8KA: Božiček

Božiček je danes tako kot Coca-Cola in McDonald's eden od simbolov amerikanizacije, vendar ne moremo spregledati dejstva, da se pravzaprav razvil iz krščanskega lika Sinterklaas, ki ga slavijo v Belgiji in na Nizozemskem ter njenih bivših kolonijah. Gre za nam poznanega svetega Miklavža, ki goduje 6. decembra in se najverjetneje navezuje na grškega svetnika iz Mire (današnja Turčija). Legenda pravi, da je obdaril tri osiromašena dekleta, da ne bi postale prostitutke. No, vplivov na njegovo legendo je bilo še ogromno, vendar bom te debate raje prepustil kakšnemu etnologu.

Kakorkoli že, danes ga poznamo pod različnimi imeni, najbolj uveljavljena pa je seveda ameriška verzija Santa Claus. Evropejci mu za dom pripisujemo Laponsko, čez lužo pa verjamejo, da skupaj s škrati, ženo in jeleni prebiva na Severnem polu od koder se vsako leto na božični večer odpravi na popotovanje okoli sveta z zelo zahtevno nalogo. K tej predstavi je veliko pripomogla otroška knjiga iz leta 1902, The Life and Adventures of Santa Claus, ameriškega avtorja Lymana Franka Bauma, sicer najbolj znanega po uspešnici Čarovnik iz Oza. Splošno prepričanje, da je Božičkovo rdečo-belo podobo ustvarila Coca-Cola, ne drži, saj se je v taki opravi pojavil že mnogo prej v drugih oglasih, med drugim za mineralno vodo leta 1915, vendar je res, da je Coca-Cola to ikono močno utrdila.

Če vanj verjamete ali ne, upam, da vam je sinoči, potem ko ste si na televiziji verjetno ogledali enega od mnogih filmov z njim v glavni vlogi, pod smrečico pustil kaj lepega.

Santa Clause (1898) | neznani igralec

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je film ravno začel dihati, je bila posneta cela vrsta kratkih (v večini eno-minutnih) filmčkov, ki so prikazovali Božička med obdarovanjem otrok. Tale angleški izdelek režiserja Georga Alberta Smitha pa predstavlja poseben mejnik, saj vključuje za tisti čas nepredstavljive vizualne učinke. Pogledate si ga lahko tudi na YouTubu.

Miracle on 34th Street (1947) | Edmund Gwenn

Za tole nepozabno božično klasiko ste gotovo vsi že slišali, čeprav ste si namesto nje verjetno ogledali remake iz leta 1994, ki ga na televiziji vrtijo prav vsako leto. Izvirnik, nominiran celo za oskarja za najboljši film, je bil na novo posnet kar štirikrat, zato je Božičkovo opravo obleklo kar pet igralcev, vendar se zid pravično, da na ta seznam uvrstim prvega, Edmunda Gwenna, ki je za vlogo prejel celo oskarja. Ostali štirje so: Thomas Mitchell, Ed Wynn, Sebastian Cabot in vsem verjetno najbolj znani Richard Attenborough.

Za tiste, ki zgodbe ne poznate čisto hitra obnova: Znamenita veleblagovnica Macy's, ki stoji na newyorški 34. ulici, najame velikodušnega starčka po imenu Kris Kringle, da bi zamenjal njihovega zapitega Božička, h kateremu se hodijo crkljat otroci. Kringle ves čas trdi, da je povsem pravi Božiček, zato ga proglasijo za norega in zadeva pristane celo na sodišču.

The Night They Saved Christmas (1984) | Art Carney

Zgodba nekoliko manj posrečenega televizijskega filma z oskarjevcem Artom Carneyjem v glavni vlogi, je pravzaprav še vedno aktualna. Govori namreč o požrešni nafti družbi, ki se odloči črpati nafto prav na severnem polu. Božiček in njegovi palčki se seveda ne dajo in s pomočjo otrok ter žene enega od zaposlenih pri naftni družbi preprečijo nadaljnje miniranje.

Santa Claus: The Movie (1985) | David Huddleston

Eden izmed popularnejših božičnih filmov nam razkrije celotno zgodbo tega dobrodušnega možakarja, njegov izvor, zgodovino in delovanje ter predstavi njegovo snidenje s škrati, ki mu zaupajo raznašanje njihovih daril. Eden izmed njih, škrat Patch (Dudley Moore), se odloči ustanoviti svojo lastno "obdarovano firmo", vendar se zaplete s požrešnim izdelovalcem igrač, kar skoraj uniči čar božiča.

