Like Crazy

Malo romantike. Tale filmček, dobitnik glavne nagrade za domačo igrano produkcijo na lanskem Sundancu, me je prav raznežil, čeprav zgodba sama po sebi ni najbolj pozitivna. Ni ravno first date movie, saj bolj kot ljubezenske radosti, spremljamo njene tegobe. Režiser in so-scenarist Drake Doremus povsem realno oriše zvezo mladega para, ki se mora zaradi birokratskih zapletov ljubiti na daleč. Čez Atlantik. V dobi globalizacije, številnih potovanj in množičnih študentskih izmenjav se bo v filmu prav gotovo našlo na tisoče mladih src s podobno zgodbo. Verjetno bodo pritrdili, da happy ending pogosto žal ni odvisen samo od vložene energije in medsebojen predanosti, temveč je spekter preprek veliko širši kot se zdi na začetku zveze, takrat ko je vse rožnato in težave povsem obvladljive.

Film je počasnejši, ima super glasbo ter odlično igro dveh mladih igralcev (Anton Yelchin in Felicity Jones). Kar mi je najbolj všeč je njegova pristnost in razmeroma odprta zasnova, ki gledalcu dopušča nekaj lastne interpretacije. A, da se ne bom zarekel, bom na tem mestu raje končal. Prijeten ogled.

Neds

Škotski igralec Peter Mullan si je svetovno slavo prislužil tudi kot režiser in scenarist precej kontroverzne drame Sestre magdalenke in zanj dobil beneškega zlatega leva, pa tudi nagrado občinstva na ljubljanskem filmskem festivalu. Kot igralec je v zadnjih letih še vedno veliko nastopal, kot avtor pa si je vzel dolg dopust in letos ponovno navdušil z dramo o odraščanju v Glasgowu v 70ih letih ter zanjo na pravkar zaključenem filmskem festivalu v San Sebastianu dobil glavno nagrado - zlato školjko. Festival v tem čudovitem baskovsem mestecu zaseda nehvaležno četrto mesto v pomembnosti med evropskimi festivali, ki ga vsako leto sicer obiščejo številne zvezde.

Še nakaj o vsebini zmagovalnega izdelka. John McGill je nadarjen in bister najstnik s številnimi težavami: izhaja iz reven družine, oče je pijanec in pretepač, učitelji pa ga sovražijo samo zaradi slabega ugleda, ki ga je postavil njegov starejši brat Benny. Po drugi strani pa je bratov ugled vstopnica v ulično tolpo "The Neds" (Non-Educated Delinquents), ki razgraja po Glasgowu. Mladi Conor McCarron je prejel srebrno šoljko za najboljšega igralca.

Somewhere

Zlati lev, najprestižnejša nagrada beneškega filmskega festivala, je že četrtič v zadnjih šestih letih romal v ZDA. Za svoj četrti celovečerec ga je namreč dobila Sofia Coppola, članica ene najuglednejših hollywoodskih dinastij. S svojim malim hitom, Zgubljeno s prevodom iz leta 2003, se je takoj znašla na seznamu najperspektivnejših mladih filmarjev. Akademija jo je kot tretjo žensko in prvo Američanko nominirala za režiserskega oskarja, podelila pa ji je tistega za izvirni scenarij. Pričakovanja pred izidom nekoliko humorne biografije o Mariji Antoinetti so bila zato (pre)velika in neuresničena, vendar je tokrat menda spet dokazala, da je vredna svojega priimka.

Drama, ki jo največkrat opisujejo kot "lahkotnejši prikaz temne strani zvezdništva" sicer ni veljala za največjega favorita, vendar so jo kritiki pohvalili kot duhovit in izviren izdelek. Dobre besede letijo tudi na oba glavna, sicer manj znana, igralca, Stephena Dorffa in 12-letno Elle Fanning (morda se jo spomnite kot malo Daisy iz Nenavadnega primera Benjamina Buttna). Snov za scenarij je avtorica verjetno črpala tudi iz lastnih izkušenj saj se s slavo in vsem kar je z njo povezano, srečuje že od samega rojstva. Francis jo je namreč že kot dojenčico uporabil v prvem delu svojega Botra, v drugem nadaljevanju iz leta 1991 pa je že imela nekoliko večjo vlogo. A igra ji ni bila pisana na kožo, kar je vedela še preden so ji za vlogo podelili zlato malino. Postavila se je na drugo stran kamere, kar ji vsekakor veliko bolje pristaja.

