Randy Newman)


Dr. John - Down in New Orleans
The Princess and the Frog (Randy Newman)

Največ možnosti imata po mnenju mnogih, Ryan Bingham in T-Bone Burnett, ki je bil leta 2004 že nominiran za skladbo "Scarlet Tide" iz Mrzlega vrha. Tudi mene je ta najbolj prepričal. Stalni gost na tem seznamu je Randy Newman, za katerega sta to že 18. in 19. nominacija (vmes sem štel tudi nominacije za glasbeno podlago). Enkrat samkrat mu je uspelo dobiti oskarja, in sicer leta 2002 za komad "If I Didn't Have You" iz risanke Pošati iz omare. Reinhardt Wagner, Frank Thomas in Maury Yeston so nominirani prvič. Slednji preseneljivo ni nominiran za "Cinema Italiano", kot je večina pričakovala, temveč za komad, ki ga izvaja Marion Cotillard.

ReMake: 8½ vs. Nine

Maestro Federico Fellini je leta 1963 posnel delno avtobiografski film 8½ o režiserju Guidu in njegovim bojem z umetniško blokado. Poleg vseh težav, ga spremljajo še sanje in spomini, ki od gledalca zahtevajo zbrano opazovanje, če želi ločiti med iluzijo in realnostjo. Po danes kultnem filmu je Mario Fratti leta 1981 napisal gledališko komedijo Devet, ki je doživela več kot 2000 ponovitev in že leto kasneje pristala na Brodwayu v obliki mjuikla. Glasbo in besedila pesmi je napisal Maury Yeston, predstava z Raulom Julio v glavni vlogi pa je doživela 729 ponovitev in pobrala 5 nagrad tony. Mjuzikel se je medtem preselil tudi na londonski West End, vmes pa v New Yorku doživel še nekaj novih postavitev. V najnovejši, iz leta 2003, je vlogo Guida prevzel Antonio Banderas.

Mjuzikel je na veliko platno prenesel Rob Marshall, čigar Chicago je pred leti zmagovalno pobral šest oskarjev, samega režiserja pa so pustili praznih rok. Celo leto se je na veliko pisalo o tem, kako bo krivica popravljena s temle izdelkom, ki je nastal v tovarni bratov Weinstein - pravih producentskih čarovnikov. A pričakovanja so bila prevelika in prve kritike precej mlačne. Tudi nominacije za oskarje so šle v glavnem mimo, zato sem imel tudi sam res nizka pričakovanja. Seveda v kompleksnosti ne dosega in niti ne poskuša doseči Fellinijeve verzije, vendar kot mjuzikel sploh ni slab. Nasprotno. Igralska zasedba je odlična. Posebej iztopata Marion Cotillard in Penelope Cruz, ki si je edina, zasluženo, uspela priigrati nominacijo (verjetno tudi zato, ker se je od vseh najlažje vživela v žensko z močnim italijanskim naglasom). Montaža in še posebej fotografija sta na visokem nivoju in zelo spominjata na tisto iz Chicaga. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je direktor fotografije isti človek. Dion Beebe je bil takrat ta oskarja sicer nominiran, vendar izgubil proti Poti v pogubo, tokrat pa ga je Akademija grdo spregledala. To potezo sicer razumem, saj se njeni člani neradi ponavljajo in že videno ponavadi izpustijo.

Mjuziklu se sicer vidi, da je narejen za širšo publiko in scenarij gledalce ves čas drži za roko, da se ne bi izgubili, medtem ko jim Fellini dopušča veliko več lastne interpretacije dogodkov. Odnosi z ženskami, ki oblikujejo Guidovo življenje - žena, ljubica, matma muza, zaupnica, oboževalka in kurba iz otroštva - pa so morda tukaj prikazani bolj poglobljeno, a hkrati delujejo nepovezano in nekako ne zaznamo celotne kompleksnosti življenja, kakršno nam izriše Fellini.

