ReMake: Out of the Past vs. Against All Odds

Film noir. Žanr, ki je zaživel v začetku 40ih let prejšnjega stoletja in zamrl slabi dve desetletji kasneje, označujejo napete, večplastne, kriminalne zgodbe, navadno predstavljene v obliki flash-backov in prikazane z učinkovito igro svetlobe in scene v likovni teoriji imenovano tudi chiaroscuro. Termin film noir sicer ni povezan s tipično temačno fotografijo tovrstnostih izdelkov, temveč so ga v Franciji, kjer je bila filmska teorija veliko bolj živa kot v ZDA, povezovali s samim izvorom zgodb. Te so navadno temeljile na temačnih kriminalnih romanih, navadno nižje literarne kvalitete. Zanimivo, da so čez lužo te filme takrat preprosto imenovali melodrame in so francoski termin posvojili šele v 70ih, ko je bil ta žanr že dalj časa pokopan.

Šolski primer tega znamenitega (pod)žanra je Out of the Past, ki ga je leta 1947 za RKO posnel Jacques Tourneur. V njem spremljamo dve povezani zgodbi Jeffa Baileya (Robert Mitchum). Kot lastnika bencinske črpalke, ga nekega dne obišče oseba iz preteklosti, ki ga povabi na sestanek z njegovim nekdanjim delodajalcem Whitom Sterlingom (Kirk Douglas). Flachback nas pouči o njuni zgodovini, ko je Jeff skupaj s partnerjem kot zasebni detektiv pred leti poiskal Whitovo dekle Kathie (fatalna Jane Greer), ki mu je ukradlo večjo vsoto denarja. A namesto, da bi jo pripeljal nazaj se vanjo zaljubi. Žal se usoda kruto poigra z njima in ju loči. Sedaj Jeff ugotovi, da je Kathie spet z Whitom, ta pa mu poskuša podtakniti umor in se mu maščevati za njegovo nezvestobo.

Film je bil deležen precejšnjega uspeha, danes pa se ga časti kot enega najboljših izdelkov tistega obdobja. Ameriški filmski register ga je uvrstil na svoj seznam filmov s posebnim nacionalnim, zgodovinskim ali umetniškim pomenom, ki šteje nekaj več kot petsto naslovov.

In Hollywood seveda ne bi bil Hollywood, če ne bi iz te zgodbe poskušal iztisnit optimalnega dobička. Tako je leta 1984 nastala moderna adaptacija v režiji Taylorja Hackforda. V glavni vlogi je nastopil Jeff Bridges, katerega lik tokrat ni bil zasebni detektiv, temveč poškodovani športnik, njegov objekt poželenja pa Rachel Ward, katere slava je leto prej poletela v nebo z nepozabno mini-serijo Pesem ptic trnovk.

Vpeljani so tudi novi liki, med njimi mama glavne junakinje, ki jo je upodobila kar sama Jane Greer, manjšo vlogo pa ima tudi Paul Valentine, še en član izvirne zasedbe.

Zgodba, ki je tokrat pripovedovana linearno, je bila deležna precejšnjih sprememb v podrobnostih; predvsem je bilo žensko veliko težje najti, pa tudi osvojiti, kot v 40ih. Wardova ni taka egoistična prasica in zdi se da je v protagonista zares zaljubljena, kar bi za Greerovo težje trdili, vendar jo prav to naredi veliko bolj skrivnostno in fatalno. V duhu filmov noir torej. Moderna različica pa je bolj pisana na kožo romantikom, saj predpostavlja eno in neugasljivo ljubezen. Bridges nima namreč kaj zbirati, Mitchum pa se mora odločiti za eno od dveh različic zrcalne slike: temnolaso fatalko ali ukročeno blondino.

Če smo iskreni sta si scenarija pravzaprav zelo malo podobna, kar je bil v bistvu nujen ukrep, saj zgodba štiri desetletja kasneje preprosto ne bi več palila. Pa vendar se nam zdi nova verzija povsem privlečena za lase, medtem ko izvirnik brezpogojno sprejmemo in se mu celo klanjamo.

Phil Collins - Against All Odds (Take a Look at Me Now)

Remake, ki ga štejemo tudi v sklop neo-noir filmov oziroma posnemovalcev klasičnih izdelkov, je bil, kljub (ali pa tudi zaradi) veliko svetlejšemu koncu, precej ponesrečen in slabo sprejet, vendar ga je Akademija po zaslugi čudovite balade Phila Collinsa vseeno opazila.

