filmski maraton

Kdo se boji črnega moža

2011-06-30T18:22:00.000+02:00

"If I wanna hear you talk, I’ll shove my arm up your ass and work your mouth like a puppet!"

Grand Hotel (1931/32)

2011-06-29T18:02:00.003+02:00

Grand Hotel, režiserja Edmunda Gouldinga, ima v zgodovini sedme umetnosti poseben položaj, saj gre za enega prvih filmov (če ne kar pionirja), čigar zgodba nima glavnega protagonista, temveč je nabita s filmskimi zvezdami, ki zavzemajo približno enako časa na ekranu. Tako imenovani "All-star movie" je na velikem platnu združil nekatere najbolj slavne igralce zlate dobe Hollywooda: Greto Garbo, Joan Crawford, Wallaca Beeryja ter brata Johna in Lionela Barrymore. Šlo je za povsem nov koncept, ki pa je bil odlično sprejet tako pri publiki, kot pri kritikih, zato je bila njegova zasnova kasneje še pogosto uporabljena in je danes znana tudi kot "tema Grand Hotela".

Ob takšnem številu zvezd v le nekaj filmskih kolutih, seveda ni šlo brez aferic. Največ prahu sta kakopak dvignili obe glavni igralki, ki sta se postrani gledali že od samega začetka, ko je Greta Garbo dobila prvo mesto v uvodni špici. Crawfordova se ji je menda maščevala z glasnim poslušanjem skladb Marlene Dietrich, za katero je vedela da jo Garbova prav tako ne prenaša. Ob enem je z veseljem zamujala, tako da se je zamaknil celoten predviden urnik snemanj. Ves ta cirkus in dami se sploh nista pojavili v istem prizoru.

Nazaj k filmu. Zgodba je postavljena v prestižni berlinski hotel, kjer se prepletajo usode njegovih bogatih in tudi manj bogatih gostov. Na prvi pogled nepovezani liki ruske primabalerine, osiromašenega barona, umirajočega računovodje in njegovega ambicioznega šefa ter strojepiske z željo po boljšem življenju, ustvarijo razgibano sliko družbe ob stiku veselih 20ih in depresivnih 30ih let dvajsetega stoletja.

"I want to be alone"

Scenarij je bil napisan na podlagi istoimenske gledališke igre, dramatika Williama A. Draka iz leta 1930, ta pa si je za osnovo sposodil leto dni starejši roman Menschen im Hotel, Vicki Baum. Leta 1945 je Robert Z. Leonard naredil remake z Ginger Rogers, Lano Turner, Walterjem Pidgeonim in Vanom Johnsonom v glavnih vlogah, zgodba pa se je leta 1989 kot mjuzikel preselila tudi na Broadway in bila nominirana za kar dvanajst nagrad tony. Omenimo, da so leta 1959 tudi Nemci posneli svojo priredbo romana Menschen im Hotel in pri tem ohranili naslov.

Gouldingov film iz leta 1932 je edini film v zgodovini podelitve oskarjev, nagrajen s kipec za najboljši film, ne da bi bil ob tem nominiran še v kateri drugi kategoriji. Vendar pa ni edini, ki je dobil samo tega. Še dva "najboljša filma" brez drugih oskarjev sta The Broadway Melody in Mutiny on the Bounty, ki sta bila sicer nominirana za tri oziroma osem nagrad Ameriške filmske akademije.

Na svidenje v naslednji vojni

2011-02-28T06:02:00.007+01:00

Evo pa je mimo. Preživeli smo še eno noč oskarjev, ki je zaključila še eno sezono filmskih nagrad. Nikar ne bodite preveč razočarani, če vaši favoriti niso bili med nagrajenci. Oskarji ne pomenijo nujno najboljšega, temveč odražajo stanje v Hollywoodu, vplive pomembnih producentov kakšen je Harvey Weinstein in so nenazadnje precej subjektivna ocena posameznih članov Akademije. Osebno se z njimi zelo redko strinjam, sploh ko pride do glavne kategorije. Med mojimi najljubšimi filmi ni prav veliko tistih, ki so bili okronani z "najžlahtnejšim priznanjem filmske industrije" in prav pomisliti moram, kdaj se je naslov mojega favorita nazadnje ujemal z dejanskim dobitnikom... hmmm, ja to je bilo pred več kot desetletjem, ko je slavila Lepota po Ameriško. Letos sem navijal za Črnega laboda, ki je na koncu odnesel le eno nagrado, vendar najzaslužnejšo. V bistvu so vsi štirje letošnji igralski oskarji po mojem okusu in tudi sicer so te nagrade tiste, ki me največkrat razveselijo.

"They picked me, Mommy!"

Ah, pa pustimo sedaj zmagovalce, ker ne bomo prišli nikamor. Itak se vsak strinja samo sam s sabo, ceremonijo pa gledamo bolj zaradi šova, kot pa klanjanja Hollywoodu, ki se že sam sebe dovolj treplja po rami. No, šov je bil letos presenetljivo kratek, eden najkrajših v zadnjih letih, čeprav govorov v glavnih kategorijah sploh niso rezali, za kar si režiser zasluži zlato čebelico :). Na začetku je sicer kazalo, da se bo zaradi Kirka Douglasa, podelitev zavlekela do sedmih zjutraj, kar s takimi vložki morda niti en bi bilo slabo. Stari Kirk je bil namreč moj najljubši del celotnega večera. No, in Billy Crystal. Gosh, how I miss him! Tega sem se šele nocoj zavedal! Bring Billy back!! Saj ne da mlada voditelja nista bila dobra... vendar je serija promocijskih spotov obljubljala veliko več smeha, kot jima ga je kasneje uspelo izvabiti iz gledalcev. Niti uvodna montaža, ki sto jo btw ukradla prav Billyju, ni bila tako posrečena kot bi lahko bila. Škoda, da niso raje spustili alternativne verzije:

Všeč so mi bili izleti v preteklost, ki so jo uspešno povezovali s sedanjostjo, kar pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi povabili še kakšno pravo filmsko legendo. Razen že omenjenega Kirka in holograma Boba Hopa, predstavnikov zlate dobe Hollywooda žal ni bilo. Ne, raje so razglasitev najboljšega filma ponovno prepustili Spielbergu (respect, ampak dajte še komu drugemo to čast!) in povabili obraze, ki jih dnevno videvam povsod, ne da bi jih sploh želel. Nič nimam proti Hanksu ali Kidmanovi, vendar če me spomin ne vara, sta bila med podeljevlaci vsaj štirikrat v zadnjih petih letih. Kje so Julie Andrews, Maggie Smith, Omar Sharif, Al Pacino, Olivia de Havilland (v soboto je na cesarjih v Parizu požela stoječe ovacije), Isabella Rossellini, Liza Minnelli, Peter O'Toole in Meryl Streep?? Slednje se sploh ne spomnim, da bi kdaj odprla kakšno kuverto, pa je nominirana vsako drugo leto. Dvakrat je podelila časni kipec, no... kakorkoli že... našteval bi lahko do jutra, oni pa bodo itak spet povabili Jennifer Garner, ki je letos začuda ni bilo. Niti Bena Stillerja in Tine Fey. Ona dva lahko prideta vsako leto. Ker sta zabavna jima je oproščeno. Zakaj enkrat en vodita te klinčeve ceremonije... Dovolj bo... s šimfanjem bom nadaljeval prihodnje leto, ker se itak ne bo nič spremenilo.

Oskarji 2010: Najboljši film

2011-02-25T23:44:00.000+01:00

Že pred kake pol leta sem na blogu začel s serijo v kateri predstavljam vse filme okronane z najžlahtnejšim oskarjem. Do sedaj mi je uspelo obdelati štiri naslove, vendar obljubim, da bom s serijo nadaljeval takoj ko bo tega oskarveskega vrveža konec. Takrat bo zbirka vsebovala že 83 izdelkov, tako da se sedaj poglejmo deset kandidatov za najnovejši dodatek.

127 Hours (Christian Colson, Danny Boyle, John Smithson)
Black Swan (Mike Medavoy, Brian Oliver, Scott Franklin)
The Fighter (David Hoberman, Todd Lieberman, Mark Wahlberg)
Inception (Christopher Nolan, Emma Thomas)
The Kids Are All Right (Gary Gilbert, Jeffrey Levy-Hinte, Celine Rattray)
The King's Speech (Iain Canning, Emile Sherman, Gareth Unwin)
The Social Network (Scott Rudin, Dana Brunetti, Michael De Luca, Ceán Chaffin)
Toy Story 3 (Darla K. Anderson)
True Grit (Ethan Coen, Joel Coen, Scott Rudin)
Winter's Bone (Anne Rosellini, Alix Madigan)

Lansko leto nas je Akademija presenetila z razširitvijo te kategorije na deset nominirancev, da bi bilo več prostora tudi za popularnejše filme. Poteza je ponovno dosegla svoj namen, saj imamo tudi tokrat v naboru nekaj blockbusterjev, povprečen zaslužek vseh desetih filmov v ZDA na dan nominacij pa je bil kar 119 milijonov dolarjev, kljub temu da je le trem filmov uspelo do tokrat preseči magično mejo stotih milijonov zelencev. To so bili risanka Toy Story 3 (414,9 mil), znanstveno-fantastični Inception (292,5 mil) in vestern True Grit (137,9 mil). Nobeden od treh filmov sicer ni "tipičen" primerek oskarjevskega filma. Risanka je bila v glavni kategoriji namreč nominirana šele dvakrat v celotni zgodovini: prvič leta 1992 (Lepotica in Zver), drugič pa lani, ko so nominirali prav tako Pixarjev Up!. Toy Story 3, ki je sicer najdobičkonosnejši film lanskega leta in peti najuspešnejpi film vseh časov, je tudi edino nadaljevanje v zgodovini nominirano za najboljši film, brez da bi bil nominiran kateri on njegovih predhodnikov. Prav velikih možnosti za uspeh sicer nima, čeprav si Pixar s precej glasno kampanjo prizadeva za uspeh tudi v tej kategoriji. Risnaka je nominirana za pet oskarjev, prav gotovo pa bo dobila tistega za najboljši animirani film in tako studiu prinesla že četrtega oskarja zapored, skupno pa že šestega v le desetih letih podeljevanja te nagrade.

Tudi vestern ni tipično oskarjevski žanr. Samo trije tovrstni filmi so v zgodovini prepričali Akademijo, da jim je podelila svoje najvišje priznanje: Cimarron (1930/31), Dances With Wolves (1990) ter Unforgiven (1992). Morda bi v to skupino lahko šteli še nekoliko vesternsko obarvani triler bratov Coen, Ni prostora za starce, ki je kipec snel pred nekaj leti. No dvojica je letos nazaj, s čisto pravim vesternom, sicer predelavi klasičnega izvirnika iz leta 1969. To, da je film remke samo po sebi ne bi smelo zmanjšati njegovih možnosti za zmago, saj jo v zgodovini predelave že bile nagrajene: Mutiny On the Bounty (1935), Ben-Hur (1959), My Fair Lady (1964) in celo West Side Story (1961), ki je pravzaprav adaptacija prej že večkrat posnete tragedije Romeo in Julija.

Bratoma sicer ne napovedujejo ponovnega triumfa, čeprav je njun film skupno dobil kar deset nominacij in je letos drugi najuspešnejši film po številu nominacij - takoj za Kraljevim govorom, ki jih je zbral ducat.

Tretji netipični "oskar-material" izdelek je seveda Izvor. Znanstveno fantastični filmi nikoli niso bili po okusu Akademije, saj so do sedaj le štirje dobili nominacijo v tej kategoriji: E.T. vesoljček (1982), Star Wars (1977) ter lani Avatar in Okrožje 9. Očitno je z razširitvijo te kategorije največ pridobil prav ta žanr. In risanke. Tudi Vitez teme bi bil zagotovo med deseterico, če bi bila ta že v veljavi in očitno lahko v prihodnje pričakujemo, da bo število nominiranih ZF akcij hitro naraščalo.

Sedaj pa skočimo na drug konec seznama: od nadonosnejšim k najmanj donosnim: Winter's Bone, ki je pohod pričel lanskega januarja na festivalu Sundance, je do dane zbral slabih 6 milijonov in pol, kar je še vedno trikrat več od njegovega proračuna. A prav nominacija za takšen mali filmček daje upanje vsem neodvisnim režiserjem, da njihovo delo ni zaman in da utegnejo z nekaj sreče in veliko talenta tudi oni sesti v Kodakovo dvorano kot nominiranci.

Druga dva, finančno sicer nekoliko uspešnejša, vendar prav tako neodvisna letos nominirana filma, sta The Kids Are All Right in 127 Hours. Prvi ima odlično igralsko zasedbo in govori o lezbičnem paru, ki vzgaja dva najstniška otroka z željo spoznati biološkega očeta; drugi pa sloni na enem samem igralcu in pripoveduje resnično zgodbo ekstremista, ki si mora odrezati ukleščeno roko, če želi preživeti. Oba koncepta sta precej nova in netipična za pretekle oskarjevske tekme. Ne rečem, da homoseksualne tematike še niso videli na oskarjih, vendar so jo filmi (Gora Brokeback, Philadelphia, Fantje ne jočejo) navadno obravnavali kot glavnim problemom, medtem ko je šel ta film korak dlje in istospolno družino vzel zgolj kot ozadje. Tudi filmi z enim samim igralcem, ki bi bili povrh tega še nominirani v katerikoli kategoriji, mi ne pridejo na misel. Anybody?

Ok, dovolj ovinkarjenja. Posvetimo se filmom, ki imajo dejansko možnost za zmago. Kljub temu, da je nominiranih deset naslovov dobro vemo, da je v bistvu še vedno le pet najboljših. In to so filmi, ki imajo nominacijo za režijo. Brata Coen in njun vestern sem že omenil in ju kot možna nagrajenca tudi že izločil. Čeprav ima True Grit kar deset nominacij je bila tista za režijo vsaj delno presenečenje, medtem ko smo ostala štiri imena pričakovali.

David O. Russell se je menda zjokal, koje izvedel za nominacijo. Njegv boksarski film The Fighter, ki je bil meni zelo všeč, ima skupno sedem nominacij in malo mi je žal, da ga nobeden ni niti omenil kot možno presenečenje. Nenazadnje ima Akademija filme s tovrstno tematiko rada, kar dokazujejo nagrade za Million Dollar Baby in Rockyja ter številne druge nominacije, med drugim za Pobesnelega bika. Film z izjemno igralsko zasedbo (to sem poudaril že precejkrat) je med drugim sproduciral tudi njegov glavni zvezdnik, Mark Wahlberg in tako dobil že svojo drugo nominacijo. Prvič je bil nominiran kot stranski igralec v Dvojni igri pred nekaj leti.

In ko smo že pri producentih: Scott Rudin je letos nominiran kar dvakrat. To je za do sedaj uspelo le Francisu Fordu Coppoli, ki je imel leta 1974 v ognju dve železi: The Conversation in The Godfather 2, s katerim je nagrado tudi osvojil.

Rudin, eden trenutno uspešnejših producentov v Hollywoodu je kipec dobil pred nekaj leti, ko je z bratoma Coen sporoduciral Ni prostora za starce, letos pa je z njima ponovno nominiran za True Grit. A veliko večje možnosti za ponovni uspeh ima z drugim nominiranim izdelkom, Socialno omrežje, ki je še do nedavnega veljal za glavnega in edinega favorita v letošnji tekmi. Nagradila so ga praktično vsa kritiška združenja in tudi tuji dopisniki v Hollywoodu, ki so mu namenili kar štiri zlate globuse. S pričetkom podeljevanja nagrad tistih, ki dejansko delajo v filmski industriji (igralski, režiserski, producentski ceh...) pa je prišel hladen tuš. Aktualna zgodba o vzponu Facebooka se je morala umakniti zgodovinski drami o jecljajočemu kralju, ki je dobila vsa pomembnejša odličja. Resnično ne vem, kateremu od obeh bi napovedal oskarja. Raje bi sicer videl zmagati Socialno omrežje, saj me Kraljev govor ni niti malo prepričal. Pravzaprav mi je bila precej sorodna drama Kraljica izpred nekaj let veliko bolj pri srcu, če sem odkrit. Pa vendar, Hollywood se očitno ne strinja. Kraljev govor bo morda res dobil tistega najprestižnejšega oskarja, saj ima tudi največ nominacij. Kar dvanajst. Samo 24 filmov je v 82 letih dobilo 12 ali več nominacij in od tega jih je 15 dobilo oskarja za najboljši izdelek leta. Statistika torej podpira Kralja, vendar pa sem v dvomih... še posebej ko je potrebno napovedati režiserja. Sicer se ne zgodi ravno pogosto, da pride do razdelitve najpomembnejših kipcev med dva filma (nazadnje leta 2005, ko je Ang Lee slavil kot režiser, Crash pa kot najboljši film) vendar mislim, da bo letos do tega prišlo. Fincher je zelo spoštovano ime v Hollywoodu, medtem ko je Hooper še precej zelen. In to bi moralo prevagati. No, odgovor bomo izvedeli v noči z nedelje na ponedeljek, ko bo bodo odprli vse kuverte...

... in močno si želim, da bi prišlo do popolnega presnečenja in bi oba glavna oskarja dobil film Black Swan. Moj najljubši film preteklega leta je prava kino poslastica, ki ves čas stimulira gledalčeve receptorje za vid in sluh. Odlična kamera, perfektna glasba, noro dobra igra in seveda izjemna režija. No, ja Darren, pa drugič.

Moja napoved: The Social Network
Če bi glasoval jaz: Black Swan

Filmi, ki bi še lahko bili nominirani, pa niso: Another Year, The Town, Blue Valentine.

Lego Odisejada

2011-02-23T19:57:00.000+01:00

Oskarji 2010: Izvirna glasba

2011-02-22T20:45:00.000+01:00

To je ena izmed mojih najljubših "tehničnih" kategorij, zato sem se ji odločil nameniti kratek post, kljub temu, da nimam prav veliko časa te dni. Vzemite si petnajst minut časa in prisluhnite kratkim odlomkom vseh petih nominiranih glasbenih podlag, ki so učinkovito pripomogle k pripovedi zgodbe na velikem platnu.

How To Train Your Dragon - John Powell (00:00)
Inception - Hans Zimmer (02:45)
The King's Speech - Alexandre Desplat (05:10)
127 Hours - A.R. Rahman (07:50)
The Social Network - Trent Reznor & Atticus Ross (10:45)

Redko se zgodi, da je v tej kategoriji nominirana več kot ena oseba na film. Znan je primer iz leta 1985, ko je glasbo za film Barva škrlata napisalo kar dvanajst različnih skladateljev. Nominirani so bili vsi, kar je največje število nominirancev za posamezno nagrado v zgodovini. No že lani sta bila za The Hurt Locker nominirana dva skladatelja, letos pa se je zgodba ponovila s prvič nominiranima Trentom Reznorjem in Atticusom Rossom. Prvega verjetno poznate kot vodjo skupine Nine Inch Nails, pri kateri je sodeloval tudi Ross.

Še en devičnik letos je Britanec John Powell, ki se lahko pri svojih 47ih pohvali z že zelo obsežnim opusom v katerem najdemo glasbo za uspešnice Shrek, Mr. & Mrs. Smith in Bournova trilogija.