Seznam vseh nagrad podeljenih v Benetkah si lahko ogledate na uradni strani festivala.

Mr. Nobody

Teorija o učinku metulja, ki jo secira tale film, pravi, da lahko majhni in na videz nepomembni dogodki za vedno spremenijo tok našega življenja: košček jajčne lupine, ki pade v testo za piškote ali material za vezalke, ki ga je izbral neki izdelovalec čevljev.

"Everything could have been anything else and it would have just as much meaning." je nekoč dejal Tennessee Williams. In imel je prav. Zaradi nenapovedane plohe bi lahko bili poročeni z drugo osebo in zaradi počene gume bi lahko imeli drugo službo. In bilo bi v redu, ker alternativ preprosto ne bi poznali. A kaj, če bi jih? Kaj, če se nikoli več ne bi bilo potrebno vprašati "Kaj, če...?"? Kaj, če bi poznali posledice vsake odločitve in posledice naslednje odločitve in še naslednje. Kaj, če bi poznali na tisoče možnih variant kako se bo naše življenje zapleteno in razpletlo? Bi bila prva odločitev zato kaj lažja? Glavni junak, Nemo Nobody (Jared Leto), kateremu je to znanje dano, na to vprašanje odgovri že nekje sredi filma: "My life has been cast in cement with airbags and seatbelts. [...] I'm fucking board."

Belgijski režiser in scenarist Jaco Van Dormael, znan po svojih kompleksih izdelkih, je tale prečudovito posnet film z izjemno glasbo svojega brata Pierra, premierno pokazal na lanskem festivalu v Benetkah. Od takrat je bil predvajan še na nekaterih drugih festivalih po vsem svetu, redno prikazovanje pa pričenja šele sedaj. Če ga bodo vrteli v katerem od slovenskih kinematografov vam ogled vsekakor toplo priporočam na velikem platnu.

Neka ostane među nama

Kar štiri leta nas je Rajko Grlić pustil čakati na svoj novi film. Potem, ko je takrat navdušil s Karaulo, je bil tokrat pozitivnih kritik deležen za dramo o človeških odnosih Naj ostane med nami. Film, ki se je pri nas vrtel že marca (upam, da ga niste zamudili) je ta teden dobil tudi zlato areno, nekakšnega hrvaškega oskarja, ki jih vsako leto podeljujejo v sklopu najstarejšem hrvaškem filmskem festivalu v Pulju, s kar 57-letno tradicijo. Poleg glavne trofeje, so izdelek počastili s še sedmimi drugimi nagradami, vključno z areno za režiserja.

Nikola (Miki Manojlović) in Braco (Bojan Navojec) sta brata, ki obiščeta umirajočega očeta, priznanega umetnika in slikarja. Njegove slike ljubezenskih prizorov, ki jih ob tem najdeta, razkrivajo številne skrivnosti. Pet grenko-sladkih človeških zgodb se sredi Zagreba združi v zimzeleno pripoved o iskanju sreče in ljubezni, ki ju le redki uspejo prepoznati in sprejeti.

La mosquitera

S podelitvijo nagrad se je konec tedna končal 45. filmski festival v Karlovih Varih na Češkem, ki velja za enega najpomembnejših festivalov vzhodne Evrope. Kristalni globus in nagrado v višini 30 tisoč ameriških dolarjev je šel v Španijo (oziroma Katalonijo, da ne bo kake zamere). Dobil ga je Agustí Vila za družinsko dramo Mreža proti komarjem v kateri igrajo Eduard Fernández, Marcos Franz, Emma Suárez, Alex Batilori ter Geraldine Chaplin, hči Carlesa Chaplina. 65-letna igralka tekoče govori špansko in je v zadnjih letih nastopila v celi vrsti španskih filmov, vendar v temle izdelku ni odprla ust. Upodobila je namreč alzheimerjevo bolnico, katere premožna družina prav tako ne govori veliko med seboj. Posamezniki so pokušajo okoli sebe namestiti navidezne mreže kot zaščito pred zunanjim svetom in se ne zavedajo notranjih težav.