Ernest Saves Christmas (1988) | Douglas Seale

Ernest P. Worrell je junak z gumijastim obrazom, ki ga je Jim Varney prvič upodobil v reklamnem oglasu iz leta 1980. Sledila je cela serija reklam, zaradi priljubljenosti pa so posneli tudi tv-serijo in cel kup filmov. Tretji po vrsti je bila tale božična zadeva v kateri poskuša glavni junak najti zamenjavo za ostarelega Božička, ki ga je upodobil Douglas Seale. Tematika iskanja Božičkovega naslednika je pravzaprav zelo popularna, kot boste videli v nadaljevanju.

The Santa Clause (1994) | Tim Allen

Tim Allen je nase opozoril v seriji Sam svoj mojster, ki so jo skoraj desetletje predvajali na ameriški televiziji ABC, preboj na veliko platno pa mu je uspel prav v rdečem Božičkovem kostumu. Kot Scott Calvin, ki po nesreči skati Božička s svoje strehe in zato prevzame njegovo nalogo ter identiteto, je bil tako uspešen, da ga je upodobil še v dveh nadaljevanjih. Ti sta izšli leta 2002 in 2006.

Call Me Claus (2001) | Whoopi Goldberg

Lucy Cullins je nekoliko tečna, vendar uspešna producentka televizijskega prodajnega programa, ki najame starega Nika, da bi igral Božička in povečal dobiček. Kot se izkaže kasneje je Nik čisto pravi Božiček, ki se mora po dvesto letih službovanja upokojiti in do božičnega večera najti zamenjavo. Ja, uganili ste! Naj se sliši še tako čudno, vendar tale film nas uči, da je Božiček ženska. Z rastami!

Fred Claus (2007) | Paul Giamatti

O Božičkovi družini ne vemo prav veliko. Poznamo sicer škrate, v nekaj filmih pa se pojavi tudi gospa Claus, to pa je v glavnem vse. No, v temle spoznamo tudi njegova starša in celo neodgovornega (starejšega!) brata (Vince Vaughn), ki v predbožičnem času obišče severni pol, da bi si sposodil večjo vsoto denarja.

8KA: Hamlet

Tragedija Hamlet je, poleg Romea in Julije, najznamenitejše delo angleškega dramatika Williama Shakespeara, ki je nastalo v tako imenovane avtorjevem drugem in najzrelejšem ustvarjalnem obdobju med leti 1601 in 1608. Zgodbo o danskem princu, kateremu duh pokojnega očeta ukaže maščevanje svoje smrti, za katero je kriv njegov lastni brat Klavdij, sedanji mož kraljice Gertrude, smo morali v srednji šoli prebrati vsi, saj gre za eno temeljinh literarnih del zahodne kulture, ki je v teh stoletjih doživela nešteto priredb in adaptacij. Seveda tudi na filmskem traku. Zbral sem osem najznamenitejših ekranizacij te velike tragedije.

Le Duel d'Hamlet (1900) | Sarah Bernhardt

Čisto prvega Hamleta na filmskem traku je pravzaprav upodobila ženska. In niti ni edina. V adaptaciji iz leta 1920 je v naslovni vlogi namreč zaigrala danska igralka Asta Nielsen.

Dvominutni film je pravzaprav le povzetek gledališke igre v kateri je igrala Bernhardtova, vendar kljub temu velja za prvo ekranizacijo te tragedije. Poleg tega je eden prvih filmov, ki uporablja tehniko predhodno posnetega dialoga, kasneje simultano predvajanega z video posnetkom, tako da film pravzaprav sploh ni nemi, čeprav posnet veliko pred pojavimo pravih zvočnih filmov.

Hamlet (1948) | Laurence Olivier

Sliši se neverjetno, vendar je bilo Hamletov znameniti samogovor "To be or not to be" v angleščini na velikem platnu mogoče prvič slišati šele leta 1948. Film, ki ga je režiral in v njem odigral glavno vlogo Laurence Olivier, je skrajšana in rahlo prirejena verzija, zaradi česar je bil tarča številnih kritik. A kljub razhajanju z izvirnikom je navdušil kritike in kot prvi neameriški izdelek dobil oskarja za najboljši film. Hkrati je prvi film nagrajen z oskarjem in zlatim beneškim levom, Olivier pa je prvi režiser, ki je režiral samega sebe in za igro dobil oskarja.

Gamlet (1964) | Innokenti Smoktunovsky

Režiser Grigori Kozintsev je slovito tragedijo v ruskem jeziku posnel po prevodu Borisa Pasternaka. Film je bil ob izidu deležen številnih dobrih kritik, tako doma kot drugod po svetu. Prejel je številne nagrade, med drugim nominacijo za BAFTO za najboljši film leta sploh.