Hansa Zimmerja menda ni potrebno posebej predstavljati. Nominiran je že devetič, dobil pa je oskarja za Levjega kralja leta 1995. Med njegovimi deli je glasba za Gladiatorja, Tanko rdečo črto in Rain Mana.

Alexandre Desplat je eden najbolj delavnih ljudi v Hollywoodu, ki je v zadnjih dveh letih napisal glasbo za kar enajst filmov. Prvič je bil nominiran leta 2006 za Kraljico, nato dve leti kasneje za Nenavadni primer Benjamina Buttna in lani za zabavno risanko Fantastic Mr. Fox. Letos mu preprosto mora uspeti, tudi zato ker je Kraljev govor eden najbolj hvaljenih izdelkov v letošnji sezoni.

Indijskega skladatelja A.R. Rahmana se verjetno spomnite po njegovem prvem sodelovanju z Dannyjem Boylom pri Revnem milijonarju. Rahman je za svoje delo dobil dva (za glasbo in pesem) od skupno osmih zlatih kipcev, ki jih je osvojil film. Letos je ponovno nominiran v obeh kategorijah.

Moja napoved: The King's Speech (Alexandre Desplat)
Če bi glasoval jaz: The Social Network (Trent Reznor, Atticus Ross)

Filmi, ki bi še lahko bil nominirani pa niso: Harry Potter and the Deathly Hallows, Part 1, Never Let Me Go, The Tempest, Biutiful, True Grit.

Oskarji 2010: Stranska ženska vloga

2011-02-21T13:50:00.001+01:00

Torej najboljše stranske igralke... morda je to ena manj predvidljivih kategorij letos, saj si "poznavalci" nekako niso edini, katera izmed njih bo v nedeljo ponoči zaspala z zlatim vitezom. Med tistimi, ki si to vsekakor zaslužijo je Amy Adams, ena najbolj simpatičnih igralk, ki trenutno delajo v Hollywoodu. Navdušuje me v vsem, kar posname in očitno nisem edini, saj jo je Akademija letos nominirala že tretjič. Tretjič v le petih letih. Tretjič za stransko vlogo. Prvič je bila ljubka, blebetava nosečnica v Junebug, drugič pobožna nuna v Dvomu, letos pa je boksarjeva ljubica v The Fighter.

Adamsova je dokazala, da se znajde v različnih vlogah in oskar bo nekega lepega dne zagotovo njen, vendar pa letos verjetno še ne. Spopasti se bo morala namreč s svojo filmsko taščo in to bo zelo, zelo trd oreh. Melissa Leo je kot martiarhinja z močno hrbtenico in ostrim jezikom namreč že prepričala tuje novinarje in dobila zlati globus ter svoje kolege, ki so ji namenili nagrado SAG, pa tudi številne filmske kritike. Svojega dela ni z odliko opravile le tokrat, temveč ga konstantno drži na visokem nivoju, čeprav za to sedaj ni bila nagrajena tako kot bi morala biti. Neodvisna filmska produkcija v kateri se je dolga leta zadrževala, pač ne prinaša blišča in slave, a petdesetletna igralka bo letos vendarle dobila kar si zasluži. Prvič je bila za oskarja nominirana pred dvema letoma v zares odličnem, čeprav skromnem in neopaznem, filmčku Frozen River in od takrat si je imela privilegij izbrati nekaj opaznejših vlog (Conviction, Welcome to the Rileys in Everybody's Fine), med katera pa gotovo spada tudi tale nepozabna upodobitev sicer resnične osebe Alice Ward.

Ko smo že pri soigralkah iz drame The Fighter, naj omenim da je to že tretje leto zapored, ko sta v tej kategoriji nominirani po dve igralki iz istega filma. Lani sta se v njej znašli Vera Farmiga in Anna Kendrick (Up in the Air), predlani pa si je Amy Adams nominacijo delila z Violo Davis v Dvomu. No, tudi pred štirimi leti je prišlo do trga, ko je Akademija nominirala Adriano Barraza ter Rinko Kikuchi (Babel). Nobena, od njih kipca ni dobila. Bo letos drugače? Saj ne, da je to pravilo: leta 2002 je Catherine Zeta-Jones namreč dobila oskarja, kljub temu, da je bila za Chicago nominirana tudi Queen Latifah.

Amy Adams (The Fighter)

Helena Bonham Carter (The King's Speech)
Melissa Leo (The Fighter)
Hailee Steinfeld (True Grit)
Jacki Weaver (Animal Kingdom)

Poleg Leove je Akademija letos nominirala še eno vlogo družinske poglavarke: Jacki Weaver je člane namreč prepričala kot Janine "Smurf" Cody, šefica mafijske družine, ki pod streho vzame svojega osirotelega sorodnika in ga poskuša vpeljati v družinski posel. Animal Kindgdom je na lanskem Sundancu prejel nagrado za najboljši tuji film in resnično gre za enega najboljših izdelkov lanskega leta. Priporočam vsem, ki ga še niste videli, predvsem zaradi izvrstne pripovedi in ne toliko zaradi igre, ki se mi ni zdela tako zelo izstopajoča, da bi jo bilo potrebno nominirati za oskarja. Pa vendar, 63-letna igralka ima za seboj izjemno kariero, ki so jo očitno opazili tudi v Hollywoodu in menili, da ji je potrebno izkazat spoštovanje. Zakaj pa ne. Miniaturna Avstralka je tako najstarejša letošnja nominiranka za igralskega oskarja in ena najmanjših v zgodovini. Nikjer sicer nisem našel podatka o njeni višini, vendar se res ne spomnim kakšne še manjše odrasle igralke, razen Linde Hunt, ki je oskarja dobila leta 1982. Vendar pa Huntova spada med male ljudi in zato primerjava ni ravno realna. No, lahko pa vam razkrijem, da je najvišji nominiranec za oskarja v igralskih kategorijah 201 centimeter visoki James Cromwell, ki je bil leta 1995 nominiran za stransko vlogo v filmu Babe, najvišji dobitnik pa je Tim Robbins (196 cm), ki je kipec prejel leta 2004 za stransko vlogo v Mystic River. Letos je najvišji Colin Firth (187 cm).

Hailee Steinfeld, je s 14 leti najmlajša letošnja nominiranka. Mlade gospodične v tej kategoriji sicer niso nikakršna redkost, saj sta bili samo v zadnjih letih nominirani 10-letna Abigail Breslin in 13-letna Saoirse Ronan, tako da je Steinfeldova šele osma najmlajpša nominirana stranska igralka in tudi v primeru zmage bo zaostala za Tatum O'Neal in Anno Paquin, ki sta oskarja osvojili pri desetih oziroma enajstih letih.

A pustimo sedaj leta. Hailee je bila prepričljiva v svojem celovečernem prvencu in mnogi so mnenja, da bi morala biti nominirana v glavni kategoriji, saj jo na platnu gledamo prav toliko časa kot Jeffa Bridgesa. To drži in je tudi njen največji plus, čeprav moram priznati, da sam nisem bil tako navdušen nad njeno predstavo. Še vedno sem bil namreč pod vtisom Kim Darby, ki je vlogo Mattie Ross odigrala v izvirniku iz leta 1969. Ona sicer ni bila nominirana in njen soigralec John Wayne jo je menda zelo skritiziral ter se že na samem snemanju obrnil proti njej. A njena interpretacija mi še vedno ostaja v spominu kot ena najiskrivejših vesternskih vlog.

Ostane nam še meni najljubša izmed peterice: Helena Bonham Carter. Burtonava muza in žena za vloge v njegovih filmih ni bila nikoli nominirana, kar je čudno glede na pisano paleto predstav, ki jih je pokazala - nazadnje kot Mrs. Lovett v mračnem mjuziklu Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street. Akademija jo je enkrat sicer že nominirala in sicer leta 1997 za glavno vlogo v zgodovinski drami The Wings of the Dove v kateri je upodobila predstavnico visoke družbe, ki mora izbrati med bogastvom in ljubeznijo.

Njen obsežni opus kar kliče po tem, da bi na glasovnici obkrožili njeno ime in nekateri pravijo, da je prav ona tista, ki lahko preseneti. Prejšnji teden je v rodni Angliji že dobila BAFTO in njeno vlogo priljubljene kraljice matere so pohvalili že mnogi kritiki. Meni je bila všeč, vendar se zdi, da je igralka takšnega kova s to vlogo sposobna opraviti z levo roko in nagrade tukaj niso ravno na mestu. No, če zmaga bom kljub temu zelo vesel zanjo. Vsekakor bo verjetno imela najzabavnejši govor.

Moja napoved: Melissa Leo (The Fighter)
Če bi glasoval jaz: Melissa Leo (The Fighter)

Kdo bi še lahko bila nominirana, pa ni: Mila Kunis (Black Swan), Miranda Richardson (Made in Dagenham), Dianne Wiest (Rabbit Hole), Ruth Sheen (Another Year), Anne-Marie Duff, Kristin Scott Thomas (Nowhere Boy), Sissy Spacek (Get Low), Elle Fanning (Somewhere), Barbara Hershey (Black Swan), Ann Morgan Guilbert (Please Give).

Napetost se stopnjuje

2011-02-20T00:09:00.001+01:00

Ponovno sem malo zaspal, vendar mi bo do podelitve oskarjev naslednji teden uspelo obdelati še vsaj dve izmed pomembnih kategorij. Že jutri se bom razpisal o stranskih igralkah. Medtem pa si osvežite spomin na Maggie Smith, ki je bila v tej kategoriji nagrajena leta 1978 in to za vlogo igralke, ki pride v Los Angeles prav na podelitev teh prestižnih nagrad. Ja, ni jim lahko...

Oskarji 2010: Glavna moška vloga

2011-02-12T11:00:00.005+01:00

V 82-letni zgodovini je Ameriška filmska akademija s kipcem za glavno moško vlogo nagradila 74 različnih igralcev. Če oskarja ne dobi Jeff Bridges, se bo ta številka letos povišala. Šestič nominirani Bridges je kipec namreč domov odnesel že lani, v primeru zmage pa se bo pridružil peterici igralcev, ki jim je uspelo nagrado osvojiti dve leti zapored. To so: Luise Rainer (1936 in 1937), Spencer Tracy (1937 in 1938), Katharine Hepburn (1967 in 1968), Jason Robards (1949 in 1950) ter Tom Hanks (1993 in 1994).

61-letnik je v predelavi klasičnega vesterna True Grit iz leta 1969 ponovno obudil lik enookega veterana ameriške državljanske vojne, neustrašnega zveznega šerifa Roosterja Cogburna, ki si ga je leta 1968 zamislim ameriški avtor Charles Portis. Na velikem platnu ga je najprej upodobil legendarni John Wayne in si za vlogo prislužil edinega oskarja v karieri. Če bo Bridges letos oskarja dobil, kar je sicer malo verjetno, bosta z Waynom postala drugi par v zgodovini nagrajen za isto vlogo. Do sedaj je to uspelo le Marlonu Brandu in Robertu De Niru, ki sta upodobila ikoničnega mafijskega šefa Vita Corleona v nepozabni trilogiji Boter.

Kdo od njiju je bil boljši Rooster? Moja tehtnica se nagiba v prid Bridgesa, čeprav ga je bilo pravzaprav zelo težko razumeti :). A prav momljanje je bila ena od njegovih najrealnejših lastnosti. Po Wayneovi zmagi se je na filmski sceni sicer šepetalo, da mu je Akademija oskarja namenila bolj iz spoštovanja do celotnega opusa, kot dotične vloge, ki jo je nekaj let kasneje ponovil v manj uspešnem nadaljevanju preprosto naslovljenem Rooster Cogburn. Leta 1978 so za male zaslone posneli še eno nadaljevanje šefovih avantur, čigar škornje je takrat obul Warren Oates.

Javier Bardem (Biutiful)

Jeff Bridges (True Grit)
Jesse Eisenberg (The Social Network)
Colin Firth (The King's Speech)
James Franco (127 Hours)

A vrnimo se k naši peterici. Poleg Bridgesa, je v njej še en pretekli zmagovalec in eno največjih presenečenj letošnje razglasitve nominacij: Španec Javier Bardem. V najnovejšem izdelku mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, se je neverjetno dobro vživel v lik umirajočega očeta, ki poskuša pred smrtjo vsaj za silo urediti težke razmere v katerih živi njegova razpadajoča družina. To je okrogla, trideseta nominacija za vlogo v ne-angleškem jeziku in četrta v celoti v španskem jeziku. Skupno je bilo z oskarjam za tujejezično vlogo sicer nagrajenih sedem igralcev, vendar zadnjih dveh ne moremo povsem šteti v to kategorijo, saj je sta bila v filmu tudi precej angleških dialogov:

Sophia Loren, La ciociara (1961)
Robert De Niro, The Godfather Part II (1974)
Roberto Benigni, La vita è bella (1998)
Benicio Del Toro, Traffic (2000)
Marion Cotillard, La Vie en Rose (2007)
Penélope Cruz, Vicky Cristina Barcelona (2008)
Christoph Waltz, Inglorious Basterds (2009)

Bardem je svojega prvega oskarja dobil pred tremi leti in prav gotovo se še spomnite vloge krvoločnega Antona Chigurhja v vesternsko obarvanem trilerju bratov Coen, Ni prostora za starce, kjer je imel čast nositi "eno izmed najobupnejših pričesk v zgodovini filma," kot se je sam izrazil. Pred tem je bil leta 2000 nominiran tudi kot kubanski avtor Reinaldo Arenas v drami Preden se znoči.

Vsi trije preostali nominiranci so upodobili resnično osebo in za svoje delo že pobrali nekaj kritiških nagrad. Med njimi daleč največ britanski igralec Colin Firth, ki se po lanski prvi nominaciji v tej kategoriji (za A Single Man) letos na podelitev vrača kot veliki favorit. Akademija je že velikokrat dokazala, da ima rada zgodbe o modrokrvnežih in lik jecljajočega princa, ki postane kralj, se bo najverjetneje pridružil četverci vlog britanskih monarhov, ki je bila do sedaj okronana z oskarjem:

Charles Laughton je že leta 1933 dobil kipec za glavno vlogo v The Private Life of Henry VIII, Katharine Hepburn je leta 1968 Hollywoodu zavladala kot kraljica Eleonora iz Akvitanije (Lev pozimi), Judi Dench in Helen Mirren pa sta v zadnjih letih Akademijo prepričali kot Elizabeta I. in II.. Nominacije za vloge britanskih modrokrvnežev so dobili še Laurence Olivier, Kenneth Branagh, Cate Blanchett, Peter O'Toole, Robert Shaw, Vanessa Redgrave, Richard Burton, Genevieve Bujold in Nigel Hawthorne

Od štirih nominirancev, ki bodo namesto zmage okusili poraz, sej bo z neuspehom verjetno še najhitreje sprijaznil James Franco, ki bo imel v noči oskarjev povsem drugačne skrbi, glede na to, da so ga zaposlili kot gostitelja podelitve. Ne bo sicer prvi voditelj podelitev na kateri je bil nominiran, saj se je to zgodilo že sedemkrat, le gostitelj David Niven pa leta 1959 oskarja tudi dobil. O tem sem sicer že pisal in se tukaj ne bi ponavljal, vendar ne izključujem možnosti, da se bo ponovila tudi sama zgodovina. Franco, ki kot ukleščeni ekstremni športnik dejansko nosi celoten film, se bo po številu glasov prvo-uvrščenemu verjetno še najbolj približal.

Zaključimo z najmlajšim nominirancem v tej kategoriji, 27-letnim Jessejem Eisenbergom, ki je bil prav gotovo ena najboljših izbir za upodobitev najmlajšega milijonarja in hkrati najuspešnejšega računalniškega nerda na svetu. Mark Zuckerberg, oče Facebooka, je na prvi pogled prav takšen kot tale oskarjev nominiranec: prav nič zvezdniški in povsem človeško preprost.
Čeprav se zdi, da je Jessie še zelo mlad za takle uspeh, pa se na lestvici najmlajših nominirancev v tej kategoriji za las uvršča med deseterico. Pred njim je kar nekaj zvezdnikov, kot so Mickey Rooney, John Travolta, James Dean, Heath Ledger in celo Orson Welles. Status najmlajšega nominiranca v tej kategoriji že dolgo nosi Jackie Cooper, ki je bil leta 1931 star komaj devet let, ko ga je Akademija nominirala za vlogo v filmu Skippy in ostaja najzgodnejši še živeči nominiranec (star je 88 let).
Če bo oskarja po nekem čudnem scenariju tudi dobil, pa bo Jasse Eisenberg postal najmlajši dobitnik kipca za glavno moško vlogo. Rekord trenutno drži Adrien Brody, ki je bil leta 2003 ob prejmu nagrade za Pianista star dobrih 29 let.

Moja napoved: Colin Firth (The King's Speech)
Če bi glasoval jaz: Javier Bardem (Biutiful)
Kdo bi še lahko bil nominiran, pa ni: Robert Duvall (Get Low), Ryan Gosling (Blue Valentine), Paul Giamatti (Barney’s Version), Mark Wahlberg (The Fighter), Michael Douglas (Solitary Man), Kevin Spacey (Casino Jack), Stephen Dorff (Somewhere), Jim Broadbent (Another Year).

Če bi Socialno omrežje posnel Tarantino...

2011-02-11T14:16:00.002+01:00

Kako bi film Socialno omrežje izgledal, če ga ne bi posnel David Fincher, temveč kateri od režiserjev z značilnim avtorskim pečatom: Wes Anderson, Michael Bay, Christopher Guest, Quentin Tarantino, Guillermo del Toro in celo pokojni Frank Capra. Zabavno in vsaj deloma resnično.

Jean Seberg v črtasti jopici

2011-02-10T15:43:00.008+01:00

Vedno ko vidimo posnetek ali sliko Jean Seberg iz Godardovega À bout de souffle me nekaj premami. Njena milina, njen simpatičen pogleda, njeni kraki lasje, ki si jih skrbo skrtači preden gre na sestanek. Njena radoživost, veselje do življenja, njena naivnost. In seveda njena francoščina z močnim ameriškim naglasom. Ja, vedno rad pogledam Jean v tisi nepozabni črtasti jopici.

Oskarji 2010: Režija

2011-02-08T19:58:00.003+01:00

Trije devičniki, trije povratniki. Brta Coen sta marsikoga presenetila, ko sta Christopherju Nolan speljala tole nominacijo, vendar to ni povsem skregano z logiko, saj ima njun vestern, True Grit, kar deset nominacij, Nolanov Izvor pa "le" osem (ok, imel bi jih devet, če bi bil režiser tudi nominiran), vendar je to še vedno ena manj. Tudi osem je zelo lepa cifra in ne zgodi se ravno vsako leto, da bi režiser filma s tako visokim številom nominacij ostal brez omembe. A to ni še nič, kajti v tem smislu je največji poraženec Steven Spielberg, čigar Barva škrlata je leta 1985 dobila kar 11 nominacij, sam pa se je moral obrisati pod nosom, kljub temu, da ga je pred tem nagradil (ne le nominiral!) tudi ceh režiserjev (DGA). Čeprav ima Spielberg danes kar šest nominacij in dva oskarja (plus enega kot producent), pa lahko rečemo, da je Akademija potrebovala kar nekaj časa preden ga je vzljubila. Spodaj je posnetek iz leta 1975, ko je skupaj s kolegoma pričakoval razglasitev in upal na svojo prvo nominacijo za izjemno uspešni in danes kultni triler Žrelo. A to se ni zgodilo! Film je prejel štiri nominacije (tudi za najboljši film!), Steve pa je takole razočarano obsedel na kavču: "I got beaten out by Fellini!"