Chaplinova je dejala, da scenarij, katerega avtor je režiser sam, spada med tri najboljše kar jih je v življenju prebrala. No, glede na to, da je nastopila v več kot stotih televizijskih in filmskih vlogah, tudi pod režisersko taktirko Pedra Almodóvarja, očitno ve o čem govori. Pričakujemo torej lahko še en biser iz že tako bogate španske kinematografije.

Najboljši filmi z vsega sveta

Kljub temu, da so oskarji daleč najpomembnejša in najbolj zaželena filsmka nagrada na svetu, še zdaleč niso edina. Skoraj vsaka država ima svoje, nacionalne oskarje, ki so jih podeljevali v zadnjih mesecih. Odločil sem se narediti en kratek sprehod skozi najboljše, kar je svetovna kinematografija ponudila v zadnjem letu, pa je vseeno ostalo skrito pred oskarji.

Če začnem kar doma. Tudi Slovenci imamo svoje oskarje, ki jim pravimo vesna. Vsakoletni festival slovenskega filma se odvija proti koncu septembra oziroma začetek oktobra, na njem pa predvajajo večino novih filmov domače produkcije. Lansko vesno za najboljši film je odnesla drama 9.06 režiserja Igorja Šterka, o inšpektorju, ki postane obseden z nekim primerom samomorilca, se preseli v njegovo stanovanje in počasi prevzame njegovo identiteto. Izdelka mi žal še ni uspelo videti, sicer pa bo verjetno kaj kmalu pristal na malih zaslonih.

Sedaj pa po svetu. Eno meni najljubših nacionalnih kinematografij imajo Španci, čeprav je sami baje ne cenijo najbolj. V nekem pogovoru z domačinko sem namreč ugotovil, da se jim zdijo njihovi filmi brezzvezni, polni seksa in nasilja. "No, točno to si mi mislimo o naših" sem pomislil. Kakorkoli že, nagrada goya je šla letos zaporniški drami Celica 211 (Celda 211) v kateri se novi varnostnik že prvi dan po pomoti znajde na napačni strani rešetk.

Zaporniška tema je zmagala tudi v Franciji, kjer so cezarja za najboljši film namenili Preroku, sicer tudi nominirancu za tujejezičnega oskarja. Film govori o mladem, nepismenem zaporniku, ki se z iznajdljivostjo povzpne v sam vrh mafijske združbe.

Naši zahodni sosedje podeljujejo Donatellove Davide, kopije znamenitega kipa še znamenitejšega italijanskega umetnika. Dobila ga je drama L'uomo che verrà (Mož, ki bo prišel) o krutem pokolu pri Marzabottu med drugo svetovno vojno.

Beli trak Michaela Hanekeja je najprej osvojil zlato palmo, bil razglašen za evropski film leta ter dobil zlati globus za najboljši tujejezični film in še kup drugih nagrad, nato pa osvojil še lolo za najboljši nemški film. Ameriška filmska akademija ga je sicer nominirala za oskarja, a tega potem poslala v Argentino za Skrivnost v njihovih očeh. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je kakopak dobila tudi nagrado domače filmske akademije.

Kanadčani so z nagrado genie okronali šokanten Polytechnique v kateri spremljamo precej realističen prikaz pokola, ki se je zgodil na neki montrealski fakulteti leta 1989. Film je presenetljivo premagal favorita, Ubil sem svojo mamo, ki me je navdušil na lanskem Liffu.

V Mehiki je nagrado ariel za najboljši film dobila komična drama Cinco días sin Nora (Pet dni brez Nore) v kateri spremljamo moža med pripravami pogreba za svojo bivšo ženo, ki je naredila samomor.

Potem, ko je lani v Cannesu, Warwick Thornton, prejel zlato kamero za najboljši prvenec, je njegov mali filmček, Samson in Dalila, o mladem aboriginskem paru, toplo sprejel tudi Avstralski filmski inštitut in mu podelil nagrado za najboljši film pete celine.

Združena azijska kinematografija zadnjih nekaj let podeljuje azijske filmske nagrade. Letošnja je šla v Južno Korejo, filmu Mati o starejši ženski, ki išče morilca odgovornega za umor podtaknjen njenemu sinu.

Poleg teh nagrad nekatere azijske države podeljujejo tudi svoje, nacionalne nagrade. Tajvanci imajo zlate konje, letošnjega pa je prejela drama No Puedo Vivir Sin Ti. V svojem drugem celovečercu, sicer igralec Leon Dai predstavlja resnično zgodbo o moškem, ki sam skrbi za malo hčerko in v potrebi po zaslužku sprejme nevarno ladijsko delo. Socialna služba mu otroka vzame, on pa naredi vse, da bi jo dobil nazaj.