Hamlet (1969) | Nicol Williamson

Še ena britanska verzija je nastala pod režisersko taktirko Tonyja Richardsona. V nasprotju z Olivierjevo izvedbo je šlo za film z majhnim proračunom in minimalistično scenografijo, posnet pa je bil pravzaprav kar na podlagi igre, ki so jo takrat igrali na londonskem West Endu. Poleg Williamsona sta v filmu zaigrala še Anthony Hopkins in Marianne Faithfull.

Hamlet (1990) | Mel Gibson

Italijanski režiser Franco Zeffirelli je pred Hamletom posnel še dve veliko bolj hvaljeni adaptaciji Shakespearovih dram Ukročena trmoglavka ter Romeo in Julija. Hamlet kljub zvezdniški zasedbi (poleg Gibsona sta nastopili še Glenn Close in Helena Bonham Carter) ter glasbi izvrstnega Ennia Morriconeja, ni dosegel želenega uspeha. Morda tudi zaradi precej zredčenega besedila. Akademija ga je kljub temu nominirala za kostumografijo in scenografijo.

Hamlet (1996) | Kenneth Branagh

V nasprotju s prejšnjimi verzijami, Kenneth Branagh, ki je film tudi režiral, Shakespearovega beseda ni krajšal ali bistveno prirejal, zaradi česar je minutaža narasla na debele štiri ure. Izdelek res da ni bil popularen, čeprav v njem lahko vidimo mnogo znanih obrazov, med njimi Julie Christie, Kate Winslet, Richarda Attenborougha, Charltona Hestona, Jacka Lemmona, Judi Dench, Billyja Crystla, Gérarda Depardieua ter mnoge druge; mu je pa Akademija prisodila štiri nominacije, tudi za prirejeni scenarij, kar je povzročilo nemalo začudenja, glede na to, da ga je pravzaprav napisal Shakespeare.

Hamlet (2000) | Ethan Hawke

Tale moderna adaptacija je pravzaprav precej zanimiva. Namesto na srednjeveško Dansko, je zgodba postavljena na Manhattan konce prejšnjega stoletja. Klavdij je po umoru brata postal vodja družbe Denmark Corporation, njegov nečak Hamlet pa je študent filmskih umetnosti. Besedilo je primerno prirejeno, da spovada z novejšim časom, Ethan Hawke, ki je z 29 leti postal najmlajši filmski Hamlet (upoštevajoč le kino filme), pa svoj znameniti govor zrecitira kar v videoteki, potem ko ga navdihne posnetek budističnega učitelja. Seveda brez lobanje v rokah.

Hamlet (2009) | David Tennant

Tale televizijski izdelek, ki je nastal v britanski produkciji, je pravzaprav samo posneta uspešna postavitev gledališča Royal Shakespeare Company. Patrick Stewart je za vlogo Klavdija prejel nominacijo za letošnjega emmyja.

8KA: John Lennon

Danes mineva 70 let od rojstva Johna Lennona, 9. decembra pa bo minilo natanko 30 let od smrti te glasbene legende. Soustanovitelja ene komercialno najuspešnejših in kritiško najbolj hvaljenih zasedb v zgodovini popularne glasbe se še vedno spominja ves svet, o čemer pričajo številni spomeniki in popisani zidovi ter še vedno dejavni fan-clubi. Poleg bogate glasbene dediščine so nam dečki iz Liverpoola zapustili tudi številne filmske izdelke, visoka pa je tudi številka tistih na katere je njihova glasba neposredno vplivala. A če pustimo te za sedaj ob strani in pogledamo na osem filmov, ki prikazujejo življenje Johna Lennona, resnično, fiktivno ali najpogosteje zmes obojega.

Birth of The Beatles (1979) | Stephen MacKenna

Prvi in edini biografski film Beatlov posnet še za časa Lennonovega življenja, se osredotoča na zgodnja leta formiranja skupine in dneve v Hamburgu, vse do prvega večjega hita. Zgodovinsko je menda zelo dosleden, saj je kot tehnični svetovalec pri snemanju sodeloval tudi bivši Beatel, Pete Best.

Beatlemania (1981) | David Leon

Tole sicer ni biografski film, temveč filmska adaptacija broadwayskega mjuzikla z istim naslovom. V njem gledamo štiri posnemovalce, ki uro in pol izvajajo največje hite Beatlov, vmes pa se nam prikazujejo še podobe iz nepozabnih šestdesetih. Izdelek je bil zelo slabo sprejet.