Ok, malo smo zašli. Vrnimo se k bratoma Coen, edinima preteklima zmagovalcema v tej kategoriji, ki imata skupno že osem oskarjev. Pred nekaj leti sta vsak po tri dobila za scenarij, režijo in produkcijo trilerja Ni prostora za starce, komični Fargo pa jima je leta 1996 prinesel še kipec za scenarij.

Dvojice režiserjev so zelo redko nominirane. Tokrat se je zgodilo šele četrtič. Prvič sta bila daljnega leta 1961 za režijo mjuzikla West Side Story nagrajena Robert Wise in Jerome Robbins, leta 1978 sta bila skupaj nominirana Warren Beatty in Buck Henry za Heaven Can Wait, kot sem že omenil, pa sta brata Coen leta 2007 pospravila nekaj nagrad za Ni prostora za starce.

Black Swan (Darren Aronofsky)

True Grit (Ethan Coen, Joel Coen)

The Social Network (David Fincher)
The King’s Speech (Tom Hooper)
The Fighter (David O. Russell)

Drugi povratnik in do nedavnega največji favorit letošnje tekme, je seveda David Fincher, ki je širši javnosti ponudil vpogled v zakulisje ustanovitve najpopularnejšega družabnega omrežja na spletu, z več kot 600 milijonov aktivnih uporabnikov. Zgodba je sicer aktualna, vendar sama po sebi ne preveč atraktivna oziroma dramatična: kup razvajenih Harvardčanov se prepira glede ideje, ki je potencialno vredna precej denarja (danes kar 50 milijard ameriških dolarjev). A Fincherju je uspelo iz teh nekaj nastavkov potegniti zanimivo pripoved z repom in glavo, ki gledalca zadrži za celi dve uri. In zato si zasluži oskarja! Pa seveda tudi za njegove prejšnje, visokokakovostne izdelke kot sta Klub golih pesti in Se7en. Ta dva je Akademija sicer spregledala (vsakemu je namenila le po eno tehnično nominacijo) in Fincherja, do sedaj nominirala le enkrat, za Nenavadni primer Benjamina Buttna.

Darren Aronofsky bi moral biti po mnenju mnogih nominiran že za Rokoborca, če ne še prej za katerega od svojih precej bolj umetniških izdelkov, med katerimi zagotovo izstopa Rekvijem za sanje iz leta 2000. Črni labod je je po mojem mnenju njegov najboljši film do sedaj in je pravzaprav nekakšno nadaljevanje Rokoborca. Zgodbi je želel najprej predstavitev v enem filmu in pokazati kako zelo podobna sta si rokoborba in balet, saj gre pri obeh za umetniško predstavo, pašo za oči, ki zahteva velike telesne napore. In če je Mickey Rourke na koncu ostal praznih rok, Portmanova letos zagotovo ne bo. Žal pa bo moral sam Aronofsky na svoj trenutek še nekoliko počakati.

Britanski režiser Tom Hooper je pred Kraljevim govorom posnel le dva kino celovečerca, nase pa je opozoril predvsem z uspešno mini-serijo o drugem ameriškem predsedniku Johnu Adamsu, ki je pobrala štiri zlate globuse in kar trinajst emmyjev. Sam je sicer ostal praznih rok, vendar je to nagrado dobil že dve leti prej za režijo prav tako precej uspešne mini-serije Elizabeth I s Helen Mirren v naslovni vlogi. Po temle uspehu, bo Hooper delo na televiziji verjetno za nekaj časa obesil na klin, saj verjamem, da ponudbe že nekaj časa dežujejo z vseh strani. Kot kaže je njegov izdelek med filmskimi delavci zelo popularen in je edini, ki lahko Fincherju spelje pozlačeni kipec. Res me zanima, kako se bo ta tekma končala.

Zaključimo z nekoliko manj znanima nominirancema iz letošnje peterice. David O. Russell je nase opozoril z akcijo Trije kralji in nato še z nekoliko čudaško, vendar prisrčno, komedijo I Heart Huckabees. Pri obeh je sodeloval z Markom Wahlbergom, skupaj pa že načrtujeta naslednji projekt: adaptacijo akcijske igrice Uncharted, ki naj bi na velika platna prišla leta 2013.

Moja napoved: The Social Network (David Fincher)

Če bi glasoval jaz: Black Swan (Darren Aronofsky)

Kdo bi še lahko bil nominiran, pa ni: Inception (Christopher Nolan), The Kids Are All Right (Lisa Cholodenko), 127 Hours (Danny Boyle), Blue Valentine (Derek Cianfrance), Another Year (Mike Leigh), Biutiful (Alejandro González Iñárritu).

It's Groundhog Day!

2011-02-02T06:00:00.000+01:00

Oskarji 2010: Glavna ženska vloga

2011-02-01T15:34:00.002+01:00

Skupno ima pet letošnjih nominirank za najboljšo glavno žensko vlogo kar dvanajst nominacij. Levji delež k tej številki je prispevala Annette Bening, ki se za kipec poteguje že četrtič. Verjetno se ji je oddahnilo, da Akademija letos ni nominirala Hilary Swank, ki z vlogo v resnični življenjski zgodbi Conviction, nedvomno ni bila daleč zadaj. Pravzaprav je morala biti zelo blizu, glede na to, da jo je nominiral igralski ceh SAG. A Beningova, ki jo je Swankova v preteklosti že dvakrat porazila (o njunih spopadih sem pred časom že pisal), je tudi letos naletela na precej trd oreh: Natalie Portman. Glavni boj se nedvomno bije med njima. Zlati globus sta vsaka v svoji kategoriji sicer prejeli obe, vendar je Portmanova domov odnesla tudi nagrado igralskega ceha ter številna priznanja kritikov.

Annette Bening (The Kids Are All Right)

Nicole Kidman (Rabbit Hole)
Jennifer Lawrence (Winter’s Bone)
Natalie Portman (Black Swan)
Michelle Williams (Blue Valentine)

Annette Bening, nedvomno ena najboljših ameriških igralk svojega časa, bo tako morala svoj zahvalni govor še nekaj časa obdržati le zase, vendar se pritisk na Akademijo z vsako ne nagrajeno nominacijo povečuje in gotovo bo tudi ona v bližnji prihodnosti k sebi stisnila pozlačeni kipec, v najslabšem primeru pa lahko računa na častno nagrado. Konec kancev je pri Akademiji dobro zapisana tudi zaradi svojega dela v njenem upravnem odboru v zadnjih letih.

Če se še na hitro sprehodimo skozi njene dosedanje nominacije: prvič se je za oskarja potegovala leta 1990 v trilerju Stephen Frears, The Grifters, nato pa je bila čez skoraj desetletje ponovno nominirana kot razočarana gospodinja v enem mojih najljubših filmov, Lepota po Ameriško. Filmu je manjkal le še njen oskar, da bi bil kot četrti izdelek v zgodovini okronan z zlato peterico (oskarji za film, režijo, scenarij in obe glavni vlogi). A potrebno je priznati, da je bila Hilary Swank tisto leto kot dekle, ki bi veliko raje bila fant v drami Fantje ne jočejo, preprosto boljša. Prav tako je bila boljša pet let kasneje, ko je kot Maggie Fitzgerald v Eastwoodovi Punčki za milijon dolarjev knockoutirala vse svoje tekmice, vključno z Anette, ki je v drami Being Julia upodobila odcvetelo gledališko igralko, noro zaljubljeno v več let mlajšega fanta. Letos pa bi moralo iti vse po njenih načrtih, saj je za favoritko veljala že od samega začetka, vse dokler na beneškem festivalu niso premierno prikazala Črnega laboda. Portmanova, ki se prav tako kot Beningova v nominirani vlogi poljublja z žensko, je prevzelo mesto favoritke in ga še vedno močno drži. In to podpiram. Anette je sicer sijanja, vendar nič bolj kot njena filmska soproga, Julianne Moore. Tudi ona ima že štiri "prazne" nominacije in ne razumem zakaj se je okoli nje dvignilo tako očitno manj prahu.

A pojdimo nazaj k Portmanovi. Ta luštna, droba igralka se je leta 1981 rodila v Jeruzalemu, tri leta kasneje pa se je družina vrnila v ZDA. Prvo vlogo je odigrala leta 1994 v kultnem trilerju Léon Luca Bessona, nadaljevala pa z uspešnicami Mars napada, Vojna zvezd ter seveda odlični drami Mika Nicholsa, Bližnji odnosi, za vlogo v katerem je dobila zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljšo stransko igralko. Letos je opravila odlično delo kot nadarjena, vendar čustveno in seksulano zavrta balerina, ki si bolj kot vse želi uspešne kariere. Ko se ji končno ponudi priložnost, pa jo nervoza in strah, da jo bo zapravila, pahneta v duševno nestabilen položaj, kjer je prisiljena opraviti z notranjimi demoni. O vlogi, ki bo očitno definirala njeno kariero, je z režiserjem Darrenom Aronofskym razpravljala že celo desetletje pred dejanskim izidom filma.

Komaj 20-letna Jennifer Lawrence, ki je nase že opozorila v Goreči planoti Guillerma Arriage, je edina izmed peterice, nominirana prvič. Suvereno je upodobila dekle iz revne gorske družine, ki mora čimprej poiskati svojega zapitega očeta, saj je ta kot varščino zastavil njihovo hišo, nato pa izginil. Kritiki so na dramo Winter's Bone opozorili že na lanskem Sundancu, kjer je bil prejel glavno nagrado v svoji kategoriji.

Če bo Jennifer oskarja tudi dobila, kar je sicer malo verjetno, bo postala najmlajša dobitnica te nagrade v svoji kategoriji, trenutno pa se uvršča na drugo mesto najmlajših nominirank. S precejšnjo prednostjo še vedno vodi Novozelandka Keisha Castle-Hughes, ki je bila leta 2003 nominirana za Jezdeca kitov. Spodaj je trenutna lestvica najmlajših.

Keisha Castle-Hughes - Whale Rider (2003) | 13 let, 309 dni
Jennifer Lawrence - Winter’s Bone (2010) | 20 let, 130 dni
Isabelle Adjani - L'histoire d'Adèle H. (1975) | 20 let, 235 dni.
Keira Knightley - Pride & Prejudice (2005) | 20 let, 311 dni
Ellen Page - Juno (2007) | 20 let, 335 dni

Nobena izmed zgornje peterice oskara ni osvojila, tako da status najmlajše dobitnice pripada šesti najmlajši nominiranki, Marlee Matlin (slika desno). Gluhonema igralka, ki je z Williamom Hurtom leta 1986 zaigrala v drami Otroci manjšega boga, je bila takrat stara 21 let in 171 dni.

Nicole Kidman je edina nominiranka v tej skupini, ki oskarja doma že ima (oziroma ga je menda podarila svojim staršem). Dobila ga je za upodobitev odlične, vendar depresivne, angleške pisateljice Virginie Woolf v drami Ure do večnosti iz leta 2002, in to za glavno vlogo, čeprav jo na platnu gledamo le 28 minut, medtem ko sta bili njeni kolegici (Julianne Moore in Meryl Streep) na filmu vsaka po 33 oziroma 42 minut, a sta se vseeno potegovali za nominacijo v stranski vlogi. A odločitev studiev za takšno kampanjo se je očitno izplačala, morda tudi zato ker je proti pričakovanjem izgubila leto prej. Njeno hvaljeno vlogo v mjuziklu Moulin Rouge!, med snemanjem katerega si je menda celo dvakrat zlomila rebro, je na podelitvi namreč zasenčila Halle Berry s še vedno nepozabnih zahvalnim govorom (ali bolje rečeno hlipanjem).

Nominacija za glavno žensko vlogo je tudi edina, ki jo je s strani Ameriške filmske akademije prejel njen drugi producentski poizkus. Rabbit Hole je posnet po uspešni broadwayski predstavi, ki je njenemu avtorju, Davidu Lindsay-Abairu, leta 2005 prinesla tudi prestižno Pulitzerjevo nagrado. Cynthia Nixon (rdečelasa Miranda iz Seksa v mestu - na sliki) je za vlogo žalujoče matere na odrskih deskah prejela tonyja, oskar pa se Kidmanovi ne nasmiha.

Peta nominiranka, nekdanja "Simpatija", Michelle Williams, se precej očitno izogiba popcorn filmom in ostaja v neodvisnih vodah, kjer pa se ji sploh ne godi slabo. Niza namreč eno močno vlogo za drugo: Brokeback Mountain (prva nominacija), Synecdoche, New York, Mammoth in sedaj še Blue Valentine ter število drugih za katere pa večina verjetno ni niti slišala. Tole nominacijo, ki si jo je prislužila z odlično interpretacijo polovice mladega zakonskega para v nestabilnem razmerju, vidimo predvsem kot pohvalo s strani kolegov za njeno konstantno profesionalnost, ki jo je tukaj še posebej pokazala. Film so namreč pričeli snemati skoraj takoj po smrti Hearha Ledgerja, očeta njene hčerke.

Moja napoved: Natalie Portman (Black Swan)
Če bi glasoval jaz: Natalie Portman (Black Swan)

Kdo bi še lahko bila nominirana, pa ni: Julianne Moore (The Kids Are All Right), Lesley Manville (Another Year) - ali za stransko, Hilary Swank (Conviction), Sally Hawkins (Made in Dagenham), Noomi Rapace (Män som hatar kvinnor), Halle Berry (Frankie and Alice).

Beseda o nagradah igralskega ceha

2011-01-31T20:06:00.003+01:00

Screen Actors Guild (SAG) nagrade je vedno fanj gledati. Zato, ker so kratke in ne trajajo več kot dve uri. Zato ker na njih ni dolgočasnih kategorij in ves čas gledamo same znane obraze. Morda celo preveč znane. Obisk kakšne večje hollywoodske legende bi bil vsekakor dobrodošel, če izpustimo častne nagrajence. In fanj je gledati te nagrade tudi zato, ker se zdi, da vse zares poteka zelo sproščeno. Čeprav je bilo letos morda manj zabavnih govorov kot lani.

Posamezni zmagovalci v filmskih kategorijah so bili predvidljivi, z zanimanjem pa sem pričakoval zadnjo nagrado večera: za najboljšo igralsko zasedbo. Na oder so se povzpeli Colin Firt, Helena Bonham Carter, Geoffrey Rush in Anthony Andrews ter v imenu ostalih kolegov v Kraljevem govoru prevzeli kipec igralca. Ja očitno za tem izdelkom stoji tudi ta sekcija Hollywooda in postalo je jasno, da Socialno omrežje ni več glavni favorit za oskarja. Pravzaprav se res ne spomnim kdaj je bil prepad med kritiki in samo industrijo tako globok. To, da so skoraj vsa kritiška društva nagradila en film, delavci v tovarni sanj pa ga povsem ignorirali, je pravzaprav res nekaj nepričakovanega, česar sezona nagrad že dolgo ni doživela.

dobitniki in nominiranci | fotke

Je Socialno omrežje pregorelo?

2011-01-30T12:17:00.000+01:00

Tale tekma za glavna oskarja (film in režija) bo postala tik pred koncem očitno še zelo zanimiva. Potem ko je zgodovinska drama Kraljev govor nepričakovano prepričala producente, smo bili sinoči priča še enemu (zame negativnemu) presenečenju. Tom Hooper je namreč premagal Davida Fincherja in dobil nagrado režiserskega ceha. Ta mu morda pomeni še več kot sam oskar, saj zanjo glasujejo le njegovi kolegi režiserji, medtem ko oskarje volijo predstavniki vseh filmskih vej.

Directors Guild of America, ki mu trenutno predseduje Taylor Hackford, združuje okoli 13 tisoč članov, nagrade pa podeljuje že od leta 1948. Po letu 1950, ko se je koledarsko leto teh nagrad izenačilo s koledarskim letom oskarjev, se je le šestkrat zgodilo, da se nagrajenca nista ujemala. Od tega se je dvakrat zgodilo, da dobitnik nagrade režiserskega ceha kasneje ni bil nominiran za oskarja: to sta bila Steven Spielberg za Barvo škrlata in Ron Howard za Apollo 13.

Kakorkoli že, tekma je dobila nepričakovan zasuk. Fincher ima na na svoji strani še vedno številne kritike, nagrajen pa je bil tudi z zlatim globusom, vendar ima Hooper sedaj za sabo producente in režiserje (ti dejansko glasujejo tudi za oskarje), zagotovo bo dobil tudi domačo BAFTO in začel sem se spraševati, kaj se bo zgodilo na nocojšnji podelitvi igralskega ceha. Film ima tri igralske nominacije plus dodatno nominacijo za najboljšo igralsko zasedbo, ki na tej podelitvi šteje kot nekakšna nagrada za najboljši film. Pogoji, da jo osvoji so precej dobri in glede na vzdušje, ki trenutno vlada v Hollywoodu bi rekel, da je tekma še vedno na široko odprta.

Da je Akademija mahnjena na zgodovinske drame, še posebej tiste o britanskih monarhih ni nobena skrivnost. Pogosto so nominirane v vseh možnih kategorijah - tudi za najboljši film, manj pogosto pa tudi nagrajene. A letos vse kaže na slavje Kraljevega govora. Film je dobil največ, dvanajst, nominacij, kar je precejšnja številka, saj je v 83 letih podeljevanja oskarjev to uspelo le 25 filmom. Od tega jih je 15 kasneje dobilo tistega najžlahtnejšega. Se bo letos statistika še izboljšala? Ne bom se prenaglil. Do podelitve oskarjev je še skoraj cel mesec.

Oskarji 2010: Stranska moška vloga

2011-01-28T13:20:00.002+01:00

V skupinici imamo tri prvič nominirane igralce, enega oskarjevca in Rennerja, ki se po lanskemu triumfu in prvi nominaciji za Bombno misijo letos na podelitev spet vrača kot nominiranec. Kljub precejšnjemu finančnemu uspehu in pohval z vseh strani je drugi režiserski poskus Bena Aflleck obrodil le eno nominacijo. Čeprav smo pričakovali, da mu bo uspelo priti med deset najboljših filmov leta, kar mu ni, si sedaj lahko priznamo, da je nominacija za stransko moško vlogo pravzaprav edina, ki si jo film zares zasluži. Renner, born and raised v Kaliforniji, je odlično obvladoval bostonski naglas in pokazal kakšen mora biti pravi bad-ass.

