62. podelitev emmyjev

Ja sinoči se je v LAju spet zbrala smetana televizijskih zvezd, da bi izbrali najboljše kar so v zadnjem letu posneli. O splošni kakovosti ne morem soditi, ker res nimam časa, da bi celo leto sedel pred tv-jem. Navadno si pogledam samo nominirance v kategorijah tv filmov in mini-serij - ostali pa se itak več ali manj letno ponavljajo. Začnimo torej s temi: Tom Hanks je kot producent serije The Pacific ponovno prepričal Ameriško televizijsko akademijo, ki je izdelku sicer namenila osem emmyjev - njegove obuditve ameriške zgodovine skupaj s Spielbergom so tako že legendarne: predlani sta bila nagrajena za biografijo o Johnu Adamsu, leta 2002 pa za serijo o evropskem delu druge svetovne vojne, Band of Brothers. Leta 1998 je Hanks dobil še emmya za mini-serijo From the Earth to the Moon o osvajanju Lune.

Za najboljši film je bil pričakovano izbrana HBOjeva stvaritev Temple Grandin o avtistični osebi z briljantnim umom, ki jo je suvereno upodobila prav tako nagrajena Claire Danes. Akademija je filmu izkazala precej ljubezni, saj je skupaj dobil kar sedem kipcev, tudi za režijo in dva stranska igralca: očarljiva Julia Ormond (pričakovana in zasluženo) ter David Strathairn (nekoliko manj pričakovano in zasluženo). Povabljena je bila tudi Temple Grandin, ki se je ceremonije udeležila v svečani kavbojski opravi in veselo vstajala in mahala vsakič, ko je kdo od "njenih" stopil po nagrado. Simpatično.

O drugih nagrajencih pa bolj na kratko: verjetno ste že slišali, da je seriji Mad Men uspelo sneti tretjega emmyja zapored - torej vse od kar so na sporedu, ter da tega v četrtem poizkusu ni uspelo humoristom iz 30 Rock. In ne, ni jih premagala super popularna serija Glee (ta je dobila le štiri nagrade), temveč Modern Family. O vsebini vem bolj malo, nisem pa spregledal ene od igralk, super sexy Sofie VergaRRRa za katero sem se na trenutke bal, da se bo sesedla pod težo svojih bomb :). Druge sexy bejbe, ki so sinoči dobile precejšen delež moje pozornosti so seveda Eva Longoria, že omenjena kraljica večera Claire Danes in večno mlada Betty White. Stara je za svoja leta neverjetno nabrita in zabavnejša od gostitelja Jimmyja Fallona. Ta me je nasmejal le v točki posvečeni izpetim serijam: 24, Law & Order in Lost - kjer je bil precej posrečen Elton John za raza klavirjem, dobro pa je interpretiral tudi Billija Joa Armstronga, frontmena Greendayev. Ostale fore so bile brezvezne - da sploh ne omenim citirana twittov. WTF was that??!

Največ smeha je spet pobral Ricky Gervais, ki ga organizatorji povabijo že vsako leto. Še več, njegovo prihod na oder najavljajo že vmes z napisi na ekranu: "Ricky Gervais in 9 1/2 minutes". Hehe, dobro vedo kako si povišati ratinge. In seveda Gervais spet ni razočaral, čeprav je v bistvu le recikliral svojo šalo o pitju alkohola med prenosom v živo. To si je sedaj privoščil že ne nekaj podelitvah, tokrat pa je poskrbel še za goste in jim pivo dostavil kar v dvorano, da bi se lahko sprostili kot tisti na zlatih globusih. Menda je bilo sicer brezalkoholno, a fora je povsem uspela.

Smešen je poskšual biti tudi George Clooney, ki je dobil humanitarno nagrado za svoj izrabo televizije za pomoč žrtvam naravnih katastrof po vsem svetu, a mu sploh ni uspelo. Množico, ki mu je poklonila stoječe ovacije je nagovoril, naj tega ne počne ker se mu potem zdi, kot da je bolan, vendar tega en ve, oni pa... kar neki... kot da so samo na smrt bolni deležni te časti.