The Hours and Times (1991) | Ian Hart

Kmalu po rojstvu sina Juliana, je Lennon leta 1963 preživel vikend v Barceloni z menedžerjem Beatlov, odkrito homoseksualno usmerjenim Brianom Epsteinom. Okoli tistih dni se je napletlo veliko zgodbic in ugibanj, kaj se je med njima morda zgodilo. Ena od morebitnih verzij je dobila celo filmsko adaptacijo. Na Sundancu je prejela posebno priznanje.

Backbeat (1994) | Ian Hart

Hart je Lennona ponovno upodobil nekaj let kasneje, zgodba tega filma pa je sicer postavljena nekaj let nazaj. Natančneje v čas, ko se je skupina vzpenjala z nastopi v Hamburgu. Takrat jih je bilo še pet, med njimi tudi Stuart Sutcliffe (igra ga Stephen Dorff), katerega zgodba je osrednja tema tega filma.

In His Life: The John Lennon Story (2000) | Philip McQuillan Phoenix

Ameriški TV film o mladih letih Lennonvega življenja, ko je spoznal Paula McCartneya. Zgodba je menda zelo ohlapna in izpušča ter prilagaja mnoge podrobnosti iz resničnega življenja, še najbolj pa morda motijo igralci prestari za upodabljanje najstnikov.

Two of Us (2000) | Jared Harris

Podobno kot The Hours and Times je tudi tale televizijski film izmišljena projekcija srečanja Johna Lennona in še ene od pomembnih oseb v njegovem življenju - Paula McCartneyja. Ta naj bi ga leta 1976 prvič po razpadu skupine obiskal v New Yorku. Kaj se je takrat tam dogajalo, če sploh kaj, ne ve nihče, razen njiju, vendar je tu zanimiv vpogled med štiri stene zgradbe Dakota, kjer naj bi skupaj pogledala oddajo Saturday Night Live, v kateri je Lorne Michaels Beatlom ponudil 3000 dolarjev za ponovno združitev in nastop v njegovi oddaji.

Nowhere Boy (2009) | Aaron Johnson

Zelo pozitivno sprejet biografski film o najstniških letih Johna Lennona, kjer je večji poudarek na njegovih odnosih z mamo Julio ter teto in skrbnico Mimi. Izdelek postreže s številnimi uspešnicami tistega časa, žal pa si ekipa ni mogla privoščiti nakupa avtorskih pravic za pesmi iz Lennonega opusa. Yoko Ono jim je podarila le zaključno skladbo "Mother". Film je bil nominiran za BAFTO za najboljši britanski film in obe stranski igralki (Kristin Scott Thomas in Anne-Marie Duff).

Lennon Naked (2010) | Christopher Eccleston

V letošnjem televizijskem filmu, ki ga je za BBC Four posnel Edmund Coulthard, spremljamo Lennona v času druge polovice obstoja liverpoolske četverice, ko se po 17 letih ponovno sreča z očetom, loči od Cynthie in spozna Yoko Ono ter se z njo po razpadu skupine, leta 1971 preseli v New York, od koder se nikoli več ne vrne.

8KA: Košarkarski filmi

Košarka je nedvomno eden najbolj popularnih skupinskih športov na svetu. Danes velja, da jo je leta 1891 izumil doktor James Naismith, športni profesor iz Springfielda v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki je tako hotel ob deževnih dnevih zaposliti svoje študente. Menda se je zgledoval po igrah Majev in Aztekov, ki so žoge sicer metali skozi vertikalno postavljene kroge, sam pa je uporabil košare za breskve. Te so sprva obdržale dno, kar se je kmalu izkazalo za nepraktično. Prva tekma je bila odigrana 21. decembra 1891, z nogometno žogo in devetimi igralci v vsaki ekipi.

Popularna igra se je kmalu razširila po Ameriki, z izbruhom prve svetovne vojne pa so jo vojaki ponesli v svet. Prva profesionalna liga je bila ustanovljena že leta 1889, vendar je, kot številne njene naslednice, kmalu tudi zapadla. NBA (sprva imenovana Basketball Association of America (BAA)) je nastala po drugi svetovni vojni, danes pa jo vsako leto spremlja na milijone ljubiteljev košarke.

Kmalu zatem, leta 1950, je bilo v Argentini prirejeno prvo svetovno prvenstvo, ki so ga dobili domačini. Trenutno se tri države ponašajo s tremi naslovi svetovnih prvakov: ZDA, bivša Sovjetska Zveza in bivša Jugoslavija, ki je prvič osvojila ta naziv pred štirimi desetletji v ljubljanskem Tivoliju.