Christian Bale (The Fighter)

John Hawkes (Winter’s Bone)

Jeremy Renner (The Town)

Mark Ruffalo (The Kids Are All Right)

Geoffrey Rush (The King’s Speech)

Edino presenečenje v tej kategoriji je 51-letni John Hawkes, ki se ga morda spomnite iz serij Deadwood in Lost ter po vlogi v filmu The Perfect Storm. Med njegove manj znane, vendar solidne izdelke spadata še Me and You and Everyone We Know ter Wristcutters: A Love Story. Nominacija sicer ni prav veliko presenečenje, saj se že poteguje za nagrado igralskega ceha in Independent Spirit Award. Tudi številna kritiška druženja so se spomnila nanj, tisti iz San Diega pa so mu celo namenili svojo nagrado. V malem in neodvisnem filmu, ki je nase opozoril že na lanskem festivalu Sundance, je upodobil robustnega strica glavne junakinje, ki mora poiskati očeta, katerega pričakujejo na zaslišanju ali pa se posloviti od svoje posesti. Njegova igra je sicer močna, vendar razmeroma kratka, zaradi česar je marsikdo pričakoval, da bo peto mesto v tej kategoriji zasedel mladi Andrew Garfield iz Socialnega omrežja.

Preostali trije nominiranci se kot možni kandidati pojavljajo že zelo dolgo, morda že nekje od lanskega marca, ko so se pričela prva ugibanja o letošnji sezoni nagrad. Mark Ruffalo kot darovalec sperme lezbičnemu paru v super uspešni komični drami The Kids Are All Right kipca tokrt še ne bo držal v rokah, saj se bo glavni boj odvil med Britancem Christianom Balom ter Avstralcem Geoffreyjem Rushom, ki sta edina od peterice upodobila resnično osebo.

Rush je oskarja že dobil leta 1997 za upodobitev izjemno nadarjenega pianista Davida Helfgotta s shizofreničnimi motnjami v drami Shine, kasneje pa je bil nominiran še kot direktor gledališča v Zaljubljenem Shakespearu (1998) in kot zloglasni francoski avtor Marquis de Sade v Škandaloznem peresu (2000). Nadarjeni igralec je Akademijo letos prepričal kot logoped z nenavadnimi tehnikami odpravljanja govornih napak, ki so očitno pomagale nekdanjemu britanskemu kralju Juriju VI. v zgodovinski drami Kraljev govor, sicer največkrat nominiranemu filmu tega leta. Omenimo še, da je Rush eden izmed osemnajsterice igralcev s tako imenovano trojno igralsko krono (osvojenim oskarjem, emmyjem in tonyjem) ter drugi od danes šestih z oskarjem nagrajenih igralcev iz države Down Under (ostalih pet: Peter Finch, Russell Crowe, Nicole Kidman, Cate Blanchett in Heath Ledger).

Tako nam ostane samo še en nominiranec, ki velja tudi za glavnega favorita. 36-letni Christian Bale je kariero začel že nekje v 80ih, javnost pa se je zanj začela nekoliko bolj zanimati po letu 2000, ko ga je bilo moč videti v uspešnem trilerju Ameriški psiho. Trenutno aktualni Batman ima neverjetno moč transformacije svojega telesa, saj je za potrebe vlog v zadnjih nekaj letih izgubil in pridobil tudi do 30 kilogramov.

Bale v Reign of Fire (2002), The Machinist (2004), Batman Begins (2005), Rescue Dawn (2006), The Dark Knight (2008) in The Fighter (2010)

Dicky Eklund je bivši profesionalni boksar znan tudi kot "The Pride of Lowell" po kraju v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer še vedno prebiva. Po 15 minutah slave je njegova zvezda ugasnila, Eklund pa je zabredel v odvisnost od cracka. Med čakanjem na ponovni vzpon je treniral svojega mlajšega polbrata Mickyja Warda, katerega uspeh ga je kmalu zasenčil. Leta 1995 je HBO posnel dokumentarec High on Crack Street: Lost Lives in Lowell (ogledate si ga lahko tukaj) v katerem je velik del minutaže namenjen tudi Eklundu, kar je mogoče videti tudi v letošnjem filmu The Fighter. V njem je Bale sicer najstvelejša zvezda, vendar je potrebno poudariti, da je to ena najmočnejših igralskih zasedb v zadnjem času.

Moja napoved: Christian Bale (The Fighter)
Če bi glasoval jaz: Christian Bale (The Fighter)

Kdo bi še lahko bil nominiran, pa ni: Sam Rockwell (Conviction), Andrew Garfield (The Social Network), Bill Murray (Get Low), Matt Damon, Josh Brolin (True Grit), Jim Broadbent (Another Year), Michael Douglas (Wall Street: Money Never Sleeps).

Hladen tuš

2011-01-27T21:42:00.000+01:00

"Hello, Academy? I'm calling to complain about the nomination results. I was told playing a homosexual guarantees you an Oscar. How come I didn't even get nominated!?"

In oskarja dobi.... voditelj!?

2011-01-26T15:40:00.003+01:00

Po predvidevanjih se je med nominiranci za oskarja znašel tudi sam gostitelj podelitve, James Franco. Že sama razglasitev voditeljskih imen je dvignila nekaj prahu, saj je bil Franco med favoriti že vsaj pol leta in vsi so ugibali kako bo nastala situacija vplivala nanj in nenazadnje šov. Sam pravi, da je nova zaposlitev odvzela precej pritiska, ki ga sicer čutijo nominiranci in zmago z veseljem prepusti Firthu. Jah no, jaz sicer predvidevam, da bo vse skupaj vseeno izpadlo nekoliko nerodno, čeprav ne vem kaj bo bolj neprijetna situacija: da voditelj dejansko tudi dobi oskarja ali da izgubi.

Sicer pa Franco ni edini, ki bo moral združiti vlogi nominiranca in voditelja. V zgodovini se je to pripetilo že sedemkrat, nazadnje leta 1987, ko je Paul - krokodil Dundee - Hogan, sicer za zelo kratek čas od glavnih gostiteljev Goldie Hawn in Chevyja Chasa, prevzel vajeti podelitve in se nato usedel med nominirance za najboljši izvirni scenarij.

V 70ih in 80ih letih podelitev oskarjev pogosto ni imela le enega ali dveh gostiteljev, temveč se je na odru izmenjalo tudi do deset povezovalcev, med katerimi so se pogosto znašli tudi nominiranci: Glenn Close in Jeff Bridges leta 1985, Walter Matthau leta 1976, Michael Caine leta 1973 ter David Niven leta 1959. Slednji ga je za glavno vlogo v romantični drami Separate Tables celo prejel.

Omeniti moramo še Franka Capro (na sliki), ki je leta 1939 kot predsednik Akademije vodil podelitev in ob enem prejel že svojega tretjega oskarja za režijo romantične komedije You Can’t Take It With You.

Da bi člani Akademije kaj drugače glasovali le zato, ker je eden od nominirancev tudi gostitelj ne gre pričakovati. Favorit je tako ali tako Colin Firth, ki praktično ne more izgubiti. Tudi, če bo Franco s pevsko-plesno točko, ki jo menda pripravlja za podelitev, zelo navdušil občinstvo, bo takrat že prepozno, saj bodo glasovi oddani in prešteti.

Glede gostiteljskega para nimam posebnih pričakovanj. Annie je bila sicer lušna tisti dve minutiki, ko je predlani sodelovala v otvoritveni točki Hugha Jackmana; Franco, ki se je isto leto pojavil kot podeljevalec ob Sethu Rogenu in legendarnemu direktorju fotografije, Januszu Kaminskemu (ta kombinacija je gotovo ena najbolj čudnih v celotni zgodovini podelitve). Skoraj se mi je zameril, ko se je bedasto režal svoji slabi izgovorjavi neameriških imen nominirancev za najboljši kratki igrani film. No, letos se bo, verjamem, bolj potrudil.

Nominirani (ni)so...

2011-01-25T14:51:00.013+01:00

Evo, pa smo dočakali še en seznam nominacij s strani Ameriške filmske akademije.

Največ, dvanajst, jih je prejela zgodovinska drama Kraljev govor (ne ravno moj najljubši film leta >>), presenetljivih deset pa sta jih zbrala brata Coen za remake vesterna True Girt iz leta 1969, med drugim sta nominirana tudi sama, česar ni napovedovalo prav veliko poznavalcev.

Zelo, zeloooo, vesel sem, da so med nominirance uvrstili Javierja Bardema v Biutiful. Nekaj članov Akademije, je očitno prebralo moj post. Haha! Eno od sicer manjših presenečenj je tudi Michelle Williams (Blue Valentine). Čeprav je zaradi nje verjetno nastradala Julianne Moore, ji oprostim. Michelle je odlična igralka, ki izbira same močne vloge (Gora Brokeback, Wendy in Lucy, Mamut), kar so opazili tudi njeni kolegi.

Tudi francoska risanka Iluzionist se je znašla med nominiranci. Juhej! Ta veja Akademije je sicer že večkrat dokazala svojo razgledanost, ko je med nominirance vključila izdelke iz Francije, Irske in Japonske.

Hja, Nolana so prezrli. Naj publika še tako dere v kinematografe, na prvo nominacijo bo očitno moral še nekaj časa počakati. Sam film je sicer dobil kar osem nominacij.

Nominacije so razdeljene precej enakomerni, noben film pa ni bil nominiran za zlato peterico, torej v vseh petih najpomembnejših kategorijah: film, režija, obe glavni vlogi in scenarij. To se sicer zgodi zelo redko, saj je bil Punčka za milijon dolarjev edini film, ki se je v zadnjem desetletju sploh potegoval za vse te nagrade, vseh pet oskarjev pa so v celotni zgodovini dobili le trije filmi: Zgodilo se je neke noči (1934), Let nad kukavičjim gnezdom (1975) in Ko jagenjčki obmolknejo (1991).

Še nekaj bode v oči, ko preletimo seznam nominacij: imeli bomo najbolj "bele" oskarje po letu 2000, saj med nominiranimi igralci in režiserji ni niti enega Afro-Američana. Edini, ki vsaj malo popestri seznam, je Javier Bardem, nominiran za špansko govorečo vlogo.

Podrobnejši pregled posameznih, glavnih, kategorij pa seveda sledi tekom tega meseca.

ŠT. NOMINACIJ (vsaj dve)
The King's Speech (12)
True Grit (10)
Inception (8)
The Fighter (7)
The Social Network (7)
127 Hours (6)
Black Swan (5)
Toy Story 3 (5)
The Kids Are All Right (4)
Winter's Bone (4)
Alice in Wonderland (3)
Biutiful (2)
How to Train Your Dragon (2)
Harry Potter and the Deathly Hallows Part 1 (2)

Čakajoč nominacije

2011-01-24T11:45:00.005+01:00

Jutri v Hollywoodu ne bodo spali. To velja predvsem za tiste, ki imajo vsaj majčkene možnosti za nominacijo, verjetno pa tudi za vse njihove producente, agente, menedžerje in širšo žlahto. Kasneje jih bodo sicer klicali v razne oddaje in nominiranci bodo lagali kako trdno so spali in da jih je zbudil šele klic njihove mame. Bla bla bla. Dejstvo je, da so vsi na trnih in da bodo kljub nečloveški uri (pol šestih zjutraj) povsem budni zrli v televizijski zaslon na katerem bosta predsednik Akademije Tom Sherak in še vedno sveža oskarjevka, Mo'Nique, prebrla seznam najboljših po mnenju skoraj 6000 najimenitnejših predstavnikov filmske industrije.

V vseh 24ih kategorijah se mi nominacij preprosto ne da napovedovati, ker letos niti nisem toliko spremljal dogajanja na terenu, zato se bom omejil na tiste najpomembnejše.

NAJBOLJŠI FILM

Moje napovedi: Black Swan, The Fighter, Inception, The Kids Are All Right, The King's Speech, The Social Network, True Grit, Toy Story 3, 127 Hours, The Town.

Moje želje: Pravzaprav se z zgornjo deseterico bolj ali manj strinjam. Filmi, ki so mi bili letos še všeč, vendar vem, da nimajo nobenih šans so: Biutiful, Mr. Nobody, Four Lions, Machete, Submarino, The Ghost Writer (ta zna morda presenetiti) in Les amours imaginaires.

REŽIJA

Moje napovedi: Darren Aronofsky (Black Swan), David Fincher (The Social Network), Tom Hooper (The King's Speech), Christopher Nolan (Inception), David O. Russell (The Fighter).

Moje želje: Hooperja bi zamenjal z Dannyjem Boylom (127 ur). Nekam bi vrnili še Liso Cholodenko (The Kids Are All Right). Samo kam? Letos ni prostora za ženske.

GLAVNA MOŠKA VLOGA

Moje napovedi: Colin Firth (The King’s Speech), James Franco (127 Hours), Jeff Bridges (True Grit), Jesse Eisenberg (The Social Network), Robert Duvall (Get Low).
Moje želje: Eisenberga ali Duvalla bi zamenjal z Javierjem Bardemom. Ryan Gosling v Blue Valentine? I don't think so. Malo bo moral še počakati na drugo nominacijo.

GLAVNA ŽENSKA VLOGA

Moje napovedi: Natalie Portman (Black Swan), Annette Bening (The Kids Are All Right), Nicole Kidman (Rabbit Hole), Julianne Moore (The Kids Are All Right), Jennifer Lawrence (Winter’s Bone).

Moje želje: Mlado Jennifer bi menjal s Švedinjo Noomi Rapace. Ne vem kaj bi naredil s Hilary Swank. Glede na njeno nominacijo s strani igralskega ceha ima precej možnosti. Ni bila švoh in morda si jo zaslužil. Vendar kdo naj zaradi tega nastrada? Prosim ne skenslat Julianne!!

Pravkar me je prešinilo: če nominirajo še

Noomi bodo morda od petih vlog, kar štiri (vsaj deloma) lezbične.

Tukaj je še Michelle Williams v Blue Valentine, za katero dvomim, da ji bo ratalo priti skoz. Odlična je bila, vendar njen čas šele prihaja. Že naslednje leto bo verjetno glavna favoritka, saj bo izšel njen portret Marilyn Monroe.

"Glej, Helen Mirren je lajkala Socialno omrežje!"

STRANSKA MOŠKA VLOGA

Moje napovedi: Christian Bale (The Fighter), Geoffrey Rush (The King’s Speech), Mark Ruffalo (The Kids Are All Right), Jeremy Renner (The Town), Andrew Garfield (The Social Network).

Moje želje: Garfielda bi menjal z Samom Rockwellom (Conviction). Se bodo morda usmilili pokojnega Peta Postlethwaita (The Town)? Ali pa Douglasa? Čeprav sedaj je že zdrav, ne rabi več milosti.

STRANSKA ŽENSKA VLOGA

Moje napovedi: Melissa Leo (The Fighter), Amy Adams (The Fighter), Helena Bonham Carter (The King’s Speech), Hailee Steinfeld (True Grit), Jacki Weaver (Animal Kingdom).

Moje želje: Nad letošnjo bero stranskih igralk sem močno razočaran. Samo Leova si zasluži tako nominacijo kot tudi samo zmago. Amy in Helena sta obe vrhunski igralki, zato sta s temi vlogami opravili kot za šala in skoraj neupravičeni do nominacije.

Male Hailee Steinfeld ne maram, ker mi ni bila všeč njena reinterpretacija vloge Mattie Ross, sicer enega najbolj simpatičnih likov vesternskega žanra. Z mano se sicer ne straija John Wayne, ki je Kim Darby, svojo soigralko v izvirniku iz leta 1969, menda zelo očitno preziral.

Med nominirankami bi raje videl tri Britanke: Kristin Scott Thomas in Anne-Marie Duff (Nowhere Boy) ter Miranda Richardson, katere Made in Dagenham sicer še nisem videl, vendar ne dvomim v njeno sposobnost.

PRIREJENI SCENARIJ

Moje napovedi: The Social Network, Winter's Bone, 127 Hours, True Grit, Toy Story 3.
Moje želje: V bistvu sem imel kar težave pri iskanju zgornje peterice. Zares zaslužna sta samo Socilano omrežje in 127 ur (po mojem skromnem mnenju). True Grit in Toy Story 3 bi takoj ven vrgel in ju zamenjal z The Ghost Writer (to se lahko celo zgodi) ter .... [dolga pavza] ... ja ni ga kandidata. Scott Pilgrim vs. the World? Ta bi bila huda alternativa. :)

"Po dolgem pogovoru sem nekaj članov Akademije uspel prepričati, da glasujejo za nas."

IZVIRNI SCENARIJ
Moje napovedi: The King’s Speech, The Kids Are All Right, Blue Valentine, The Fighter, Black Swan, Inception.
Moje želje: Ja vem, enega preveč sem napovedal, vendar se res ne morem odločiti, kateri bo odletel. Upam, da Kraljev govor. Drugi zaslužni so še: Another Year, Biutiful in ... ja ne bo se zgodilo, vem ... Podočnik.

CELOVEČERNI ANIMIRANI FILM

Moje napovedi: Toy Story 3, How to Train Your Dragon, Tangled.
Moje želje: L'illusionniste namesto Zmaja.

TUJEJEZIČNI FILM
Moje napovedi: Danska, Kanada, Grčija, Mehika, Španija.
Moje želje: V bistu ne vem. Moj favorit ostaja Grški Podočnik.

O globusih

2011-01-20T11:07:00.001+01:00

O podelitvi zlatih globusov ne bom na veliko razglabljal, ker se mi je zdela blazno dolgočasna. Ne samo zaradi predvidljivih nagrajencev, temveč tudi zaradi dolgočasnih podeljevalcev in sprejemnih govorov. Bilo je sicer nekaj svetlih izjem, vendar nikogar, ki bi ga res lahko izpostavil.

Tudi Ricky me s svojim zlobnim jezikom tokrat ni prepričal. Nekajkrat je sicer zadel v polno, večkrat pa je vse skupaj izpadlo le kot brezzvezno zbadanje. Kaj je hotel sploh doseči? Postaviti Hollywoodu ogledalo? Ja, saj so res samovšečni in nerazgledani tepci, vendar ali so Zlati globusi res primeren teren za njegove izpade? Zakaj ne napiše knjige ali posname filma? In tista fora s pitjem alkohola med prenosom v živo je že čisto pasé. Na emmyih lani je bilo še zabavno, sedaj pa naj se spomni česa drugega.

"Takle mamo"

Moj vrhunec večera so bili obisk Jane Fonda, ki je takole v živo nisem videl mislim, da že skoraj deset let, ko je na oskarjih podelila častno nagrado Andrzeju Wajdi. Nekaj dni prej se je sicer prikazala na podelitvi Critics' Choice Movie Awards, kar očitno nakazuje, da promovira svoj novi izdelek: Et si on vivait tous ensemble?. Stara ne gre še v penzijo. Super!

Kar sem si še zapomnil s podelitve je bila nagrada za Roberta de Nira in spodbuda Michaelu Douglasu, ki je pred kratkim premagal raka ter ob tem posrečeno dejal: "There's got to be an easier way to get a standing ovation."

Lepo je bilo spet videti Michelle Pfeiffer, ki se je do konca podelitve sicer preveč očitno dolgočasila, ostali pa so bili več ali manj eni in isti obrazi, ki se ponavljajo na slehnri tovrstni ceremoniji. No, Bruce Willis mislim, da že dolgo ni takole zakorakal na oder (tudi on ima mrsikaj za promovirati), vendar po voditeljevem izpadu očitno še nekaj časa ne bo več.

Uf, napisal sem več kot sem nameraval, omenil pa nisem nagrajencev, ki pa jih tako ali tako poznate. Evo link do celotnega seznama. Na svidenje v naslednji bitki. Teh bo do oskarjev še kar nekaj.