ReMake: Spopad titanov

Hollywood je morda res tovarna sanj, vendar se zdi, da nima lastnega goriva za pogon. Snov za filme črpa iz različnih virov, tudi stare grške mitologije. Letošnji 3D hit, Spopad Titanov, pa je poleg tega še remake istoimenskega filma iz leta 1981. Nobeden od njiju sicer ni zvest mitološkemu izročilu in znamenito bajko o Perzeju in Meduzi vzame le za podlago okoli katerega nato splete svojo zgodbo v katero strpa toliko akcije kot je občinstvo lahko prebavi. Morda se težnja po zadovoljevanju apetita množic v letošnji različici še nekoliko bolje pozna: tako škorpijoni kot Kraken (ki sploh ne spada v grško, temveč nordijsko mitologijo) so bistveno večji kot v izvirniku, smrtonosna gorgona pa je celo bolj sexy.

Poleg neprimerljivih vizualnih učinkov se različici nekoliko razlikujeta tudi v sami zgodbi. Medtem, ko je leta 1981 Perzeju z Olimpa življenje grenila Maggie Smith kot nimfa Tetija, se je tokrat nanj spravil Ralph Fiennes v vlogi Hada. Nobeden od likov se ne pojavi v obeh filmih. Zanimivo se mi je zdelo tudi dejstvo, da so Pegaza, letečega bajeslovnega konja (po legendi sicer rojenega iz Meduzinega vrata, ko je ta izgubila glavo) v novejši verziji obarvali v črno in zamenjali Perzejev objekt poželenja. Princeso Amdromedo, s katero so ju v zgodovini neštetokrat upodobili, je zamenjala nimfa Io.

Louis Leterrier, režiser novejšega in velik oboževalec starejšega filma, se je svojemu predhodniku, Desmondu Davisu, poklonil s kratkim prizorom mehanske sove Buba, ki me je zabavala večji del izvirnika. Tam jo je Perzej (še mladostni Harry Hamlin) dobil od Atene, da bi mu pomagala pri skoraj nemogoči nalogi, medtem ko je Sam Worthington veliko neodvisnejši in božja darila zaradi moralnih načel strogo odklanja.

Osebno me nobeden od izdelkov ni navdušil. Sploh se mi zdi, da Hollywood dela veliko krivico grški mitologiji, ki jo res da redko upodablja, vendar navadno izključno kot stojalo za svoj akcijski spektakel. V dobrem spominu imam le tv-film Odisejada iz pred nekaj let, v kateri je glavno vlogo odigral Armand Assante, vendar ga že dalj časa nisem videl in upam, da je res tako dober kot se ga spomnim. Sicer pa je Američanom grška mitologija španska vas in resno dvomim, da jih je večina že kdaj prej slišala mit o Perzeju, tako da bi lahko letel tudi na rožnati kravi, pa bi se pod 3D očali le hehljali.

ReMake: 8½ vs. Nine

Maestro Federico Fellini je leta 1963 posnel delno avtobiografski film 8½ o režiserju Guidu in njegovim bojem z umetniško blokado. Poleg vseh težav, ga spremljajo še sanje in spomini, ki od gledalca zahtevajo zbrano opazovanje, če želi ločiti med iluzijo in realnostjo. Po danes kultnem filmu je Mario Fratti leta 1981 napisal gledališko komedijo Devet, ki je doživela več kot 2000 ponovitev in že leto kasneje pristala na Brodwayu v obliki mjuikla. Glasbo in besedila pesmi je napisal Maury Yeston, predstava z Raulom Julio v glavni vlogi pa je doživela 729 ponovitev in pobrala 5 nagrad tony. Mjuzikel se je medtem preselil tudi na londonski West End, vmes pa v New Yorku doživel še nekaj novih postavitev. V najnovejši, iz leta 2003, je vlogo Guida prevzel Antonio Banderas.

Mjuzikel je na veliko platno prenesel Rob Marshall, čigar Chicago je pred leti zmagovalno pobral šest oskarjev, samega režiserja pa so pustili praznih rok. Celo leto se je na veliko pisalo o tem, kako bo krivica popravljena s temle izdelkom, ki je nastal v tovarni bratov Weinstein - pravih producentskih čarovnikov. A pričakovanja so bila prevelika in prve kritike precej mlačne. Tudi nominacije za oskarje so šle v glavnem mimo, zato sem imel tudi sam res nizka pričakovanja. Seveda v kompleksnosti ne dosega in niti ne poskuša doseči Fellinijeve verzije, vendar kot mjuzikel sploh ni slab. Nasprotno. Igralska zasedba je odlična. Posebej iztopata Marion Cotillard in Penelope Cruz, ki si je edina, zasluženo, uspela priigrati nominacijo (verjetno tudi zato, ker se je od vseh najlažje vživela v žensko z močnim italijanskim naglasom). Montaža in še posebej fotografija sta na visokem nivoju in zelo spominjata na tisto iz Chicaga. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je direktor fotografije isti človek. Dion Beebe je bil takrat ta oskarja sicer nominiran, vendar izgubil proti Poti v pogubo, tokrat pa ga je Akademija grdo spregledala. To potezo sicer razumem, saj se njeni člani neradi ponavljajo in že videno ponavadi izpustijo.