Večer v Nokia Centru je bil res dolg in zahvalni govori povsem neizvirni. Večina je omenila mame in soproge v slogu "I love you more than baisball!", ko je bilo potrebno zapustiti oder, pa se skoraj nihče ni zauskal na pravo stran, tako da so imele spremljevalke precej težav z usmerjanjem zbeganih dobitnikov. Kyra Sedgwick, ki je v petem poizkusu končno dobila svojega prvega emmyja, pa je bila tako raztresena, da se ji je zdel mikrofon tako nizko, da je nihče ne bo slišal. Tudi če ne.... ja res je bila dolga noč, katere konec je bilo veliko lažje dočakati ob flaški pira. Ane, Susan? :)

EMMY 2010: Glavni igralci v tv-filmih/mini-serijah

Med nominiranci za najboljšega glavnega igralca v tv filmu ali mini-seriji so sami znani obrazi. Med njimi letošnji oskajrevec Jeff Bridges, ki je v komični drami A Dog Year upodobil moškega v krizi srednjih let z norim psom. Ian McKellen je za emmya nominiran že petič, tokrat kot vodja skrivnostnega kraja The Village v šest-delni mini-seriji The Prisoner, sicer priredbe istoimenske britanske serije it 60ih. Soigralca v politični drami The Special Relationship sta se odlično odrezala kot ameriški predsednik Bill Clinton (Dennis Quaid) in britanski premier Tony Blari (Michael Sheen ga je upodobil že tretjič), vendar bo po mojem mnenju emmyja domov odnesel Al Pacino za izjemno interpretacijo doktorja Jacka Kevorkiana v biografiji You Don't Know Jack o zdravniku, ki je pomagal umreti številnim trpečim bolnikom. Pacino je tudi edini izmed peterice, ki ga je Ameriška akademija za televizijo v preteklosti že nagradila - leta 2003 je emmyja dobil za vlogo v zelo hvaljeni mini-seriji Angels in America.

Poleg Pacina je Maggie Smith edina izmed dvajsetih igralcev v štirih kategorijah tv filmov in mini-serij, ki emmyja že ima. Oba sta tudi na elitnem seznamu ljudi, ki so osvojili trojno igralsko krono (vse tri najpomembnejše igralske nagrade). Tokrat je prepričala kot ženska v boju s svojimi spomini v drami Capturing Mary. Ta je nekakšno nadaljevanje filma Joe's Palace v katerem Smithova sicer ni igrala. Oba izdelka sta bila v Veliki Britaniji predvaja že pred tremi leti, v ZDA pa očitno šele v tej sezoni. Njena konkurenca vključuje še eno britansko damo, Judi Dench, ki je ponovno nominirana kot Miss Matty Jenkyns v seriji Cranford, Hope Davis kot nekdanjo ameriško prvo damo Hillary Clinton v že omenjenem političnem filmu The Special Relationship ter Joan Allen kot naslovno junakinjo biografije o ameriški umetnici Georgii O'Keeffe. Svoj denar pa bi stavil na 31-letno Claire Danes, ki je zelo suvereno upodobila avtistično in na svoj način zelo nadarjeno Temple Grandin v istoimenskem filmu.

EMMY 2010: Stranski igralci v tv-filmih/mini-serijah

Najprej vrzimo uč na najboljših pet stranskih igralk v televizijskih filmih in mini-serijah. Po dva filma imata v ognju kar dve kandidatki v tej kategoriji. Julia Ormond in Catherine O'Hara sta v drami Temple Grandin upodobili mamo in teto naslovne junakinje, sicer avtističnega vendar na svoj način zelo bistrega dekleta. Slednja ima sicer tako malo prizorov, da ne vem komu je nominacija namenjena: njej ali neposredno filmu, ki bo verjetno snel svojega emmyja. Druga nominiran dvojica je iz filma You Don't Know Jack o zloglasnem "zdravniku Smrt", ki je pomagal številnim bolnim, da so si sami vzeli življenje in se rešili muk. Susan Sarandon je odigrala njegovo zaveznico in kasneje tudi pacientko, Brenda Vaccaro pa sestro in sodelavko.