Pozor, ženska za volanom!

2011-01-13T11:02:00.000+01:00

V prepir kdo je spretnejši za volanom se nočem spuščati, vendar je treba priznati, da filmih prizorov v katerih bi ženska vozila, moški pa sedel na sopotnikovem sedežu, ne vidimo prav pogosto. Spodaj so štirje primeri. Veste kdo so voznice in v katerem filmu so šofirale?

Težka kategorija

2011-01-12T15:57:00.000+01:00

Gledano s filmskega stališča, je to moj najljubši del leta. V tem depresivnem po-novoletnem obdobju si je namreč mogoče ogledati najboljše filme pravkar izteklega se koledarja. Tako sem si te dni pogledal tudi zgodbo o boksarju Mickyju Wardu, ki me je izjemno očarala, česar sploh nisem pričakoval. O filmu The Fighter namreč nisem bral izjemnih kritik, temveč le poprečne "ogleda vreden izdelek" in zares me čudi, zakaj se pogosteje ne omenja kot možen kandidat za oskarja. Nominacija že, kaj pa oskar? Zakaj je The Social Netowrk še vedno edini zares resen kandidat? Konec koncev je Akademija že večkrat pokazala svoje navdušenje nad boksarskimi zgodbami.

A zgodba ni tisto, kar me je najbolj pritegnilo. Pritegnili so me igralci. Brez odlične igralske zasedbe režiserju Davidu O. Russllu nikoli ne bi uspelo tako gladko povedati zgodbe, kot jo je. Najlepša bisera na ogrlici sta seveda oskarjeva nominiranka Melissa Leo in Christian Bale, ki bo to gotovo postal še letos. Pravzaprav kar obema napovedujem zmago. Leova, ki v neodvisni filmski produkciji vztraja že nešteto let, je bila pred kratkim končno opažena in nominirana za Frozen River, od takrat pa dobiva kar nekaj vidnejših vlog, vključno s tole. Matriarhinja, ki je rodila devet otrok, trdno stoji za svojo sicer povsem disfunkcionalno družino, se kot levinja bori za njihov in tudi svoj obstoj. Ob njej je enako krasen (ne več tako) novi Batman, ki je moral za vlogo bivšega boksarja, nekoč slavnega za 15 minut, sedaj pa odvisnega od cracka, močno shujšati. Če kdo, potem bo v noči oskarjev, blesetl on!

Nočem zanemariti vedno odlične Amy Adams, ki ne razočara z nobeno predstavo v zadnjih letih, saj je delo ponovno opravila z odliko, vendar na nominacijo letos ne bi računal. Imela bo še veliko priložnosti in Akademija nikoli ne pozabi preteklih dosežkov. Tudi o zvezdi filma, Marku Wahlbergu, ne morem reči žal besede. Bil je kul, na nivoju, vendar noben presežek. Zdi se mi, da se je verjetno za vedno ujel v pretepaške vloge ala Max Payne, Shooter, The Italian Job in The Departed. Slednja mu je sicer prinesla tudi nominacijo za oskarja, kar je morda še bolj utrdilo njegov položaj. V drugih vlogah, kot sta bili I ♥ Huckabees in lanska The Lovely Bones, me preprosto ne prepriča. Njegov najboljši nastop še vedno povezujem z Vročimi nočmi.

A pustimo sedaj to. Dejstvo je, da je igralska zasedba v tem filmu odlična. Vključujoč sedmero sester, ki so neverjetno zabaven, a hkrati avtentičen, dodatek v ustvarjanju atmosfere zanikanega mesteca Lowell v ameriški zvezdni državi Massachusetts. Nobeno presenečenje ni, da so nominirani za najboljšo igralsko zasedbo, s strani igralskega ceha (SAG), katerega nagrade bodo podelili 30. januarja (seznam nominacij). Njihovi tekmeci so igralci v filmih Black Swan, The Kids Are All Right, The King's Speech in The Social Network. Sami dobri filmi, vendar res ne vidim razloga, zakaj bi moral to nagrado dobiti kateri izmed. The Fighter bo po mojem mnenju prepričal igralce, ki bodo zanj morda glasovali še enkrat. In ker so prav oni daleč največja skupina znotraj Akademije, utegne kuverta z naslovom najboljšega filma leta 2010, postreči s presenečenjem. Se spomnite Usodne nesreče? Filma ni nagradil nihče, raznem igralskega ceha. Kasneje je dobil oskarja. In vsi so se čudili.

Car Wash

2011-01-11T21:25:00.000+01:00

Nominacije združenja režiserjev

2011-01-10T16:26:00.003+01:00

Directors Guild of America, ki združuje okoli 13 tisoč članov, nagrade podeljuje že od leta 1948. Po letu 1950, ko se je koledarsko leto teh nagrad izenačilo s koledarskim letom oskarjev, se je le šestkrat zgodilo, da se nagrajenca nista ujemala. Od tega se je le dvakrat zgodilo, da dobitnik nagrade režiserskega ceha kasneje ni bil nominiran za oskarja: to sta bila Steven Spielberg za Barvo škrlata in Ron Howard za Apollo 13.

Darren Aronofsky (Black Swan)

David Fincher (The Social Network)
Tom Hooper (The King's Speech)
Christopher Nolan (Inception)
David O. Russell (The Fighter)

Seznam imen je več kot pričakovan. Zelo vejnato bo ista peterica nominirana tudi za oskarja, kakor se je to zgodilo lani, ko je obe nagradi odnesla Kathryn Bigelow. Popolno ujemanje nominirancev je sicer prej izjema kot pravilo, saj je do tega v celotni zgodovini prišlo zgolj petkrat.

Sam sem razdeljen med Fincherjem in Aronofskym. Oba ohranjata konstantno visoko nivo pri svojih izdelkih in si ga zato zaslužita tudi za preteklo opravljeno delo. Glede na kazalce bolje seveda kaže Fincherju, katerega film je tudi glavni favorit za oskarja, čeprav bi raje videl, da se letos ti dve nagradi razdelita med dva različna izdelka. Za Nolana me ne skrbi, on je vizionar in bo nominiran še velikokrat v naslednjih letih, zato lahko z nagradami za zdaj še nekoliko počakamo. Da mu ne bodo stopile v glavo. :)

Russell in Aronofsky sta s strani DGA nominirana povsem prvič, medtem ko se je Hooper pred nekaj leti potegoval za naziv najboljšega režiserja mini-serije John Adams. Nolana so kolegi za nagrado predlagali že dvakrat (Memento in Vitez teme). Fincher je bil predlani nominiran za Nenavaden primer Benjamina Buttna, ceh pa ga je leta 2004 že nagradil za režijo reklame blagovne znamke Nike. Kar se oskarjev tiče so vsi razen Fincherja še devičniki.

Ali koga pogrešam? pravzaprav ne. Danny Boyle bi lahko bil na seznamu; njegov 127 ur je povsem soliden, vendar se ne more meriti z zgornjo konkurenco (ok, Kraljevega govora še nisem videl, tako da tukaj ne morem soditi). Tudi bratov Coen ne pogrešam. Njun remake vesterna True Grit je kul, ni pa špica. Morda bi še najbolj privoščil Benu Afflecku. Ne le zaradi letošnjega The Twon, temveč tudi zato, ker njegovo prvenec, Zbogom, punčka, ni dobil sprejema kakšnega si je zaslužil.

Najmlajši rekorderji

2011-01-09T00:27:00.012+01:00

Na mladih svet stoji. Sploh pa v Hollywoodu. V današnjem prispevku se zbral tiste igralce, ki so Ameriško filmsko akademijo navdušili zelo zgodaj in dovolj pogosto. Skratka, naštel sem najmlajše (večkratne) dobitnike oziroma nominirance za oskarja.

Brez posebnih analiz lahko ugotovimo, da so igralke precej maljše, ko dobijo svojega prvega oskarja v primerjavi s svojimi moškimi kolegi. Dobitnice kipca za glavno žensko vlogo so v povprečju stare okoli 30 let, medtem, ko so igralci stari vsaj desetletje več. Pri stranskih vlogah je povprečje pri obeh sploh nekoliko višje in se giblje okoli leta 45.
Spodnji razpored zato ne preseneča, saj na njem najdemo le dva predstavnika moškega spola.

1. oskar: Tatum O'Neal - 10 let

Najmlajša dobitnica tekmovalnega oskarja je Tatum O'Neal, ki je s slavnim očetom Ryanom nastopila v drami Paper Moon in člane Akademije očitno očarala z norčijami in kajenjem (!). No, saj ne čisto pravim.

Da ne bomo krivični. Omenimo še Shirley Temple, ki je pravzaprav dejansko najmlajša dobitnica oskarja. Nisem pa je upošteval zato, ker ni dobila tekmovalnega, temveč "otroškega" mini-oskarja, ki so ga v začetnih letih namenili mladim igralcem in igralkam. Med drugim sta ga prejela tudi Judy Garland in Mickey Rooney, mala Shirley pa je nekaj posebnega saj ga je dobila ko je bila stara komaj šest let.

2. oskar: Luise Rainer - 28 let

Luise Rainer je prva od danes petih igrakcev, ki jim je oskarja uspelo osvojiti v dveh zaporednih letih. Akademija jo je v daljnih 30ih letih prejšnejga stoletja nagradila za drami The Great Ziegfeld in The Good Earth. Danes 100-letna gospa velja za najstarejšo še živečo nominiranko (in dobitnico) v katerikoli kategoriji.

3. oskar: Walter Brennan - 46 let

Brennan je vse tri oskarje nabral po zelo hitrem postopku. Prvič je bil nominiran leta 1937, nato a še leta 1939 in 1941. Vsaka nominacije je rezultirala v pozlačen kipec in vedno za stransko vlogo. Nominiran je bil tudi dve leti kasneje, vendar se mu je takrat izmuznil.

Poleg njega so po tri oskarje zbrali le še Jack Nicholson, Ingrid Bergman in Katharine Hepburn.

4. oskar: Katharine Hepburn - 74 let

Katherine Hepburn je edina igralec/ka, ki jo je Akademija nagradila kar štirikrat. Kipci so še toliko več vredni, ker je vse dobila za glavno vlogo: Morning Glory (1933), Guess Who’s Coming to Dinner (1967), The Lion in Winter (1968) ter On Golden Pond (1981).

Zaradi precejšnje odtujenosti od Hollywoodskega blišča, se podelitev ni udeleževala in nobenega kipca ni prevzela osebno. Pojavila se je le eni ceremoniji, ko je leta 1974 podelila nagrado Irvinga G. Thalberga svojemu prijatelju Lawrencu Weingartenu.

Vsi štirje oskarji Katharine Hepburn so razstavljeni v National Portrait Gallery v Washingtonu.

_________________________________________________

Sedaj pa še k nominacijam. Tisti, ki so bili najmlajši, ko so dobili svojo prvo, drugo, tretjo, ... nominacijo:

1. nominacija: Justin Henry - 8 let

O Justinu Henryu, najmaljšemu nominiracu za oskarja v katerikoli od tekomvalnih kategorij, sem pisal že pred kratkim. Nadobudni sinček Meryl Strteep in Dustina Hoffmana v družinski drami Kramer proti Kramerju, nagrajeni tudi z oskarjem za najboljši film, je igralsko kariero obesil na klin in postal strokovnjak za digitalne medije.

2. nominacija: Angela Lansbury - 20 let

Njeno ime me, in verjetno še marsikoga izmed vas, sicer najprej asociira na legendaren lik Jessice Fletcher v seriji Umor je napisala, vendar je Angela Lansbury v kateri dosegla še mnogo več, kar dokazuje pet nagrad tony in prav toliko zlatih globusov. Nominirana je bila za kar osemnajst emmyjev in tri oskarje. Prvič jo je Akademija pohvalili za vlogo v Gaslight pri rosnih 19ih, drugo nominacijo pa je dobila že leto kasneje za igro v priredbi edinega romana Oscarja Wilda, The Picture of Dorian Gray.

3. nominacija: Teresa Wright - 24 let

Skoraj neverjetno, vendar povsem resnično. Teresa Wright je pred dopolnjenim 25. letom dobila že tri nominacije. Zadnji dve sicer v istem letu, saj je Akademijo navdušila v glavni (The Pride of the Yankees) in stranski vlogi (Mrs. Miniver). Za slednjo je oskarja tudi dobila. V obeh igralskih kategorijah v istem letu je bilo skupno do danes sicer nominiranih enajst ljudi.

4. nominacija: Jennifer Jones - 27 let

Jennifer Jones je bila med leti 1943 in 1946 nominirana vsakič. Največ veselja ji je sicer prinesla prva nominacija, ko je za vlogo v The Song of Bernadette dobila tudi oskarja za najboljšo glavno igralko. Kasneje je bila še enkrat nominirana leta 1955.

5. nominacija: Kate Winslet - 31 let
6. nominacija: Kate Winslet - 33 let

Ena najboljših igralk našega časa, je na svojega oskarja čakala že tako dolgo, da si Akademija ni mogla več privoščit zavlačevanja. Potem, ko je peto nominacijo dobila pri svojih 31ih za dramo Little Children, je oskarja končno, in povsem zasluženo, prejela v "Kristusovih" letih za vlogo nepismene, bivše paznice v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno v filmu Bralec.

7. nominacija: Bette Davis - 36 let

Nominacije za to legendarno igralko je sicer nekoliko težko prešteti. Akademija ji uradno priznava "le" deset od sicer enajstih nominacij, saj naj bi bila prva nekako izsiljena. Ker se njeno ime leta 1934 ni znašlo na seznamu nominirancev so v Hollywoodu zagnali vik in krik, kako je bila lahko vloga v Of Human Bondage tako grdo spregledana. Pravila so bila takrat očitno še zelo meglena, saj so jo zaradi hudega pritiska enostavno dodali na seznam, vendar oskarja vseeno ni dobila. Ga je pa zato že naslednje leto za Dangerous in še enga tri leta za tem, za Jezebel. Po tistem je bila nominirana še štririkrat in si danes z Greer Garson deli rekord v številu zaporednih nominacij (pet).

No, ker se prva nominacija ne upošteva, se tista za vlogo v Mr. Skeffington, ko je bila stara 36 let, prišteva kot sedma, čeprav bi nekateri morda trdijo drugače.

8. nominacija: Meryl Streep za A Cry in the Dark - 39 let
9. nominacija: Meryl Streep za Postcards from the Edge - 41 let.
10. nominacija: Meryl Streep za The Bridges of Madison County - 46 let.
11. nominacija: Meryl Streep za One True Thing - 49 let.
12. nominacija: Meryl Streep za Music of the Heart - 50 let.

Od tu dalje se pojavlja samo še eno ime. Merly Streep, ljubljenka Akademije je še pred srečanjem z Abrahamom zbrala dvanajst nominacj. Toliko jih imata le še Jack Nicholson in Katharine Hepburn. Do danes je Streepova nabrala že več kot rekordnih šestnajst nominacij in preteklo bo še kar nekaj let, verjetno desetletij, preden se bo pojavil kdo, ki bo vsaj izenačil ta dosežek. Konec koncev je predlani praznovala šele svoj 60. rosjtni dan in nič ne kaže, da se misli upokojiti. Naslednjič bo na oskarja merila z vlogo nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, ki menda izzide še letos. Ja počasi bo res že čas, da ji Akademija podeli še tretjega oskarja, saj je od njene zadnje zmage minilo že skoraj trideset let. Konec koncev nosi tudi nič kaj laskavi naziv "največkrat poražene igralke v zgodovini oskarjev", če je pridevnik "poraženka" sploh mogoče uporabljati ob njenem imenu.

Preveč šminke?

2011-01-08T18:00:00.000+01:00

"I've done something so bad!"

Samosvoji scenaristi

2011-01-06T13:17:00.001+01:00

Za razliko od producentskega ceha, ima scenaristični ceh precej manjši vpliv na oskarje (razen, ko s stavko ogroža njihovo podelitev, kar se je zgodilo pred tremi leti). Razlog za to, je predvsem v tem, da vsi filmi, ki izpolnjujejo pogoje za nominacijo s strani Akademije, ne izpolnjujejo tudi pogojev za nominacijo s strani WGA. Ta namreč obarvava le scenarije napisane v skladu z njihovimi pogoji, v podrobnosti katerih se tukaj ne bom spuščal. Naj povem le, da boste med spodnjimi nominiranci zaman iskali naslove The King's Speech, Winter's Bone, Toy Story 3, Blue Valentine in Another Year. Čeprav gre za ene bolj hvaljenih del lanskega leta ti preprosto niso sprejeti.

Izvirni scenarij
Black Swan
The Fighter
Inception
The Kids Are All Right
Please Give

Prirejeni scenarij
127 Hours
I Love You Phillip Morris
The Social Network
The Town
True Grit

Scenarij za dokuemntarec
Enemies of the People
Freedom Riders
Gasland
Inside Job
The Two Escobars
Who Is Harry Nilsson (And Why Is Everybody Talkin’ About Him)?

Brez večjih "wtf"-jev. Prijetno so me presenetili z nominacijo za Please Give, enim najbolj spregledanih filmov lanskega/letošnjega leta, manj pa s tisto za komedijo I Love You Phillip Morris. No ja, saj ni čisti poden, vendar mu tudi nagrad ni treba dajati... a ne gre jim povsem zameriti, saj so imeli zaradi svoje notranje politike možnost izbirati med le 43 naslovi za izvirni in 33 za prirejeni scenarij.

Vse najboljše, Robert Duvall

2011-01-05T09:17:00.002+01:00

Danes si je osmi križ oprtal eden najbolj priznanih ameriških igralcev, Robert Duvall. Njegova kariera, ki se je pričela daljnega leta 1962, ko je debitiral v danes klasičnem To Kill a Mockingbird kot strah vzbujajoči Arthur 'Boo' Radley, se po vlogah v Fordovi trilogiji Boter, Apokalipsi zdaj ter osvojenim oskarjem za Tender Mercies še kar nadaljuje z najnovejšim izdelkom, Get Low, za vlogo v katerem utegne dobiti še eno, že sedmo, nominacijo s strani Ameriške filmske akademije. In to se bo zelo verjetno tudi zgodilo, saj je bil predlagan že za številne druge nagrade, med drugim tisto naj bistvenejšo - nagrado igralskega ceha, ki jo izbirajo njegovi kolegi. Ista množica ljudi namreč izbere tudi nominacije za oskarje v igralskih kategorijah in glede na njegov ugled v Hollywoodu se ta množica gotovo ne bo odrekla možnosti, da še enkrat (mogoče zadnjič?) počasti tega igralskega velikana.

Če bo za igro ostarelega samotarja, ki si pred smrtjo priredi lasten pogreb, zares nominiran, bo s svojimi 80 leti najstarejši nominiranec za glavno moško vlogo, kar pomeni, da bo isti rekord nosil tudi v primeru morebitne zmage. Trenutno najstarejši nominiranec je že pokojni Richard Farnsworth, leta 1999 nominiran za The Straight Story, vendar je izgubil proti Kevinu Spaceyju (Lepota po ameriško).