Prav tako se Marshall izogiba resnejšim in težjim tematikam kot sta vera, vpliv dogodkov iz otroštva in smisel življenja, ki jih v italijanski verziji intenzivneje zaznamo. Veliko več se posveča ljubezni in bolj izpostavi razočaranje, ki jo ta lahko prinaša. Vse skupaj je postreženo z dodelanimi glasbeno-plesnimi točkami ob katerih te zaščemi v trebuhu, vendar te mine takoj, ko se prižgejo luči in ugotoviš, da te je film, tako kot večina hollywoodske produkcije, pustil praznega. Medtem, pa Fellinijeve "realnosti" še dolgo ne moreš pozabiti.

OSKAR TRIVIA: Oskarji za brate in sestre

Režiser Stephen in scenaristka Naomi Foner Gyllenhaal sta gotovo med ponosnejšimi starši, ki bodo letos spremljali podelitev oskarjev. Ne le da se za oskarja poteguje njuna hčerka Maggie, tudi sin Jake si je pred leti z vlogo v Gori Brokeback prislužil nominacijo. Malo sem pobrskal po dolgi zgodovini oskarjev in ugotovil, da nominacije med otroci iste matere še zdaleč niso nekaj redkega. Pravzaprav so tako pogoste, da se bom moral omejiti zgolj na igralske kategorije, če bom želel vse zaobjeti.

Kljub številnim primerom nominacij pa sta le dva para v igralskih kategorijah oskarja tudi dobila. Prva krvno povezana dvojica nagrajena z oskarjem za igro sta Lionel in Ethel Barrymore. Prastric igralke Drew Barrymore je oskarja za glavno vlogo v filmi A Free Soul dobil dobil že daljnega leta 1931, njena prateta pa leta 1945 za stransko vlogo v None But the Lonely Heart. Lionel ima sicer eno neuradno (v prvih letih namreč še ni bilo nominacij kot jih poznamo danes) nominacijo še od prej, Ethel pa je bila po prvi zmagi za kipec predlagana še trikrat.

V tednih pred in po podelitvi oskarjev za leto 1941 sta časopisne stolpce polnili sestri Joan Fontaine in Olivia de Havilland, obe nominirani v isti kategoriji. Za obe je je bila to druga nominacija. Starejša Olivia se je nekaj let prej za oskarja neuspešno potegovala z vlogo v V vrtincu, mlajša Joan pa z vlogo v Hitchcockovi Rebecci. O sporih med slavnejšo Olivio in manj uspešno Joan so mediji poročali že več let, vendar je afera dosegla vrhunec prav na podelitvi oskarjev, kjer je kipec dobila mlajša sestra za vlogo v Suspicion. Olivia, nominirana za Hold Back the Dawn, je menda ploskala najglasneje in vpila "We've won!", prijateljem pa potočila marsikatero grenko solzo. A tudi zanjo je v kasnejših letih posijalo sonce, saj je bila nagrajena s kar dvema oskarjema. Leta 1947 za To Each His Own in tri leta kasneje še za The Heiress, vmes pa bila še enkrat nominirana za The Snake Pit.

Leta 1967 sta britanski sestri Vanessa in Lynn Redgrave, obe prvič nominirani v isti kategoriji, dvignili precej manj prahu. Ves čas sta namreč zagotavljali, da se imata radi in da med njima ni niti kanček ljubosumja. Pri tem je tudi ostalo, saj je oskarja, že svojega drugega, tisto leto dobila Elizabeth Taylor za Kdo se boji Virginie Woolf? Starejša Vanessa je kasneje v karieri dobila še pet dodatnih nominacij in oskarja za stransko vlogo v filmu Julia, ki ga je leta 1978 sprejela s precej odmevnim, politično obarvanim, govorom. Njena mlajša sestra si je po dolgih letih sušnejšega obdobja leta 1998 priigrala še eno, tokrat stransko nominacijo za Gods and Monsters.