Kathy Bates je nominirana v mini-seriji Alice, futuristični ZF adaptaciji klasične otroške pravljice Alica v čudežni deželi, kjer je odigrala zlobno srčno kraljico. Ker ima veliko več prizorov kot ostale štiri nominiranke bi jo to lahko kvalificiralo kot zelo možno kandidatko za zmago. Njena vloga ni tako zelo slaba kot je sama serija, ki pa je verjetno ni videlo prav veliko akademikov. Moja druga izbira bi bila Ormondova.

Poglejmo sedaj še fante. Dva izmed njih sta del ekipe že zgoraj omenjenih filmov: David Strathairn je bil srednješolski učitelj avtistične Temple Grandin, John Goodman pa tesen prijatelj in pomočnik doktorja Kevorkina. Patrick Stewart je v nekoliko modernejši adaptaciji Shakespearovega Hamleta odigral Klavdija, Jonathan Pryce pa je bil bogati vdovec, ki se po ženini smrti vrne v zakotno, a prisrčno angleško vasico Cranford. V še eni ekranizaciji romana Jane Austin, Emma, je Michael Gambon suvereno odigral (pre)skrbnega očeta glavne junakinje in se mi zdi, da je do emmyja najbolj upravičen. A presenečenje se lahko skriva v kateremu koli drugemu kandidatu.

EMMY 2010: Tv film

Endgame

Britanski politični film o zadnjih letih apartheida v južnoafriški republiki in dogodkih, ki so vodili do prvih demokratičnih volitev v tej državi. Skrivna pogajanja je spodbujala britanska zlatarska družba z velikimi interesi na tem politično nemirnem območju.

Georgia O'Keeffe

Biografija o priznani ameriški modernistični slikarki iz prejšnjega stoletja Georgii O'Keeffe in njenem soprogu, fotografu Alfredu Stieglitzu. Glavna igralca, Joan Allen in Jeremy Irons, sta oba nominirana za svoji vlogi, pred tem pa sta se potegovala že za zlati globus in nagrado igralskega ceha SAG.

Moonshot

Lani je minilo štirideset let od morda največjega dosežka naše vrste: prvih korakov človeka po drugem nebesnem telesu. Neil Arsmtrong se je za vedno zapisal v zgodovino in celo petletni otroci vedno kdo je bil in kaj je dosegel. Koliko izmed vas pa pozna ime njegovega kolega, ki je na lunino površje stopil le nekaj minut kasneje. Vam je ime Buzz Aldrin kaj znano? Če ne, potem vam je gotovo še manj znano ime tretjega člana posadke Apolla 11, ki na Luni sploh ni pristal, Michaela Collinsa. V temle film so prikazani dogodki, ki so morda spremljali odpravo treh astronavtov pred štirimi desetletji ter njihov medsebojni odnos.

Temple Grandin

O avtizmu je bilo posnetih že kar nekaj filmov, med katerimi je verjetno najbolj znan z oskarjem nagrajeni Rain Man z odličnim Dustion Hoffmanom v glavni vlogi. No tale mali filmček za njim prav nič ne zaostaja in ga celo prekaša, če upoštevamo, da gre za resnično zgodbo Temple Grandin, ki je omogočila tudi nam, "neavtistom", vpogled v njihovo zaznavanje sveta. Še več, prednosti, ki jih je imela zaradi slikovnega zaznavanja okolja, je izkoristila za prispevek k razvoju govedoreje.

The Special Relationship

To je zadnji film iz trilogije scenarista Petra Morgana o bivšem britanskem premierju, Tonyju Bailru. V prvem, The Deal, iz leta 2003 je razkrival ozadje domnevnega dogovora med Balirom in Gordonom Brownom iz leta 1994. Drugi, veliko bolj znani film, Kraljica je Morganu prinesel nominacijo za oskarja, Helen Mirren pa ga je za upodobitev slavne monarhije tudi prejela. V zadnjem delu je osvetljeno razmerje med Blairom (v vseh treh filmih ga igra Michael Sheen) in ameriškima predsednikoma Clintonom in Bushem.