Kako zgleda trenutna lestvica petih najstarejših nominirancev za najboljšega glavnega igralca si lahko pogledate spodaj. Edini dejanski dobitnik na njej je Henry Fonda, kateremu je Akademija oskarja namenila leta 1981 za družinsko dramo Na zlatem ribniku, leto potem, ko mu je bil dodeljen tudi častni oskar za življenjsko delo. V vseh štirih igralskih kategorijah pa je na prvem mestu še vedno "stara Rose", lani preminula Gloria Stuart (Titanic), ki je bila leta 1997 (oz. 1998) ob razglasitvi nominacij stara 87 let in 221 dni.

Richard Farnsworth - The Straight Story (1999) | 79 let, 167 dni
Henry Fonda - On Golden Pond (1981) | 76 let, 271 dni
Clint Eastwood - Million Dollar Baby (2004) | 74 let, 239 dni
Peter O'Toole, Venus (2006) | 74 let, 174 dni
Morgan Freeman, Invictus (2009) | 72 let, 246 dni

Producenti objavili svoje favorite

2011-01-04T18:22:00.005+01:00

Organizacija Producers Guild of America je danes izbrala nominacije za svojo že 22. podelitev, ki se bo zgodila 22. januarja. PGA se zdi pomemben faktor v napovedovanju nadaljevanja oskarjevske tekme saj so v zadnjih 21 letih podeljevanja, kar 14-krat nagradili isti film, ki je kasneje dobil oskarja. Tudi lani, ko so nas presenetili in namesto dobičkonosnega Avatarja okronali finančno zelo skromno Bombno misijo. Producenti pač ne bi bili producenti, če dobička ne bi postavljali pred umetniško vrednost. Lani so se odločili, po vzoru Akademije, število svojih nominirancev zvišati s pet na deset, kar je po mnenju mnogih le želja po ohranjanju vpliva na člane Akademije. Rezultat je bil uspešen, saj je osem njihovih izbrancev kasneje dobilo nominacijo za oskarja za najboljši film, pa tudi sicer so se nominiranci v preteklosti pogosto ujemali v vsaj štirih naslovih.

Celovečerni igrani film
Black Swan
The Fighter
Inception
The Kids Are All Right
The King’s Speech
127 Hours
The Social Network
The Town
Toy Story 3
True Grit

Ne moremo reči, da se je kateri od desetih naslovov med nominiranci znašel zgolj po naključju. Vsi so se namreč omenjali kot resni kandidati že več mesecev, zato lahko več ali manj isti seznam pričakujemo tudi od Akademije. Dva naslova, ki se utegneta pojaviti tam sta Winter's Bone inBlue Valentine, očitno prevelika "neodvisneža" da bi prepričala producentsko populacijo. Na njun račun bi bila zelo verjetno oškodvana Affleckov The Town, sicer spodobna kriminalka z odlično igralsko zasedbo (vključujoč za teden preminulega Peta Postlethwaita) in morda Boylov 127 Hours, ki menda nekaterim obrača želodce. Favorit se sicer znan že kar nekaj časa: Socilano omrežje.

"Cheers!"

Nagrado za najboljši animirani film leta so producenti sicer podelili šele petkrat, pri tem pa se jim je Akademija le enkrat postavila po robu, ko je namesto Avtomobilov, na presenečenje vseh, nagradila Vesele nogice. Nagrado za najboljši celovečerni dokumentarec so do sedaj podelili trikrat, v zadnjih dveh letih se je njihova odločitev ujemala z odločitvijo Akademije.

Celovečerni animirani film
Despicable Me
How to Train Your Dragon
Toy Story 3

Celovečerni dokumentarni film
Client 9: The Rise and Fall of Elliot Spitzer
Earth Made of Glass
Inside Job
Smash His Camera
The Tillman Story
Waiting for Superman

Seznam vseh nominacij, tudi tistih v televizijskih kategorijah, si lahko ogledate na njihovi uradni strani.

Pete Postlethwaite (1946 - 2011)

2011-01-03T14:51:00.004+01:00

"At the end of the day, acting is all about telling lies."

Če komu omenim ime igralca Pete Postlethwaite bo morda vprašal: "V katerem filmu je pa nastopal?" - "V katerem? Bolje bilo vprašati, v katerem ni.".

Njegovega imena morda res ne poznajo vsi, gotovo pa si je večina zapomnila njegov obraz. Vedno odličen, vedno prepričljiv in (skoraj) vedno prisoten v vseh izdelkih z boljšo igralsko zasedbo. Niti ne bom pričel z naštevanjem, ker ne vem kej bi začel, še manj pa kje bi končal.

Mačka na vroči pločevinasti strehi

2011-01-02T19:18:00.004+01:00

Ko sem pred dobrim mesecem (ali dvema) videl promocijske fotografije za novo predstavo v MGL-ju, Mačka na vroči pločevinasti strehi, priznanega ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, sem bil, prizna, zelo skeptičen. Nikakor mi namreč ni bila všeč scena in z njo celotna postavitev, zato sem se zbal, da to še eden tistih masakrov, ki jih današnji režiserji vršijo nad klasičnimi deli in si končni izdelek upajo imenovati "moderna verzija". Pa ni bilo čisto tako. Pravzaprav sem bil nad predstavo celo navdušen, čeprav bolj malo spominja na klasični film z Elizabeth Taylor in Paulom Newmanom, ki je do takrat predstavljal moj edini vpogled v to, s Pulitzerjevo nagrado okronano, delo. Vedel sem, da je bil film zaradi strogih cenzorskih predpisov ob izidu leta 1958, deležen nekaj sprememb v primerjavi z izvirnim besedilom, vendar nisem mogel verjetni kako radikalno se je v filmskem scenariju potuhnila tema homoseksualnosti, ki jo je v večini nadomestila tema alkoholizma. Toliko viskija kot ga je Newman spil v tistem vročem popoldnevu, ko se zgodba odvija, bi položilo še tako utrjenega pijanček, Newman pa je ob tem še vedno stal ter celo precej trezno razmišljal.

"You know what I feel like? I feel all the time like a cat on a hot tin roof."
- "Then jump off the roof, Maggie. Jump off it. Cats jump off roofs and land uninjured. Do it. Jump."

No, potem sem in v knjižnici sposodil izvirno besedilo in si ob tem ogledal še druga dva filma posneta za male zaslone, ki skoraj dobesedno sledita svoji podlagi ter ugotovil, da Ivica Buljan (režiser izvedbe v Mestnem gledališču Ljubljanskem) pretiraval v drugi smeri in homoseksualnost že skoraj da preveč napihnil, ob tem pa mu je treba priznati mojstrstvo, saj ni zanemaril tudi drugih tem kot so strah pred smrtjo, pohlep in zvestoba.

Filmska adaptacija iz leta 1958, nominirana za kar šest oskarjev, tudi najboljši film leta, režijo in celo scenarij, je morda res najbolj znana in a must see klasika, vendar če želite res dojeti sporočilo Tennesseeja Williamsa in ne radi berete, potem vam predlagam eno od, že omenjenih, dveh televizisjih produkcij z istim naslovom. Prva iz leta 1976 je bila predvajana v sklopu šestih epizod naslovljenih Laurence Olivier Presents, ki jih je ta veliki angleški igralec in režiser sproduciral in v njih tudi (z izjemo ene) tudi igral. V glavnih vlogah sta nastopila Natalie Wood in Robert Wagner, Sir Olivier pa je obul čevlje Velikega Očka.

Nekaj let kasneje so se zmigali tudi Američani in posneli še svojo televizijsko adaptacijo v kateri so nastopili Jessica Lange, Tommy Lee Jones, Rip Torn in Kim Stanley. Slednja je bila celo nagrajena z emmyjem za najboljšo stransko vlogo.

Težko vam priporočim eno od dveh, saj sta si skoraj dobesedno enaki: odločite se katero igralko bi raje gledali v vlogi Maggie the Cat: Jessico Lange ali Natalie Wood. Name sta obe naredili dober vtis. Pa tudi v MGL vas z veseljem napotim, čeprav ta izkušnja res ne ob enaka. Naj vas gradbeni odri na sceni ne motijo. Posvetite se besedam. Naj vas ne moti Gašper Tič, ki je veliko premlad za vlogo Velikega Očka in sicer zelo posrečena transformacija lika Velike Mame. Zapleti, ki si jih je pred več kot pol stoletja zamislil Tennessee Williams so še vedno tam. Aktualni kot nekoč.

Filmsko leto 2010

2010-12-31T11:22:00.000+01:00

Staro leto se poslavlja. Kakršno koli je že bilo, vam želim, da bo naslednje še boljše. V vseh mogočih smislih. Tudi kar se tiče filmov.

Tukaj je ena od mnogih montaž letošnje filmske bere. Naj vam služi kot opomnik na izdelke, ki ste jih pozabili, prezrli ali preprosto niste utegnili pogledati. Vzemite si čas za dobro filmsko izkušnjo tudi v letu 2011!

Srečno!

O mutantih ne duha ne sluha

2010-12-29T13:35:00.002+01:00

Tik-tak, tik-tak,... čas teče, nič ne reče in že je konec leta. Leta 2010, ki smo ga preživeli kljub nadaljevanju recesije, vulkanskemu pepelu, zasutemu čilskemu rudniku in poplavljenemu ljubljanskemu Barju. Prav tako nas niso napadli mutanti, čeprav naj bi se prvo dejanje danes že precej kultne franšize X-Men dogajalo prav v iztekajočem se letu. Tega film neposredno sicer ne razkriva, vendar natančno letnico menda poznajo tisti najbolj zagrizeni oboževalci te legendarne stripovske serije iz založniške hiše Marvel Comics, ki je luč sveta prvič ugledala že daljnega leta 1963.

Tole bi lahko bilo leto 2010, mar ne?

No, morda časopisnih stolpcev v zadnjih 12 mesecih res niso polnile vesti o morebitnem zakonu, ki predvideva registracijo mutantov, smo bili pa zato priča podobnim oblikam nestrpnosti do manjšin, kakršno je bilo izvažanje Romov iz Francije in pretepanje gejev na paradi ponosa v Beogradu. In kdo ve, morda je film le nekoliko prehiteval. Morda se Wolverine, Rogue, Cyclops, Storm in Jean Grey res skrivajo nekje med nami, vendar so preprosto preveč pametni, da bi se izpostavili, saj znamo biti ljudje zares neumni in prenagljeni, kadar se soočimo z neznanim.

"We're Americans, Henry. Let the rest of the damn world deal with mutants in their own way." - najbolj realističen del filma

X-Men je bil posnet preden je Halle Barry dobila oskarja in preden je Hugh Jackman vodil to podelitev, na začetku tisočletja, ko nihče ni slutil kaj vse nas čaka. Namesto teroristov in globalnega segrevanja, so po tej verziji v letu 2010 prvi problem mutanti - ljudje, ki so (meda iz samoobrambe pred gnilim svetom, ki jih zavrača - popravite me, če se motim) razvili neverjetne sposobnosti: od hitre regeneracije in dotika smrti, pa vse do uničujočih jezikov in branja misli. Hja, kar na enkrat tista lužica nafte v Mehiškem zalivu, ne izgleda tako zelo strašna. In, čeprav v filmu ni zaznati, da bi letu 2010 množično uporabljali mobilne telefone, internet in iPode, so scenaristi zadeli v polno s preprosto prognozo: še vedno se bomo bali neznanega.

"Do you know what happens to a toad when it's struck by lightning? ...
The same thing that happens to everything else."

Velik uspeh prvega celovečerca, ki ga je režiral Bryan Singer, je seveda le še potrdil že nakazano nadaljevanje filmske franšize, ki jo danes sestavljajo štirje deli (eden je pravzaprav prequel), peti pa prihaja na filmska platna prihodnje leto. Ne le ljudstvo, tudi kritiki so v večji meri pokimali filmu iz leta 2000, mene, ki se si ga ogledal šele pred kratkim pa ni prepričal. Kup pretepanja in cenenih stavkov (glej zgornjo sliko) in neverjetna zbirka klišejev. Morda, ti pred desetletjem res še niso bili tako očitni, žal se film danes izgubi v poplavi njemu podobnih. A ne morem si pomagati in že nalagam nadaljevanje, ki ima na IMDb-ju celo boljšo oceno od prvega dela.

Okrogla miza: režiserji o režiji

2010-12-27T13:46:00.001+01:00

Še zadnji iz serije pogovorov med ustrvarjalci letošnjih najodmevnejših filmskih produkcij. Po igralkah in igralcih so za skupno mizo sedli še režiserji: Derek Cianfrance (Blue Valentine), Darren Aronofsky (Black Swan), Tom Hooper (The King's Speech), Peter Weir (The Way Back), David O. Russell (The Fighter) in Lisa Cholodenko (The Kids Are All Right). Ja vem, kaj boste rekli... Fincher manjka.

Debata se je med drugim vrtela okoli cenzorskih oznak za filme in o tem kako se Američani bolj kot pred nasiljem zaklepajo pred seksom, o delu z nizkimi proračuni in umetniškimi konflikti s producenti ter seveda o njihovem načinu ustvarjanja in pogledu na celotno filmsko industrijo.

8KA: Božiček

2010-12-25T18:00:00.004+01:00

Božiček je danes tako kot Coca-Cola in McDonald's eden od simbolov amerikanizacije, vendar ne moremo spregledati dejstva, da se pravzaprav razvil iz krščanskega lika Sinterklaas, ki ga slavijo v Belgiji in na Nizozemskem ter njenih bivših kolonijah. Gre za nam poznanega svetega Miklavža, ki goduje 6. decembra in se najverjetneje navezuje na grškega svetnika iz Mire (današnja Turčija). Legenda pravi, da je obdaril tri osiromašena dekleta, da ne bi postale prostitutke. No, vplivov na njegovo legendo je bilo še ogromno, vendar bom te debate raje prepustil kakšnemu etnologu.

Kakorkoli že, danes ga poznamo pod različnimi imeni, najbolj uveljavljena pa je seveda ameriška verzija Santa Claus. Evropejci mu za dom pripisujemo Laponsko, čez lužo pa verjamejo, da skupaj s škrati, ženo in jeleni prebiva na Severnem polu od koder se vsako leto na božični večer odpravi na popotovanje okoli sveta z zelo zahtevno nalogo. K tej predstavi je veliko pripomogla otroška knjiga iz leta 1902, The Life and Adventures of Santa Claus, ameriškega avtorja Lymana Franka Bauma, sicer najbolj znanega po uspešnici Čarovnik iz Oza. Splošno prepričanje, da je Božičkovo rdečo-belo podobo ustvarila Coca-Cola, ne drži, saj se je v taki opravi pojavil že mnogo prej v drugih oglasih, med drugim za mineralno vodo leta 1915, vendar je res, da je Coca-Cola to ikono močno utrdila.

Če vanj verjamete ali ne, upam, da vam je sinoči, potem ko ste si na televiziji verjetno ogledali enega od mnogih filmov z njim v glavni vlogi, pod smrečico pustil kaj lepega.

Santa Clause (1898) | neznani igralec

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je film ravno začel dihati, je bila posneta cela vrsta kratkih (v večini eno-minutnih) filmčkov, ki so prikazovali Božička med obdarovanjem otrok. Tale angleški izdelek režiserja Georga Alberta Smitha pa predstavlja poseben mejnik, saj vključuje za tisti čas nepredstavljive vizualne učinke. Pogledate si ga lahko tudi na YouTubu.

Miracle on 34th Street (1947) | Edmund Gwenn

Za tole nepozabno božično klasiko ste gotovo vsi že slišali, čeprav ste si namesto nje verjetno ogledali remake iz leta 1994, ki ga na televiziji vrtijo prav vsako leto. Izvirnik, nominiran celo za oskarja za najboljši film, je bil na novo posnet kar štirikrat, zato je Božičkovo opravo obleklo kar pet igralcev, vendar se zid pravično, da na ta seznam uvrstim prvega, Edmunda Gwenna, ki je za vlogo prejel celo oskarja. Ostali štirje so: Thomas Mitchell, Ed Wynn, Sebastian Cabot in vsem verjetno najbolj znani Richard Attenborough.

Za tiste, ki zgodbe ne poznate čisto hitra obnova: Znamenita veleblagovnica Macy's, ki stoji na newyorški 34. ulici, najame velikodušnega starčka po imenu Kris Kringle, da bi zamenjal njihovega zapitega Božička, h kateremu se hodijo crkljat otroci. Kringle ves čas trdi, da je povsem pravi Božiček, zato ga proglasijo za norega in zadeva pristane celo na sodišču.

The Night They Saved Christmas (1984) | Art Carney

Zgodba nekoliko manj posrečenega televizijskega filma z oskarjevcem Artom Carneyjem v glavni vlogi, je pravzaprav še vedno aktualna. Govori namreč o požrešni nafti družbi, ki se odloči črpati nafto prav na severnem polu. Božiček in njegovi palčki se seveda ne dajo in s pomočjo otrok ter žene enega od zaposlenih pri naftni družbi preprečijo nadaljnje miniranje.

Santa Claus: The Movie (1985) | David Huddleston

Eden izmed popularnejših božičnih filmov nam razkrije celotno zgodbo tega dobrodušnega možakarja, njegov izvor, zgodovino in delovanje ter predstavi njegovo snidenje s škrati, ki mu zaupajo raznašanje njihovih daril. Eden izmed njih, škrat Patch (Dudley Moore), se odloči ustanoviti svojo lastno "obdarovano firmo", vendar se zaplete s požrešnim izdelovalcem igrač, kar skoraj uniči čar božiča.

Ernest Saves Christmas (1988) | Douglas Seale

Ernest P. Worrell je junak z gumijastim obrazom, ki ga je Jim Varney prvič upodobil v reklamnem oglasu iz leta 1980. Sledila je cela serija reklam, zaradi priljubljenosti pa so posneli tudi tv-serijo in cel kup filmov. Tretji po vrsti je bila tale božična zadeva v kateri poskuša glavni junak najti zamenjavo za ostarelega Božička, ki ga je upodobil Douglas Seale. Tematika iskanja Božičkovega naslednika je pravzaprav zelo popularna, kot boste videli v nadaljevanju.

The Santa Clause (1994) | Tim Allen

Tim Allen je nase opozoril v seriji Sam svoj mojster, ki so jo skoraj desetletje predvajali na ameriški televiziji ABC, preboj na veliko platno pa mu je uspel prav v rdečem Božičkovem kostumu. Kot Scott Calvin, ki po nesreči skati Božička s svoje strehe in zato prevzame njegovo nalogo ter identiteto, je bil tako uspešen, da ga je upodobil še v dveh nadaljevanjih. Ti sta izšli leta 2002 in 2006.

Call Me Claus (2001) | Whoopi Goldberg

Lucy Cullins je nekoliko tečna, vendar uspešna producentka televizijskega prodajnega programa, ki najame starega Nika, da bi igral Božička in povečal dobiček. Kot se izkaže kasneje je Nik čisto pravi Božiček, ki se mora po dvesto letih službovanja upokojiti in do božičnega večera najti zamenjavo. Ja, uganili ste! Naj se sliši še tako čudno, vendar tale film nas uči, da je Božiček ženska. Z rastami!