Danes se v Turčiji pričenja že 16. svetovno prvenstvo v košarki, na katerem se bo pomerilo 24 reprezentanc, med njimi tudi Slovenska. Če vam številni neposredni prenosi in ob-turnirsko dogajanje še vedno ne bo dovolj, si lahko vmes pogledate katerega od spodnjih filmov s to tematiko, ki sem jih izbral.

Hoosiers (1986) | režija: David Anspaugh

Veliko je zgodb, ko ekipo prevzame nov trener in jo popelje med zvezde. No, tale je prav taka, vendar vseeno nekaj posebnega: je namreč resnična. Oziroma sloni na resničnih dogodkih, če smo natančni. Postavljena je v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je majhna srednja šola iz Indiane zmagala na državnem prvenstvu. Gene Hackman je bil njihov trener, Dennis Hopper pa njihov zapiti bivši trener, ki si je s to vlogo pridobil edino igralsko nominacijo za oskarja v karieri.

White Men Can't Jump (1992) | režija: Ron Shelton

Stereotip o premoči temnopoltih košarkarjev nad belopoltimi je bil glavna tema te odlične komične drame, ki ga je izvrstno izkoristil glavni junak Billy Hoyle (Woody Harrelson) in z navidezno nesposobnostjo sklepal stave in nato od svojih žrtev pobral denar, da bi izplačal rubežnike. A kmalu spozna, da s črnci ni šale, ko mu Sidney Deane (Wesley Snipes) vrne milo za drago. Gliha vkup štriha pravijo in tako sta tale dva junaka združila moči in z nadaljnjim odiranjem lahkovernežev dokazala, da je tudi v ulični košarki veliko denarja.

Above the Rim (1994) | režija: Jeff Pollack

Kyle Lee Watson je obetaven srednješolski košarkar s precej problemi in puberteto. Ko se spre s trenerjem se pridruži tolpi razvpitega Birdia (igra ga še bolj razvpiti Tupac Shakur), ki naj bi mu omogočil lažje napredovanje in vpis na želeno fakulteto. A kmalu spozna, da si njihove družbe ne želi, vendar je pot nazaj zelo nevarna.

Bolj kot sama zgodba, mi je ostal v spominu eden zadnjih prizorov, v katerem je Tupac dokaj nazorno ustreljen, kar se je nekaj let kasneje tudi zares zgodilo.

Hoop Dreams (1994) | režija: Steve James

V dokumentarcu spremljamo dva mlada košarkarska upa s sanjami o uspešni karieri na parketu. Najstnika Williama Gatesa in Arthurja Ageeja sicer nista nikoli igrala v NBA, temveč sta le primera mnogih sanj, ki jim ne uspe premagati ovir kot so ekonomske in družinske težave, šolanje ter rasna nestrpnost. Izdelek je dobil odlične ocene kritikov, Ameriška filmska akademija pa ga ni nominirala za najboljši dokumentarec temveč samo za montažo. Javno ogorčenje je prililo vodstvo, da je naredilo revizijo glasovanja v tej kategoriji in nato spremenilo pravila, tako da sedaj nominirance lahko izbirajo samo člani Akademija, ki delajo na področju dokumentarnega filma.

Space Jam (1996) | režija: Joe Pytka

Košarki sijaj dajejo odlični igralci, ki z neverjetnimi spretnostmi premagajo nasprotnika in očarajo gledalca. Med najsvetlejšimi zvezdami v košarkarski zgodovini je gotovo Michael Air Jordan, ki je v dresu moštva Chicago Bulls v 80ih in 90ih predstavljal simbol lige NBA in vzor vsakemu mlademu basketašu. Ko se je po treh zaporednih osvojenih naslovih NBA prvaka, leta 1993 poslovil od košarke, da bi igral baseball, nikomur ni bilo nič jasno. A kmalu je bil nazaj in z Bullsi osvojil še tri zaporedne naslove. Aktualno dogajanje so takrat spretno izkoristili pri studiu Warner Bros. in posneli film o možnem razlogu za njegovo vrnitev. Jordan (odigral je kar samega sebe), naj bi navdih spet našel pri Looney Tunesih, ki so ga prisli, da jim pomagal premagati nezemljane, ki jih bodo sicer kot sužnje odpeljali na svoj planet. Kritiki niso bili najbolj navdušeni, gledalci pa so drli v kinodvorane in filmu prinesli dobrih 230 milijonov dolarjev.