Edina dva brata nominirana za igralskega oskarja sta brata Phoenix. River je na zmago zaman upal leta 1989 za stransko vlogo v Running on Empty, njegov mlajši brat, Joaquin, je bil leta 2000 nominiran za stransko vlogo v Gladiatorju in nato še leta 2006 za glavno v Walk the Line. Kot morda veste je prvi štiri leta po nominaciji, v starosti 23 let, umrl zaradi predoziranja z drogo pred nočnim lokalom Viper Room v LA-ju, katerega solastnik je bil tudi njegov prijatelj Johnny Depp; drugi pa je lani menda opustil igralski poklic in se posvetil glasbi.

Jane Fonda, ki je v karieri dobila dva oskarja (za Klute in Coming Home), je leta 1998 na večino podelitev nagrad za katere je bil nominiran, prijazno pospremila svojega brata Petra, ki pa mu z vlogo v Ulee's Gold ni uspelo prepričati Akademije. Še prej je bil kot scenarist, skupaj z Dennisom Hopperjem in Terryjem Southernom, nominiran za Goli v sedlu.

Ko je Shirley MacLaine v šestem poskusu leta 1984 končno dobila oskarja za Terms of Endearment, je samozavestno dejala: "I deserve this!". Tega kljub štirim nominacijam za igro ni mogel reči njen brat, Warren Beatty, je pa dve leti pred njo dobil oskarja za režijo Reds.

Julia Roberts je bila za oskarja nominirana trikrat, kot je znano ga je dobila za glavno vlogo v Erin Brockovich. Nekoliko manj znano pa je, da se je za nagrado enkrat potegoval tudi njen starejši brat Eric. Leta 1986 je bil nominiran za stransko vlogo v Runaway Train. Istega leta je bila v sosednji kategoriji nominirana tudi Meg Tilly za Agnes of God. Devet let kasneje se je za istega oskarja potegovala tudi njene sestra Jennifer Tilly z vlogo v Allenovi komediji Bullets over Broadway.

Kar se tiče bratsko-sestrskih dvojic glede igralskih kategorij je to to. Če se kdo spomni še kakšnega, ki sem ga izpustil, naj mi le sporoči. Omenimo pa lahko še nekaj zanimivejših nagrajencev iz drugih kategorij. V celotni zgodovini oskarjev so namreč kar trije pari dvojčkov dobili vsak svojo nagrado. Julius in Philip Epstein sta leta 1944 skupaj z Howardom Kochom, dobila oskarja za scenarij Casablance. Paul Sylbert je bil leta 1979 nagrajen za sceno filma Heaven Can Wait, njegov brat pa ima iz iste kategorije dva kipca: za Who's Afraid of Virginia Woolf? in Dick Tracy, katerega je tako kot Heaven Can Wait režiral Warren Beatty. Treti par dvojčkov sta Christoph in Wolfgang Lauenstein, leta 1990 nagrajena za kratki film Balance.

Posebna kategorija sta brata Coen ki sta skupaj zbrala kar 18 nominacij od tega oskarje za scenarij Fargo ter scenarij, režijo in produkcijo Ni prostora za starce.

Dva para bratov pa sta si oskarja prislužila zgolj z enoletnim zamikom. James Goldman je oskarja za scenarij Lev pozimi dobil leta 1969, naslednje leto pa ga je njegov brat William dobil za scenarij Butch Cassidy and the Sundance Kid. Slednji je slavil še enkrat, ko je sedem let zatem dobil oskarja za scenarij All the President's Men.
Brata Boekelheide sta bila leta 1984 oba nominirana. Jay za zvočno montažo, Todd pa za mešanje zvoka. Tisto leto je kipec dobil Jay, naslednje leto pa ga je skupaj s še tremi kolegi odnesel Todd.

Praznik! Kulturni praznik!

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest' da bi šel dalj po svoji poti,
ker čevlji so pogodu, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: »Le čevlje sodi naj Kopitar«

France Prešeren (1800 - 1849)