Fred Claus (2007) | Paul Giamatti

O Božičkovi družini ne vemo prav veliko. Poznamo sicer škrate, v nekaj filmih pa se pojavi tudi gospa Claus, to pa je v glavnem vse. No, v temle spoznamo tudi njegova starša in celo neodgovornega (starejšega!) brata (Vince Vaughn), ki v predbožičnem času obišče severni pol, da bi si sposodil večjo vsoto denarja.

Srečen božič!

2010-12-24T16:48:00.003+01:00

Naslov tega posta ni le moje voščilo vam, dragi bralci, temveč tudi naslov enega mojih najljubših božičnih filmov in priporočilo za današnji večer. Če sta že vsaj malo siti pocukanih hollywoodskih komedij in Božičnikovih dogodivščin, potem je tale zgodba o neumrljivosti božičnega duha in ljubezni do sočloveka, kot nalašč za vas.

Film Joyeux Noël, režiserja Christiana Cariona, ki si je prislužil tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja, pripoveduje resnično zgodbo o božičnem premirju sklenjenega decembra leta 1914 med Nemci na eni ter Francozi in Škoti na drugi strani fronte. Za nekaj ur ustavijo vse napade, da bi počastili rojstvo odrešenika, na božično jutro pa skupaj celo spijejo kavo, pokopljejo mrtve ter se raje kot z orožjem pomirijo v brcanju žoge. A realnost jih kmalu dohiti, konec koncev so spopadi na vrhuncu. Čudovit film o nesmiselnosti vojne in pravem pomenu božiča.

GLASBA: Black Swan

2010-12-23T17:34:00.002+01:00

Britanski skladatelj Clint Mansell in Darren Aronofsky sta pred Črnim labodom sodelovala že pri štiri filmih: Pi, Requiem for a Dream, The Fountain in predlanskim The Wrestler. To povedano, mislim, da sta se tokrat najbolj ujela, saj je glasba, skupaj s fotografijo, odlično podkrepila zgodbo. Mansell je za izhodišče uporabil glasbo iz Labodjega jezera, zato njegove note žal ne ustrezajo strogim merilom Ameriške filmske akademije in niso primerne za oskarjevno nominacijo. Žal. Sicer bi bila ta neizbežna. Ali pa tudi ne, upoštevajoč dejstvo, da kljub številnim dobrim partituram, še nikoli ni bil nominiran.

Clint Mansell - A New Swan Queen

Hkrati so izločili tudi glasbeni podlagi za vestern True Grit, ker vsebuje preveč protestantskih himen ter dramo The Kids Are All Right, ki se je prepogosto zatekla k popularnim popevkam.

Nekaj ljudi se je razburjalo, češ da je Akademija hinavska, saj bi morala potemtakem izločiti tudi glasbo iz The King's Speech, saj je večkrat nagrajeni skladatelj Alexandre Desplat v njej uporabil nekaj Beethovnovih not, Gustavo Santaoalalla pa je pred kratkim celo prejel oskarja za Babilon, v katerem je bilo mogoče številne melodije brez njegovega podpisa. In kako si pravzaprav Akademiki predstavljajo film kot je Črni labod posnet brez znamenite glasbe velikega ruskega mojstra.

Čajkovski ali Mansell, ob poslušanju filma so mi pač šle kocine pokonci.

Kaj pa Javier?

2010-12-22T16:47:00.007+01:00

Zgodi se vsako leto. Vsako leto opazim čudovito vlogo in se vanjo malodane zaljubim, nato pa precej razočaran ugotovim, da tisti, ki odločajo o razno raznih nagradah, niso istega mnenja. Lani sta to bile odlična Tilda Swinton v Julii in Catarina Saavedra v Služkinji, letos pa je ta usoda doletela Javierja Bardema v čudovitem Biutiful.

"Yo no me voy a morir."

Vloga na kateri bi moralo z velikimi črkami pisati "NAGRADE PROSIM" je do sedaj šla dokaj neopazno mimo vseh kritiških združenj. Nominirali so jo le za zlati satelit, medtem ko je sam film dejansko nominiran za najboljši tujejezični film na zlatih globusih. In prav to me moti; ljudje so film očitno videli - konec koncev gre za izdelek enega bolj uveljavljenih režiserjev zadnjih let (Alejandro González Iñárritu), ki je že snemal tudi v Hollywoodu in že pobiral nominacije za oskarja - pa v vlogi kljub temu niso videli potenciala.

Javier Bardem je "svojo" sezono že imel pred nekaj leti, ko je pobral praktično vse nagrade za vlogo krvoločnega psihopata Antona Chigurha, kar mu je seveda precej zmanjšalo letošnje možnosti, vendar res ne morem verjetni, da kot umirajoči oče, ki poskuša pred smrtjo svojo družino dvigniti s totalnega družbenega dna, ni prepričal prav nikogar. Heartless people! Ok, saj mogoče si ga Colin Firth res bolj zasluži, ampak vsaj za nominacijo prosim! No ja, do oskarjev je še nekaj časa in upanje umre zadnje. Tako upam, da se bodo okrepile tudi možnosti Noomi Rapace (Män som hatar kvinnor), kateri so kritiki namenili nekaj ljubezni, predvsem pa sem vesel njene nominacija za Critics Choice Awards.

Dragi Božiček

2010-12-21T12:11:00.001+01:00

...ker sem bil letos ful priden, mi prosim prinesli črne allstarke s krili (takšne kakršne ima Percy Jackson). Hvala.

Tekma že odločena?

2010-12-20T21:08:00.005+01:00

Ok, ok... malo sem spal te dni. Ampak samo na blogu, sicer pa sem bil zelo aktiven v pisanju poročil za službo in pohajanju po Benetkah in Dunaju. Kljub temu sem vas poskušal preko Twitterja obveščati o vseh nagradah, ki jo jih v teh tednih podelili. In teh ni bilo malo, sploh ne. Številna ameriška kritiška združenja so izbrala the best of 2010 in bila pri tem zelo zelo složna. Veliko bolj kot prejšnja leta. Vsa so nagradila Socialno omrežje, le v enem primeru je zmagala drama Winter’s Bone. Kaj to pomeni? Da je tekma za oskarja odločena še preden se je sploh dobro začela? Zelo verjetno, da ja. Po drugi strani pa se bodo člani Akademije do oddaje končnih glasovnic čez dobra dva meseca, morda že naveličali tega cirkusa in iz kaprice izbrali drug izdelek. A zakaj bi ga? Socialno omrežje dober film in David Fincher si preprosto zasluži oskarja, tudi za svoj celotni dosedanji opus.

Vmes so razglasili tudi nominacije za zlate globuse in nagrade igralskega ceha. Globusi (oziroma združenje tujih dopsinikov v Hollywoodu) se vedno bolj nagibajo h komercialnim filmom in pogosto dajejo prednost zvezdnikom (letos so to predvsem dokazali s Turistom v katerem nastopa tandem Depp - Jolie - oba nominirana) pa tudi z nominacijami za Marka Wahlberga, Halle Berry in Emmo Stone. Kljub temu pa ostajajo pomembni za napovedovanje oskarjev: V zadnjih tridesetih letih je samo osem igralcev dobilo oskarja ne da bi bili pred tem nominirani za zlati globus: Alan Arkin, Marcia Gay Harden, James Coburn, Roberto Benigni, Marisa Tomei, Kevin Kline, Geena Davis in Don Ameche. Seznam filmov, ki jim je uspelo osvojiti najprestižnejšega oskarja brez nominacije za zlati globus pa je še krajši: to je uspelo le štirim izdelkom, od tega sta bila Chariots of Fire in Gandhi zaradi svojiega britanskega porekla na globusih upoštevana kot tuja izdelka in nagrajena v teh kategorijah. Tako, da nam ostaneta le dva filma nagrajena z oskarjem, ki so ju tuji novinarji v Hollywoodo popolnoma prezrli: The Sting iz leta 1973 ter Usodna nesreča pred nekaj leti.

Globusi torej so pomembni, vendar še zdaleč ne tako pomembni kot nagrade igralskega ceha. Lani na primer, se je seznam dvajsetih vlog nominiranih za nagrado SAG in oskarja razlikoval le v enem imenu: Diane Kruger je morala nominacijo za oskarja prepustiti Maggie Gyllenhaal.

No prav kategorija za najboljše stranske igralke se mi zdi letos še povsem odprta. Amy Adams, Helena Bonham Carter, Mila Kunis, Melissa Leo, Hailee Steinfeld in Jacki Weaver so imena, ki se pojavljajo najpogosteje. Kritiki so opozorili še na Kimberly Elise (For Colored Girls) in Juliette Lewis (Conviction). Težko je reči. Privoščil bi ga marsikateri predvsem pa Heleni, Amy in Melissi. Jacki je avstralska legenda, vendar v tem sicer zelo dobrem filmu (Animal Kingdom) pač ne izstopa.

Pri fantih se zdi, da presenečenj ne more biti: Colin Firth in Christian Bale že sedaj veljata za zelo varni stavi, medtem ko se bodo Akademiki pri glavnih igralkah verjetno najtežje odločili med Natalie Portman in Annette Bening. Še sam ne vem kateri bolj privoščim.

Moram priznati da so SAG nominacije prinesel nekaj presenečenj. Je mogoče, da bo Jeremy Renner, dobil že svojo drugo nominacijo zapored? Tudi šepetanja o ponovnem obračunu Swank:Bening so počasi potihnila, vendar je prva očitno še vedno v igri.

Okrogla miza: igralci o igralstvu

2010-12-08T21:20:00.002+01:00

Pred dobrim mesecem sem objavil posnetek okrogle mize, okoli katere so pri Hollywood Reporterju zbrali nekaj letos najbolj vročih igralk. Sedaj so to ponovili še z igralci: o svojih izkušnjah so spregovorili Robert Duvall, Ryan Gosling, Mark Ruffalo, Colin Firth, James Franco in Jesse Eisenberg.

SVEŽA KRI: Jesse Eisenberg

2010-12-07T23:20:00.002+01:00

Če je Sylvester Stallone tipični akcijski junak in če je Patrick Dempsey tipično pocukrani romantik, potem je Jesse Eisenberg tipični filmski nerd. Jap, takšen sloves si je v zadnjih letih ustvaril v Hollywoodu, letos pa ga nadgradil na zavidljiv nivo: piflar, ki je pogruntal Facebook (ali pa z njim vsaj obogatel - komu verjamete je stavr vaše presoje)! Vloga v Fincherjevemu Socialnemu omrežju, morda najboljšemu filmu letos (vsaj po mnenju nekaterih kritikov), mu bo pri rosnih 27ih letih zelo verjetno prinesla prvo nominacijo za oskarja. S tem se sicer ne bo uvrstil med najmlajšo deseterico kadarkoli nominirano v tej kategoriji, bo pa prišel zelo blizu. Če zmaga, bo seveda najmlajši dobitnik glavnega moškega oskarja vseh časov, vendar pustimo to za zdaj ob strani. V vsakem primeru bo največji car med piflarji in največji piflar med carji.

In zakaj ima tak sloves? To ni težko ugotoviti, sploh če pogledamo nabor njegovih največjih uspešnic. Filmski krst je doživel leta 2002 v solidnem Roger Dodger, kjer ga je stric (Campbell Scott) popeljal na turnejo po lokalih in lovu za kiklami, da bi ga odrešil devištva. Svoj status, pa tudi talent, je pred širšo javnostjo ponovno potrdil v kritiško zelo dobro sprejetem The Squid and the Whale, v kateri je upodobil nadarjenega sina staršev intelektualcev, ki so ločita. Če tega niste gledali, ste gotovo videli njegova zadnja dva filma, tako komercialno kot kritiško zelo uspešna Adventureland in Zombieland. Ne le, da imata podbne naslove, tudi Eisenbergovi vlogi sta si zelo podobni. Enako velja za letošnji Solitary Man v katerem je odigral manjšo vlogo ob Michaelu Douglasu. Nisem sicer gledal vseh njegovih filmov, vendar sem ga do sedaj še vsakič videl kot nesamozavestnega srednješolca, ki očitno še nekaj časa ne bo seksal. Na, koncu mu ponavadi vedno uspe, tako kot je uspelo Marku Zuckerbergu. Ha, kdo se smeji sedaj? In kdo se bo januarja, ko bodo brali nominirance za oskarja?

Pure Grace

2010-12-06T18:00:00.000+01:00

Mika - Grace Kelly

9 OBRAZOV: Mel Gibson

2010-12-04T11:30:00.001+01:00

Eden najbolj znanih Avstralcev je zaslovel z akcijskimi filmi, nato pa se uveljavil še kot režiser. Po Woodyju Allenu (1977), Robertu Redfordu (1980), Warrenu Beattyju (1981), Kevinu Costnerju (1990) in Clintu Eastwoodu (1992), je Gibson šesti "najprej-igralec", ki je dobil oskarja za režijo. Poleg Pogumnega srca, pa v njegov opus spada tudi eden najbolj kontroverznostih filmov desetletja, Kristusov pasijon, ki ga ne označujejo le številni prizori nasilja, temveč tudi to, da je bil posnet v že izumrlih jezikih: stari hebrejščini, arabščini in latinščini. Najprej je bilo mišljeno, da bo film predvajan brez podnapisov, saj naj bi bila zgodba dovolj znana, da gledalci ne bi imeli problemov z razumevanjem. A očitno so se producenti zbali slabega obiska in film je v kina prišel s podnapisi, kjer je zaslužil več kot katerikoli drugi ne angleški film v zgodovini. Uspehu je sledil še en film v mrtvem jeziku in sicer v jeziku starih Majev, ki pa ni ponovil predhodnikovega dosežka. Kakorkoli že, Gibson je s tema izdelkoma lepo pokazal kako pristnejši so filmi v katerih cel svet pač ne govori angleščine.

Za njim je vsekakor zelo uspešna kariera pred in za kamero, vendar mu mnogi sedaj napovedujejo zaton. Ne zaradi pijančevanja, saj je Hollywood takšnih padcev vajen, temveč zaradi sledečih izpadov homofobije, mačizma, rasizma in antisemitizma. Sploh zadnjih dveh pojmov v tovarni sanj ne trpijo in slišati je glasne trditve, da Gibson nikoli več ne bo snemal, kaj šele pobral katero od filmskih nagrad. To potrjuje tudi dejstvo, da se je pred kratkim že dogovoril za manjšo vlogo v nadaljevanju uspešne komedije Prekrokana noč, vendar jo je moral zaradi raznih pritiskov prepustiti Liamu Neesnu. A čas je čudovito zdravilo za pozabljanje, zato mislim, da zanj vse le še ni izgubljeno. Že naslednje leto v kino prihaja njegov najnovejši izdelek z vlogo, ki bi ne mogla biti primernejša zanj: družinski človek, ki pristane na dnu, od koder ga reši govoreči bober, ki predstavlja njegov drugi, pozitivnejši jaz.

Mad Max (1979) | Max Rockatansky

Nizko proračunski film, ki pokuka v "bližnjo prihodnost" kjer zmanjkuje goriva, je postal eden najuspešnejši avstralskih filmov, glavni igralec pa zvezda. V letih 1981 in 1985 sta sledili nadaljevanji (drugi del se mi zdi najboljši), ki sta Maxu omogočili maščevanje in zaključili trilogijo o postapokaliptičnem svetu.

The Year of Living Dangerously (1982) | Guy Hamilton

Mladi avstralski novinar pride v Jakarto, da bi poročal o tamkajšnjem političnem dogajanju, ki se jeseni 1965 nevarno zaostri, ko gibanje 30. september izvede neuspešen državni udar. Dogajanje dokumentira skupaj s kolegom, fotografom Billyjem Kwanom (odlično ga je odigrala kar Linda Hunt), vmes pa se zaljubi še v delavko na britanski ambasadi (Sigourney Weaver).

Lethal Weapon (1987) | Martin Riggs

Dve leti po koncu trilogije Norega Maxa, je štartala še ena franšiza, ki je Gibsona dvignila na hollywoodsko a-listo. Do leta 1998 je štirikrat zaigral bolj nori del črno-belega policijskega dueta, ki se ga danes spomnimo predvsem po tem, da si zmore sam izpahniti ramo. Iz povsem praktičnih razlogov, seveda.

Hamlet (1990) | Hamlet

Da bi se distanciral od običajnih akcijskih vlog je Gibson oblekel tudi pajkice in v roke prijel lobanjo ter si pod režisersko taktirko Franca Zeffirellija glasno zastavil znamenito eksistencialistično vprašanje. O najbolj znanih filmskih Hamletih sem sicer pred kratkim že pisal.

The Man Without a Face (1993) | Justin McLeod

Po uspehu pred kamero, se je, menda tudi na prigovarjanja nekaterih studiov, odločil sesti še na režiserski stolček od koder je režiral samega sebe v vlogi bivšega profesorja, ki se po prometni nesreči v kateri je umrla njegova študentka, sam pa je ostal iznakažen, odtuji od sveta in postane samotar. Dokler ne spozna malega Chucka, ki rabi mentorja.

Braveheart (1995) | William Wallace

Njegov drugi režiserki poizkus je bil zadetek v polno. Resnična zgodba o junaku, ki je, da bi dosegel osamosvojitev svojega naroda, sicer neuspešno, popeljal Škotsko v vojno s kraljem Edvardom I., je dobila pet oskarjev, med drugim za najboljši film, Gibosn pa je bil okronan za najboljšega režiserja.

What Women Want (2000) | Nick Marshall

V do takrat najdobičkonosnejši romantični komediji vseh časov je Gibson upodobil oglaševalskega eksperta, ki začne po nenavadni nesreči slišati ženske misli. Medtem, ko ugotavlja ali je to prekletstvo ali dar, se zaljubi v kolegico in rivalko Helen Hunt.

Signs (2002) | Graham Hess

V enem uspešnejših trilerju M. Night Shyamalana, je Gibson med svojo koruzo lovil nezemljane, ki so ogrožali ne le njegove družine, temveč celoten planet.

Edge of Darkness (2010) | Thomas Craven

Prva večja vloga po daljšem premoru. Medtem je Gibosn pristal na socialnem dnu, osovražen od kolegov, ne pa toliko od gledalcev. Njegov najnovejši akcijski film, v katerem se kot policist maščuje za smrt svoje hčerke, namreč finančno ni ravno razočaral, čeprav je veliko slabši od istoimenske britanske mini-serije iz 80ih po kateri je bil posnet.

Vse najboljše, Julianne Moore

2010-12-03T11:09:00.000+01:00

Carica ima 50 let. Vse kar posname je na nivoju. Nisem je še videl slabo igrati, čeprav je, vsaj na začetku kariere, nastopila tudi v nekaj poden filmih. The Gun in Betty Lou's Handbag, anybody? Hčerka polkovnika, vojaškega sodnika in odvetnika ter škotske socialne delavke je bila nominirana za štiri oskarje: kot odcvetela porno diva v Boogie Nights, kot ljubica Ralph Fiennesa v The End of the Affair ter dvakrat kot razočaran gospodinja ameriškega povojnega predmestja v The Hours in Far from Heaven. Njen seznam nepozabnih vlog se tu seveda ne konča, vendar o tem kdaj drugič. Tokrat samo še: Vse najboljše in še na mnogo ustvarjalnih let. Oskar pa bo prišel slej ko prej.