He Got Game (1998) | režija: Spike Lee

Jesus Shuttlesworth (Ray Allen) je eden najuspešnejših mladih igralcev, ki ga zase hoče praktično vsaka univerza. V tednu, ko se mora dokončno odločiti katero ponudbo bo sprejel in ga vsi morijo z vprašanji in nasveti, se prikaže še dolgo zaprti oče (Denzel Washington). Če mu uspe prepričati sina, da se vpiše na točno določeno univerzo, mu je obljubljena predčasna svoboda. A to ne bo lahko, saj ga sin sovraži.

Coach Carter (2005) | režija: Thomas Carter

Še ena resnična zgodba. Tokrat o trenerju na srednji šoli v Richmondu v Kaliforniji, Kenu Carterju (Samuel L. Jackson), ki je zaradi slabega učnega uspeha prepovedal igrati praktično celotni košarkarski ekipi.

Glory Road (2006) | režija: James Gartner

In še ena resnična zgodba, ki se je vpisala ne le v košarkarsko, temveč tudi v ameriško (in s tem svetovno) zgodovino. Leta 1966, ko je bila rasna diskriminacija še vedno močno zasidrana v zavesti ameriškega naroda, je trmastemu trenerju Donu Haskinsu uspelo popeljati pretežno temnopolto (zaradi tega smatrano kot manj inteligentno in sposobno) ekipo do naslova prvaka lige NCAA ameriških univerz. Temnopolti igralci so, če sploh, do takrat igrali le po nekaj minut in nikoli v prvi postavi, zato je njihova zmagala pomenila velik korak v boju prosti rasizmu, še posebej na bolj konzervativnem jugu kjer so študirali.

8KA: Kraljica Elizabeta I.

Kraljica Elizabeta I. je na angleški prestol sedla pri petindvajsetih letih in na njem ostala vse do svoje smrti skoraj 45 let pozneje. V zgodovino se je zapisala kot ena najuspešnejših monarhinj, ki je sama vladala velikemu imperiju, katerega eden od vrhuncev se je zgodil prav med, po njej imenovano, elizabetinsko dobo. Ker je zavrnila vse snubce, ki jih ni bilo malo, se je je prijel vzdevek "deviška kraljica", kljub temu da njeni številni ljubici niso bili skrivnost. O njih in njenemu vladanju je bilo posnetih nemalo filmov, prvi že leta 1912. Če pa prištejemo še vse knjige in gledališke predstave v katerih se pojavi lik njenega visočanstva, je njenih upodobitev precej več od katerega koli drugega vladarja v zgodovini. Spodaj je zbranih šest igralk, ki so si v zadnjih desetletjih nadele oranžno lasuljo in nas navdušile s svojo interpretacijo deviške kraljice.

The Private Lives of Elizabeth and Essex (1939) | Bette Davis

Vloga trdožive kraljice, ki je Angliji vladala celih 44 let, je prav pisana na kožo eni največjih igralk, kar jih je kdaj poznal Hollywood. Davisova, ki si je dala za vlogo pobriti del glave in obrvi, je suvereno stopila v čevlje ostarele monarhinje, ki je strastno zaljubljena v plemiča Roberta Devereuxa (tega je upodobil sam Errol Flynn). Šestnajst let kasneje je Bette vlogo ponovila v nekakšnem nadaljevanju, naslovljenem The Virgin Queen, ki prikazuje še eno nesojeno ljubezen deviške kraljice s pustolovcem Walterjem Raleighom.

Young Bess (1953) | Jean Simmons

V temle filmu spremljamo življenje mlade princese preden je sedla na angleški prestol. Po smrti njunega očeta Henrika VIII. je krono prevzel njen polbrat, devet-letni Edvard, Henrikova zadnja žena, Catherine Parr, pa se poročila z Edvardovim stricem, Thomasom Seymourjem, ter pod streho vzela tudi mlado princeso, ki je bila takrat stara le 13 let, medtem ko jih je imela Jean Simmons v času snemanja že 24. Zgodovina nas sicer uči, da je Seymour vrgel oči na svojo posvojenko, ki je menda zato utrpela precejšnje duševne bolečine, kar naj bi tudi vplivalo na kasnejše zavračanje snubcev. A tale film vrže povsem drugačno luč na njuno razmerje.

Mary, Queen of Scots (1971) | Glenda Jackson

V središče tega, za pet oskarjev nominiranega, filma je postavljen odnos med večnima rivalkama, sicer pa sorodnicama, škotsko kraljico Mary (Vanessa Redgrave) in branilko angleške krone, Elizabeto (Glenda Jackson). Kot namiguje že sam naslov, je večji poudarek na prvi, ki jo je Redgravova suvereno odigrala in si prislužila že tretjo od danes šestih oskarjevih nominacij. Kljub krvni povezanosti in razmeroma miroljubnemu odnosu med njima, je morala Elizabeta, zaradi varovanja prestola, po dolgih letih ujetništva le dati obglaviti svojo tekmico, katere sin je po Elizabetini smrti sedel na angleški prestol.