Japonska filmska nagrada je počastila triler Shizumanu taiyô (Nezlomljiv) v katerem oskarjev nominiranec Ken Watanabe igra predstavnika letalskih delavcev, ki se bori za njihove pravice.

Na Švedskem so izbrali dobitnike zlatih hroščkov, njihovih nacionalnih priznanj. Šest članska komisija je za najboljši švedski film leta 2009 izbrala triler Moški, ki sovražijo ženske, posnet po prvem delu "milenijske trilogije" avtorja Stiega Larssona. Glavnega junaka, raziskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista, najame premožnež Henkrik Vanger, da bi raziskal izginotje njegove ljube nečakinje pred 40 leti. Blomkvistu se pridruži še nenavadna deklina, Lisbeth Salander, ki ima težave s samoobvladovanjem in zato ne more skrbeti sama zase. Noomi Rapace je bila za to vlogo prav tako nagrajena z zlatim hroščkom, Evropska filmska akademija pa jo je nominirala za evropsko igralko leta. Gre za enega uspešnejših švedskih filmov v zadnjih letih, ki bo doživel preobrazbo tudi v Hollywoodu.

Skočimo še na briatnsko otočje. BAFTO za najboljši film je sicer prejela Bomba misija, vendar Britanci delijo tudi posebno BAFTO za njihov nacionalni izdelek. To je za svoj drugi celovečerec, Akvarij, prejela Andrea Arnold. Zgodba se vrti okoli nekoliko samotarske 15-letne Mie, kateri edino veselje predstavlja hip-hop. Odraščanje v disfunkcionalni družini je vse prej kot lahko, odnosi pa se še nekoliko zaostrijo, ko mama domov pripelje novega fanta. Tega igra vedno bolj uveljavljeni Michael Fassbender, ki smo ga lani lahko gledali kot zapornika na gladovni stavki v Lakoti Steva McQueena ter kot žtrev lokalne mularije v Eden Lake; za nekaj sekund pa se je pojavil tudi v Tarantinovih Neslavnih Barabah.

Irci so njihovo IFTO podelili Mrku (The Eclipse) postavljenem v majhno obmorsko mestece, ki ga obišče pisatelj grozljivk.

Tako. Upam, da sem vam dal kakšen koristen namig, kaj se še splača pogledati, da ne boste prebavljali samo hollywoodske produkcije.

Sin Nombre

Ko človek gleda tale izdelek kar ne more verjeti, da gre za režijski prvenec. Odlična pripoved je podprta z neverjetno fotografijo Adriana Goldmana in nekoliko spominja na tisto iz lanskega Revnega milijonarja, ki je bila nagrajena z oskarjem, zato mislim, da bi tudi Brez imena moral priti vsaj med nominirance v tej kategoriji.

V filmu spremljamo eno od neštetih zgodb, ki jih vsakodnevno piše življenje v Latinski Ameriki od koder želi čim več ljudi pobegniti na sever, kjer jih domnevno čaka svetlejša prihodnost. Tako se iz Hondurasa na pot odpravi tudi Sayra, ki jo skupaj s svojim bratom s seboj vzame oče, sicer že dalj časa prebivajoč v New Jerseyju, a pred kratkim deportiran nazaj v domovino. Na poti, ki jo marsikdo nikoli ne dokonča spozna mladega člana ulične tolpe, ki jo reši pred svojim šefom in si tako nakoplje srd vseh članov organizacije. Tega sicer ni storil zaradi Sayre, temveč iz maščevanja, ker mu je šef ubil punco. Sedaj je Willy prisiljen tudi sam zbežati in poskusiti srečo na severu.

32-letni ameriški režiser, Cary Joji Fukunaga, je na letošnjem festivalu Sundance prejel nagrado za najboljšo režijo, film pa je nominiran za Independent Spirit Award, nagrade ki ji jih tradicionalno podelijo večer pred oskarji. Med pripravami na snemanje je dve leti preživel na strehah vlakov in se pogovarjal z imigranti ter se spajdašil z latinskimi mafijozoti ter dva od njih celo povabil k sodelovanju pri nastajanju scenarija, da bi bil jezik v njem čim bolj realističen in sodoben.