You Don't Know Jack

Evtanazija je še vedno stvar številnih polemik. Ali ima vsak pravico do humane smrti? Zakaj zdravnik ne bi smel ustreči bolnikovi prošnji, da ga na tak način reši trpljenja? Evtanazija je še vedno ilegalna v večini držav, med njimi pa izstopajo Japonska, nekatere evropske in ameriške zvezne države. Jack Kevorkian je eden od vodilnih osebnosti gibanja za legalizacijo evtanazije, ki je asistiral pri samomorih več kot 130 pacientov in bil osem let tudi zaprt zaradi umora druge stopnje. Njegovo prizadevanje lahko spremljamo v odličnem filmu nominiranem za kar petnajst emmyjev.

Kateri izmed šestih izdelkov bo domov odnesel emmya sicer ni najlažje napovedati. Žal sem videl le štiri, najbolj pa me je navdušila biografija Temple Grandin z odlično igralsko zasedbo, še posebej Claire Danes. Kot alternativno možnost bi izpostavil You Don't Know Jack, ki se prav tako ukvarja s perečimi temami v naši družbi. Moonshot mi ni bil všeč, Endgame pa me je dolgočasil.

EMMY 2010: Mini-serija

Čez mesec dni bodo podelili najprestižnejše televizijske nagrade, zato bom na hitro vrgel uč tudi na te nominirance. Televizije in s tem raznih dramskih in humorističnih serij skoraj da ne gledam, ker res nimam časa. Sicer pa so vsako leto na paleti eni in isti frisi. Zato pa rad pogledam nominirance v kategorijah tv filmov in mini-serij. V sledji sta letos nominirana dva izdelka:

The Pacific

Tom Hanks je kot producet že pred dvema letoma v tej kategoriji odnesel emmyja (kasneje tudi zlati globus) za življenjsko zgodbo Johna Adamsa. Tokrat ponovno obuja ameriško zgodovino, saj je (skupaj s Spielbergom in številnimi drugimi) sproduciral deset-delno serijo o pacifiškem delu druge svetovne vojne. Ob gledanju dobite točno to, kar pričakujete: veliko streljanja, nekaj sentimentalnosti in romantike, predvsem pa ameriški patriotizem. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci in tale mini-serija to trditev vsekakor dokazuje, čeprav je res, da tudi na marince pade nekaj sence negativnih dejanj, ki pa niso nič v primerjavi z grehi "barbarskih rumenokožcev." Sicer zanimivo gradivo za vse, ki jih zanima to zgodovinsko obdobje, katerega smo (vsaj na naši gimnaziji) precej obšli in se bolj posvetili evropskemu delu vojne. Kredibilnost zraste predvsem v uvodnih sekvencah vsake epizode, kjer prisluhnemo vojnim veteranom in dokumentarnemu glasu Toma Hanksa. Te služijo kot dobra podlaga za zgodbo, ki sledi.

Return to Cranford

Zabavna pripoved o izmišljeni angleški vasici, ki živi odmaknjeno od ostalega sveta. Smo sredi 19. stoletja in norme v Cranfordu, kjer milo rečene dominirajo ženske, so vse prej kot modernistične. Pet-delna mini serija je bila že predlani deležna odličnega odziva, tako, da so se ustvarjalci odločili posneti še dve dodatni epizodi. Le kako se bodo prebivalci Cranforda soočili s prihodom železnice in stikom z modernizacijo, ki je bila v viktorijanski dobi na pohodu? Scenarij je napisan na podlagi romana avtorice Elizabeth Gaskell z istim naslovom, ter dveh njenih novel: My Lady Ludlow in Mr Harrison’s Confessions, ter članka The Last Generation in England. Vsa omenjena dela so bila objavljena med leti 1849 in 1858.

Zabavno. Zelo toplo priporočam ogled vseh sedmih epizod.

Sam bi verjetno glasoval za simpatično britansko serijo z odlično igralsko zasedbo, vendar realno gledano, njeni dve epizodi nimata šans proti več kot 500 minutam ameriškega heroizma. Plus točke Pacifiku prinaša tudi njegova solidna tehnična izvedba, ki se kaže v še dodatnih 23 nominacijah, med katerimi sicer ni nobene igralske.