Zanimivo, istega leta je bila na malih zaslonih predvajana tudi šestdelna mini-serija Elizabeth R, v kateri je angleško monarhinjo prav tako upodobila Glenda Jackson in si za vlogo prislužila kar dva emmyja.

Blackadder II (1986) | Miranda Richardson

Že pregovorno strogo in vzvišeno ter posledično strah-vzbujajočo kraljico, je Miranda Richardson prikazala v povsem drugačni - komični - luči. Saj drugače tudi ne bi šlo. Gre namreč za lik v britanski seriji Črni gad, ki so ga prisrčno poimenovali Queenie. Gostovala je vseh šestih epizodah druge sezone v kateri se Lord Blackadder (Rowan Atkinson) trudi osvojiti srce njenega veličanstva. Vlogo je ponovila tudi v dveh posebnih izdajah serije: božične Blackadder's Christmas Carol in milenijske Blackadder: Back & Forth.

Elizabeth (1998) | Cate Blanchett

Leto 1998 je edino, ko sta bila za oskarja nominirani dve isti vlogi iz dveh različnih filmov. Deviško kraljico je poleg Blanchettove upodobila tudi Judi Dench in oskarja v stranski kategoriji tudi dobila. No, nadarjena Avstralka, ki je v prvem delu upodobila kraljico v mladih letih, je nominacijo še enkrat pokasirala skoraj desetletje kasneje, ko je vlogo ponovila v nadaljevanju Zlata doba, ki razkirva zrelejša leta njenega vladanja. Zgodovinarji in Cerkev nad tema dvema produkcijama niso bili navdušeni in so ju kritizirali, češ da je scenarij prav hollywoodsko naravnan v iskanje profita in se ne zmeni veliko za točnost pripovedi. Morda so prav zaradi teh očitkov potihnile tudi govorice o morebitnem nadaljevanju, ki bi zaokrožilo celotno trilogijo.

Shakespeare in Love (1998) | Judi Dench

Romantična zgodovinska drama je bila nagrajena s kar sedmimi oskarji, eden od njih je bil tisti za najboljši film. Drugi, precej bolj upravičen, pa za Judi Dench in njeno sicer zelo kratko upodobitev nejevoljne kraljice. Na platnu jo gledamo zgolj v štirih prizorih, kar skupaj znese nekaj več kot osem minut. Le še Beatrice Straight je dobila oskarja za manj dela - v drami Network iz leta 1976 je nastopila zgolj za slabih šest minut.

Elizabeth I (2005) | Helen Mirren

V dvodelni mini-seriji spremljamo politično in osebno življenje rdečelase vladarice, ki jo je odlično odigrala Helen Mirren. Tako odlično, da je bila nagrajena z zlatim globusom, emmyjem ter kipcem igralskega ceha. V središču dogajanja je, poleg vojne s Španijo in zavračanjem različnih snubcev, predvsem njeno dolgoletno razmerje z Robertom Dudleyjem, za čigar upodobitev je bil večkrat nagrajen tudi Jeremy Irons.

The Virgin Queen (2005) | Anne-Marie Duff

Britanci se kar ne naveličajo dokumentirati življenja ene svojih najbolj znanih zgodovinskih osebnosti. Tole štiridelno mini-serijo, ki je sicer povsem zbledela ob tisti iz prejšnjega odstavka, so posneli pri BBC-ju in prikazuje celotno življenje deviške kraljice od njene zgodnje mladosti, ko je bila le ogrožena prestolonaslednica, do njene smrti kot velike vladarice. Serija je zgodovinsko precej natančna in za razliko od večine drugih ne dramatizira, čeprav precej podrobno secira tudi ljubezensko življenje njenega veličanstva.

8KA: Filmi samostojne Slovenije

Naša državica danes praznuje. Da bom vsaj malo praznoval z njo, sem izbral šest filmov, ki so izšli po njeni osamosvojitvi in smo jih, kljub stalnemu pritoževanju nad našo slabo produkcijo, sprejeli za svoje. Bolj ali manj.

Babica gre na jug (1991) | režija: Vinci Vogue Anžlovar

Ne vem sicer kateri naj bi bil čisto prvi film samostojne Slovenije, vendar je bil med prvimi gotovo tale "road movie" napolnjen z jazzovskimi toni in zabavnimi pripetljaji. Kemija med Majolko Šuklje in rosno mladim Bojanom Emeršičem je dala filmu še dodatno vrednost.