Mjuziklu se sicer vidi, da je narejen za širšo publiko in scenarij gledalce ves čas drži za roko, da se ne bi izgubili, medtem ko jim Fellini dopušča veliko več lastne interpretacije dogodkov. Odnosi z ženskami, ki oblikujejo Guidovo življenje - žena, ljubica, matma muza, zaupnica, oboževalka in kurba iz otroštva - pa so morda tukaj prikazani bolj poglobljeno, a hkrati delujejo nepovezano in nekako ne zaznamo celotne kompleksnosti življenja, kakršno nam izriše Fellini.

Prav tako se Marshall izogiba resnejšim in težjim tematikam kot sta vera, vpliv dogodkov iz otroštva in smisel življenja, ki jih v italijanski verziji intenzivneje zaznamo. Veliko več se posveča ljubezni in bolj izpostavi razočaranje, ki jo ta lahko prinaša. Vse skupaj je postreženo z dodelanimi glasbeno-plesnimi točkami ob katerih te zaščemi v trebuhu, vendar te mine takoj, ko se prižgejo luči in ugotoviš, da te je film, tako kot večina hollywoodske produkcije, pustil praznega. Medtem, pa Fellinijeve "realnosti" še dolgo ne moreš pozabiti.

ReMake: Brødre vs. Brothers

Pred nekaj leti sem gledal enega najboljših in meni najljubših danskih filmov. Letos sem gledal njegov ameriški klon. Pravzaprav mi izvirnik ni ostalo kaj dosti v spominu, razen osnova zgodbe in dejstva, da je film dober. Res dober. Tako sem se remejka lotil z nekakšno distanco, saj takile poskusi predelave evropske (ali, če želite, svetovne) kinematografije v hollywoodsko, radi spodletijo. A bil sem prijetno presenečen nad rezultatom.

Režiserka in so-scenarista Susanne Bier si je z dramo Brata vtrla pot na svetovno filmsko sceno. Kasneje je posnela še en odličen danski izdelek, Po poroki, nominiran za tujejezičnega oskarja in dramo Things We Lost in the Fire z oskarjevcema Halle Berry in Beniciem Del Torom. Ta scenarij sicer ni njeno delo, a zgodbi sta si na nek način podobno. Govori o romanci med pravkar ovdovelo žensko in moževim najboljšim prijateljem medtem, ko so vezi v prvem filmu veliko intimnejše. Žena danskega vojaka, ki je po strmoglavljenju helikopterja v Afganistanu proglašen za mrtvega, se med mučnim žalovanjem nekoliko preveč zbliža s "pokojnikovim" bratom. Ko se ta, rešen iz talibanskih krempljev vrne domov, z dušo polno travm, novo nastalo vez med njegovo sexy ženičko in bratom takoj opazi.

V glavnih vlogah zakoncev evropske različice nastopata mednarodno priznana igralca Ulrich Thomsen in Connie Nielsen, ki skupaj z Nikolajem Lie Kaasom (lani smo ga gledali kot morilca v Angelih in demonih) tvorita odličen ljubezenski trikotnik. Ameriška zasedba se mi zdi nekoliko manj posrečena. Jake Gyllenhaal je bil sicer dobra izbira, kar pa ne morem ravno trditi za Natalie Portman in Tobeyja Maguirja. Oba sta se mi zdela bolj kot študentski par, ne pa zakonca z dvema otrokoma. A sexy Natalie se je kljub temu odlično znašla, bivši Spiderman pa me nikakor ni mogel prepričati, da v prostem času nase ne navleče kombinezona iz lateksa :) Torej se mi zdi nominacija za zlati globus povem neupravičena. Prej bi jo dal Portmanovi. Kakšnih drugih nagrad za tole zasedbo sicer ne pričakujem, kot tudi ne za sam film, saj se rimejke, če jih ne posname ravno Scorsese, pač ne nagrajuje. Morda bo še kakšna nominacija padla za pesem Winter, ki jo je za film odšpilala skupina U2. Leta 2003 so že bili nominirani za komad iz zgodovinske drame Tolpe New Yorka, a jim je oskarja takrat odnesel Eminem.

U2 - Winter

Če imate priložnost si le poglejte dansko verzijo, sicer pa boste, tokrat za spremembo, veliko lepega našli tudi v ameriški. Konec koncev je ni režiral "kar en", temveč 6-kratni nominiranec za oskarja (3x kot scenarist, 2x kot režiser in 1x kot producent), Jim Sheridan.