Halgato (1995) | režija: Andrej Mlakar

Ciganska pripoved po romanu Namesto koga roža cveti, za katero njegov avtor, Feri Lainšček, leta 1991 dobil nagrado kresnik. Bolj kot zaradi same zgodbe, sem si film zapolnil zaradi krasne glasbe in majhne vloge Vlada Kreslina, ki odpoje tudi tisti nepozabni komad.

Sicer povem spodoben izdelek, vendar mi ni povsem jasno zakaj so naslov spremenili, saj Halgato niti ni glavna vloga v filmu. Veliko več namreč spremljamo Bumbaša in celo prijatelja Pištija (Jernej Kunter se je za silo naučil "gučati prekmürsko").

Outsider (1997) | režija: Andrej Košak

Evo, to je pa moj najljubši film samostojne Slovenije. Odlični dialogi v nepozabni zgodbi, ki zelo dobro uporabi zgodovinsko ozadje v katero je postavljena. Eden redkih slovenskih izdelkov, iz katerih se lahko celo naučimo nekaj o svoji pretklosti hkrati pa vlečemo vzporednice z današnjo, evropsko deželico. Bosanec Sead in Slovenska Metka sta namreč še vedno zelo aktualna lika.

V leru (1999) | režija: Janez Burger

Film za vse, ki so bili kdaj študenti in še posebej za tiste, ki so v času študija živeli v legendarnem bloku 1 v Ljubljanski Rožni dolini ali pa se vsaj udeležili katerega od tamkajšnjih žurov. Scenarij sta si zamislila režiser Burger in mladi Jan Cvitkovič, ki je odigral tudi glavno vlogo - večnega študenta Dizzya. Ta je zamenjal še celo vrsto cimrov, med katerimi pa je najnovejši, bruc Marko, prav gotovo zgodba zase.

Kruh in mleko (2001) | režija: Jan Cvitkovič

Ivan (odlični Peter Musevski) je zaradi zdravniške stavke en dan prezgodaj odpuščen z zdravljenja alkoholizma. Prvi dan po vrnitvi k družini se zdi, da bo družina ponovno srečna, a vse se zaplete, ko ga žena naslednje jutro pošlje v trgovino po kruh in mleko. Film je na festivalih po vsem svetu prejel številne nagrade, med drugim beneškega leva za najboljši prvenec (ali drugi film).

Kajmak in marmelada (2003) | režija: Branko Đurić

Nekakšno logično nadaljevanje prej omenjenega Outsiderja v katerem sta Bosanec in Slovenska poročena. Živita na dnu, vendar se imata rada. To je glavno sporočilo. Ko jebe razlike. Marmelada se lahko jé tudi s kajmakom. Zakaj pa ne?

Izdelek so pohvalili kritiki, sprejele so ga tudi množice. V kinu ga je videlo več kot 125 tisoč Slovencev, rekord v samostojni državi, ki ga je nekaj let kasneje popravil Petelinji zajtrk.

Tu pa tam (2005) | režija: Mitja Okorn

Še en slovenski hit, ki se mi ga je ljubilo gledat v kino. Mladi prodigy z rdečo kapo nas popelje v Kranjsterdam, kjer si štirje zabušanti sposodijo večjo vsoto denarja od lokalne mafije in ga, nesposobni kakršni so, izgubijo. V celoti gledano film ne predstavlja bog ve kakšnega presežka, vendar se v njem najdejo tudi iskrice, kakršna je debata o pljuncu, ob kateri sem dobil občutek, da bi jo lahko napisal tudi sam Tarantino. Okorn, prosim pridi nazaj! Slovenski film te potrebuje!

Petelinji zajtrk (2007) | režija: Marko Naberšnik

Zaključiti seveda ne morem drugače, kot z največjim hitom v samostojni Sloveniji. Petelinji zajtrk, še en izdelek posnetem po romanu Ferija Lainščka, si je v kinu ogledalo več kot 180 tisoč gledalcev, premiero na malih zaslonih pa 420 tisoč. Nekega hudega mednarodnega uspeha film ni požel (tujci pač niso štekali "insjaderskih" for), vendar nič zato - to se ponavadi zgodi s tistimi filmi, ki jih Slovenci ne maramo. Važno je, da je izdelek dal upanje naši tovarni sanj in dokazal, da se kljub finančnim in birokratskim oviram, splača vztrajati. Na še mnoga leta slovenskega filma!