Nagrade, nagrade, nagrade

2010-12-02T23:55:00.004+01:00

Here we go. Sedaj se bo tempo močno dvignil. Vsul se bo plaz najrazličnejših nagrad. Vsaka filmska organizacija, vsak kritik in vsak medij bo objavil svoj seznam najboljših v letu 2010. Sinoči so nominirance (PDF) že izbrali pri International Press Academy (IPA), organizaciji, ki se je oblikovala z odcepitvijo od sorodne organizacije Hollywood Foregin Press Assotiation, ki podeljuje veliko bolj znane zlate globuse. Zanje danes glasuje okoli 200 članov IPE, vendar jih Hollywood ne jeba prav veliko. Morda so zato nominirali tudi po osem igralcev v vsaki kategoriji - da bo vsaj kdo prišel na podelitev. Skupaj je v vseh kategorijah menda nominiranih čez 150 ljudi oziroma skoraj vsak film, ki je bil letos posnet. :) No, toliko o njihovi kredibilnosti.

Sedaj pa zares pomembnim nagradam. National Board of Review (NBR) je neprofitna organizacija ločena od filmske industrije, ki že od leta 1909 spremlja tako umetniški kot zabavni filmski program, ameriški in tuji. Bistvo organizacije je širjenje filmskega znanja, tako z organiziranjem seminarjev in predavanj kot tudi s podeljevanjem štipendij. Njegovo volilno telo sestavljajo strokovnjaki s filmskega področja, profesorji, študentje in filmski zgodovinarji. Letno si NBR ogleda okoli 250 filmov vseh kategorij – domače, tuje, dokumentarne, animirane, umetniške, komercialne… Po ogledu pogosto sledi še poglobljena razprava o filmu skupaj z režiserji, igralci, scenaristi in drugimi filmskimi ustvarjalci.

Že od zgodnjega leta 1929, NBR letno izbere tudi najboljše kar so v iztekajočem se letu videli. V nekaj kategorijah, kot boste videli v nadaljevanju, izberejo Top 10 ali Top 5, kar pomeni, da določijo zmagovalca, ostali pa si sledijo v abecednem vrstnem redu in so vsi zasedli drugo mesto. Večjih presenečenji ni. Čudno da so ignorirali The King's Speech. Očitno si ga člani NRBja še niso ogledali.

Letos so izbrali takole. Odličja bodo zmagovalci prejeli enkrat januarja.

Film: The Social Network
Režija: David Fincher (The Social Network)
Glavna moška vloga: Jesse Eisenberg (The Social Network)
Glavna ženska vloga: Lesley Manville (Another Year)
Stranska moška vloga: Christian Bale (The Fighter)
Stranska ženska vloga: Jacki Weaver (Animal Kingdom)
Izvirni scenarij: Buried
Prirejeni scenarij: The Social Network
Tujejezični film: Des hommes et des dieux (Francija)
Dokumentarni film: Waiting for “Superman”
Animirani film: Toy Story 3
Scenografija: Shutter Island
Igralska zasedba: The Town
"Breakthrough" vloga: Jennifer Lawrence (Winter’s Bone)
Režijski prvenec: Sebastian Junger & Tim Hetherington (Restrepo)
Spotlight Award: Sylvain Chomet & Jacques Tati (The Illusionist)
Special Filmmaking Achievement Award: Sofia Coppola (Somewhere)
William K. Everson Film History Award: Leonard Maltin
NBR Freedom of Expression: Fair Game, Conviction, Howl

Najboljši filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Another Year
The Fighter
Hereafter
Inception
The King’s Speech
Shutter Island
The Town
Toy Story 3
True Grit
Winter’s Bone

Najboljši tuji filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
Io sono l'amore (Italija)
Incendies (Kanada)
Life, Above All (JAR, Nemčija)
Soul Kitchen (Nemčija)
White Material (Francija, Kamerun)

Najboljši dokumentarni filmi leta (v abecednem vrstnem redu)
A Film Unfinished
Inside Job
Joan Rivers: A Piece of Work
Restrepo
The Tillman Story

V naslednji tednih nas bodo bombardirala še druga društva, predvsem kritiška, izmed katerih sta najpomembnejši društvi iz Los Angelesa in New Yorka. Poskušal jih bom spremljati čim več in linke do njihovih nagrajencev objavljati v Twitter box-u na desni strani. Stay tuned!

Dan boja proti AIDS-u

2010-12-01T06:55:00.003+01:00

Zanimivo kako zelo odmeven je današnji dan. Zanimivo zato, ker ga obeležujemo veliko bolj kot kakšne druge dneve namenjene boju proti različnim življenjskim tegobam. Kdo sploh vem kdaj je dan boja proti revščini, raku ali alkoholizmu? Vsak mulc ve, da je prvi december dan, ko si nadenemo rdečo pentljo in vsak najstnik ve, da na Prešercu delijo brezplačne kondome. Koliko vedo o AIDSu je verjetno čisto nekaj drugega, vendar je menda tudi izobrazba na tem področju precej dobra.

Bruce Springsteen - Streets Of Philadelphia

Morda nam je ta dan tako pri srcu zato, ker večjih težav s to boleznijo nimamo. V Sloveniji naj bi bilo okuženih okoli 300 ljudi, kar je procentualno gledano zanemarljivo malo v primerjavi z nekaterimi afriškimi in azijskimi državami. Vseeno pa mediji kot vsako leto cel današnji dan plozajo o tej nevarni bolezni, njenih simptomih in preventivi. In kot vsako leto bodo na televiziji spet vrteli Filadelfijo. Ok saj z njim ni nič narobe, Hanks je povsem upravičeno dobil oskarja in tudi Springsteenov komad gre še vedno lepo v uho, a želel sem pripraviti spisek tudi drugih zanimivih filmov na to tematiko, da ne bo kdo mislil, da o AIDSu ni posneto prav nič drugega, pa mi je zmanjkalo časa. Pa drugo leto, ko bomo spet napihovali kondome.

O gostiteljih

2010-11-30T20:45:00.000+01:00

No, ja... nisem navdušen. Sploh ne. Saj mogoče res "poosebljata novo generacijo ikon Hollywooda." Mogoče sta res "sveža, razburljiva in se ponašata z več talenti," kot pravita producenta prireditve Bruce Cohen in Don Mischer, vendar to preprosto ni dovolj za najprestižnejšo hollywoodsko noč. Če bi se oskarji radi distancirali od poplave šunda številnih filmskih nagrad in ohranili primat, potem se morajo temu primerno tudi obnašati. Žal Akademija v zadnjih letih preveč stavi na zvezde in manj na legende. Ne le pri voditeljih, temveč predvsem pri podeljevalcih. Rekrutiranje zvezdic enodnevnic, kakršno smo vidlei v zadnjih dveh letih je pravzaprav smešno. Kje so filmske legende? Še pred nekaj leti se spomnim, da je podelitev gostila Olivio de Havilland in Julie Andrews, letos pa zasedbo trilogije Somrak. Predlani sem bil sicer navdušen nad prenovljenim podeljevanjem igralskih oskarjev, saj se je na odru zbralo nekaj nepozabnih zmagovalcev iz oskarjevse bogate zgodovine; žal pa so jih že lani zamenjali zgolj prijatelji in znanci nominirancev. No, saj ne rečem, videli smo Michelle Pfeiffer, ki se na takih prireditvah zelo redko pojavlja, kar me je zelo razveselilo. Ok, spet sem malo zabluzil. Ampak, če bi jaz imel kaj besede, Tom Hanks, Cameron Diaz in Steve Carell naslednjih pet let ne bi bil več povabljeni, ker so tam vsako leto. Oskarja za najboljši film pa bi recimo podelila Jodi Foser in Anthony Hopkins. Ali pa Julie Andrews in Christopher Plummer.

Še malo o voditeljih. Z 28 in 32 leti sta namreč najmlajša gostitelja vseh časov, ki utegneta biti celo nominirana. Sploh Franco skoraj zagotovo bo. Ne vem kaj utegne biti večja zagata: da bo izgubil ali ga celo dobil. Sicer pa moško-ženskega voditeljskega para nismo imeli že vse od kar sta leta 1987 oskarje gostila Chevy Chase in Goldie Hawn.

Jaz pogrešam Billyja, čeprav je bil Hugh Jackman pred nekaj leti zelo dobra zamenjava. A Billy je vendarle Billy!

Leslie Nielsen (1926 - 2010)

2010-11-29T15:48:00.002+01:00

"Yes, it's true, I've been called the Laurence Olivier of spoofs. I guess that would make Laurence Olivier the Leslie Nielsen of Shakespeare."

Evropski film leta 2010

2010-11-28T00:05:00.009+01:00

Prihodnji vikend bodo v Talinu 23. po vrsti podelili Evropske filmske nagrade. Nominiranci so že nekaj časa znani, med njimi pa bo 2300 članov Evropske filmske akademije, ki jo že 14 let vodi priznani nemški filmar Wim Wenders, izbralo dobitnike relativno prestižnih kipec. Relativno zato, ker večjega medijskega pompa okoli teh nagrad ni zaznati, čeprav gre za daleč najpomembnejše filmske nagrade na stari celini (ne-festivalskega tipa). Velike filmske zvezde se se podelitve redko udeležijo, vendar zaradi tega kakovost produkcije ni nič manjša. To potrjuje tudi šest izdelkov nominiranih za evropski film leta 2010.

Ok, saj če smo čisto pošteni, vidimo, da je čiste evropske produkcije v bistvu zelo malo: med spodnjimi nominiranci imamo tako turški, izraelski in celo argentinski izdelek. Ampak hej, saj tudi na oskarjih najdemo zelo malo čistih ameriških filmov. Igralci so pogosto iz Evrope, scenaristi prav tako. Tudi med režiserji se najdejo tujke, še posebej če upoštevamo njihovo poreklo. Ok, sedaj sem malo zabredel. Gremo nazaj na predstavitev nominirancev za najboljši EVROPSKI film leta:

Lebanon | režija: Samuel Maoz • Izrael, Nemčija, Francija

Lanski dobitnik beneškega zlatega leva, ki ste ga morda ujeli tudi na letošnjem Liffu. Super realističen, šokanten in na trenutke precej klavstrofobičen film nas popelje v notranjost tanka, kjer med prvo libanonsko vojno leta 1982, za svoja življenja trepetajo štirje mladi vojaki. Niso junaki v klasičnem pomenu besede. So navadni ljudje, ki se, tako kot vsi, bojijo smrti.

Bal | režija: Semih Kaplanoğlu • Turčija, Nemčija

Po Jajcu in Mleku je Med zadnji v trilogiji o Yusufu, s katerim je avtor na letošnjem Berlinalu osvojil zlatega medveda. Tih, estetski izdelek nam prikazuje težko življenje v turškem gorovju, kjer prebiva revna družina, katere glavni vir prihodka je med. Ko začne tega primanjkovati se glava družina odpravi iskat nove roje čebel. Medtem pa ga žena in šestletni sinček, ki se v šoli spopada s tremo ob glasnem branju, vztrajno čakata.

Des hommes et des dieux | režija: Xavier Beauvois • Francija

Božji možje je resnična zgodba o francoskih menihih v alžirskem samostanu, ki so jih leta 1996 zajeli in ubili islamski skrajneži v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Film je maja v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, druga najpomembnejšo nagrado festivala, Francija pa ga je predlagala kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja. Film sem pred kratkim ujel na Liffu, kjer sem slišal nekaj negativnih kritik o njegovi "počasnosti in brezzveznosti". No ja, če bi ga posneli v Hollywoodu, bi se menihi verjetno uprli svojim napadalcem in jih v taktičnem protinapada zmleli v prah :).

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski • Francija, Nemčija, Zdr. Kralj.

O njem ste gotovo že kaj slišali. Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

El secreto de sus ojos | režija: Juan José Campanella • Španija, Argentina

V razdoru med nemškim Belim trakom in francoskim Prerokom je uspelo tujejezičnega oskarja letos drugič odnesti Argentincem. Na trenutke komična kriminalna drama, s presenetljivim zaključkom, o upokojenem sodnem preiskovalcu, ki mu star zločin ne da miru, je sicer spodoben izdelek, vendar se je večini, tudi meni, zdelo, da je Akademija ponovno vsekala mimo. Morda pa ne. Izdelek je v zadnjih mesecih izredno pridobil na priljubljenosti. Tudi tega so vrteli na Liffu.

Sould Kitchen | režija: Fatih Akin • Nemčija

Nemško-turški režiser se je v zadnjih letih dokazal s številnimi izdelki, ki se v glavnem posvečajo zgodbam turških priseljencev v Nemčiji. Tokrat je postregel z nekoliko lahkotnejšim filmom o nemškem kuharju z grškimi koreninami, ki ima velike težave pri usklajevanju dela v svoji restavraciji in ljubezenskim življenjem.

Poleg Kaplanoğluja, Maoza in Polanskega je Evropska filmska Akademija za najboljšo režijo nominirala še Francoza Olivierja Assayasja (njegov Carlos je tridelna mini-serija (!!) o razvpitem venezuelskem teroristu) ter Italijana Paola Virzija, ki je posnel uspešno komično dramo La prima cosa bella, italijanskega predstavnika v tekmi za tujejezičnega osakrja.

50 Disneyjevih klasičnih risank

2010-11-27T19:10:00.000+01:00

Letos so pri studiu Walt Disney Pictures izdali že svojo petdeseto celovečerno risanko - Zlatolaska. Družba ustanovljenega daljnega leta 1932 je za vedno spremenila svet animacije, ko je leta 1937 lansirala svojo prvo celovečerni animirani film Sneguljčica in sedem palčkov. Disneyjeva žena Lillian je pred izidom filma sicer dejala, da nihče ne bo plačeval, da bi gledal film o škratih. Oh, kako se je motila! Tisto leto je zaslužil neverjetnih 8 milijonov dolarjev in postal najuspešnejši film vseh časov (dve leti kasneje je ta naslov sicer moral predati še uspešnejšemu V vrtincu).

In tako je nastala prva na seznamu tako imenovanih klasičnih Disneyjih risank. 73 let in 50 produkcij kasneje se je družba znašla na razcepu, ko je prisiljena klasično animacijo zamenjati za 3D tehnologijo, vendar v občinstvu še vedno najdemo tudi tiste, ki se jim toži po dobrih starih časih. To potrjuje tudi precejšen uspeh laske klasično animirane risanke Princesa in žabec. Upam, da sem vam s to video montažo prebudil marsikateri lep spomin na otroštvo. Sebi sem si zagotovo ga. Prav Sneguljčica in sedem palčkov je bil namreč prvi film, ki sem ga v življenju videl na velikem platnu.

Zgoraj brez, Vol.5

2010-11-26T19:42:00.000+01:00

Evo, tu je nova uganka v sklopu serije zgoraj brez. Tale je malo težja, ker so igralke posnete nekoliko od daleč. Vam jih bo vseeno uspelo prepoznati? Kot vedno me zanima tudi naslov filma. Good luck!

Oskarji 2010: Celovečerni dokumentarec

2010-11-24T15:45:00.000+01:00

Čas je da vržemo uč tudi na dokumentarne filme, ki letos (potiho) upajo na oskarja. Akademija je namreč pred nekaj dnevi objavila seznam izbranih 15 celovečernih dokumentarnih filmov, ki jih je izbrala izmed 101 prijavljenega dela. Teh petnajst bodo člani Akademije, ki sodijo v "dokumentarno vejo" te organizacije, v naslednjih mesecih skrčili na pet nominirancev.

Ta kategorija se mi zdi neupravičeno preveč zapostavljena, saj v ta žanr vsako leto spada nekaj najboljših filmov, ki jih posnamejo svetovni filmarji. Letos je na paleti ponovno precej zelo raznolikih zgodb z vseh koncev našega planeta.

The Tillman Story

Pat Tillman je bil profesionalni igralec ameriškega nogometa, ki je po dogodkih 11. septembra 2001 opustil svojo športno kariero in se pridružil ameriškim vojakom v Afganistanu, kjer je umrl za posledicami "prijateljskega ognja". Ameriška vlada je razlog njegovo smrti poskušala sprva prikriti in sporočila, da so ga ubili sovražniki, vendar morala kasneje priznati resnico.

Inside Job

Ste že slišali da smo recesiji? V zadnjih dveh letih se je svet srečal z največjo gospodarsko krizo po veliki depresiji v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ta film raziskuje razloge zakaj je do tega prišlo in razkriva kako je kapital pritiskal na zakonodajalce in ekonomiste.

Waiting for "Superman"

Stereotip o neumnih Američanih, ki nimajo pojma o geografiji, zgodovini in ne zanjo drugega jezika kot angleščino (pa še to le v svojem popačenem narečju) morda ni le stereotip. Davis Guggenheim, avtor z oskarjem nagrajene Neprijetne resnice, je posnel dokumentarec o slabem izobraževalnem sistemu v ameriških javnih šolah, v katerih sploh ni dovolj prostora za vse, ki si želijo diplomo. Film je dobil nagrado občinstva na letošnjem Sundancu in spodbudil vseameriško razpravo o tem prblemu, v katero so se vključila tudi znana imena kot so Oprah, Bill Gates in Mark Zuckerberg.

Client 9: The Rise and Fall of Eliot Spitzer

Poglobljen dokuemntarec o bivšem ameriškem politiku in odvetniku ter sedanjemu komentatorju za CNN, Eliotu Spitzerju, katerega kariero so zaznamovali boj proti pohlepnemu kapitalizmu in podpora istospolnim parom ter druge kontroverzne teme.

Restrepo

Ameriški novinar Sebastian Junger in britanski fotograf Tim Hetherington, sta za z ameriškimi vojaki v Afganistnu preživeli leto dni in gradivo objavila v reviji Vanity Fair, sedaj pa je nastal še izjemno hvaljeni dokumentarec, ki je na letošnjem Sundancu prejel nagrado žirije.

Exit Through the Gift Shop

Thierry Guetta je francoski imigrant in ulični umetnik v LA-ju. Dokumentarca o njem se je lotil kar njegov kolega, znani grafitar Banksy in vmes tudi sam stopil na pred kamero, čeprav je njegov obraz vedno zakrit, glas pa popačen, da bi ohranil anonimnost. Zelo odmeven izdelek, katerega dokumentarnost pa je bila večkrat postavljena pod vprašaj.

Enemies of the People

Lani so minila tri desetletja od padca komunističnega režima Rdečih Kmerov, ki je bil v 70. letih prejšnjega stoletja odgovoren za genocid okoli dveh milijonov ljudi v Kambodži. Raziskovalni novinar Thet Sambath je zbral osupljiva pričanja nekaterih vršilcev teh krvavih dejanj: od navadnih vojakov pa vse do Pol Pot-ove desne roke.

GasLand

Lastnikom po vsej Ameriki so bili predstavljene mamljive ponudbe s strani energetskih podjetij, ki bi na njihovih parcelah rade črpale gorivo. Josh Fox je za film, ki prikazuje posledice tovrstnega pridobivanja goriva na posamezne skupnosti, na letošnjem Sundancu prejel posebno nagrado žirije.

Genius Within: The Inner Life of Glenn Gould

Zgodba o odličnem kanadskem pianistu, ki je zaslovel po vsem svetu z interpretacijo glasbe Johanna Sebastiana Bacha. Nekoliko skrivnosti "čarovnik" je s svojim sijajnim, do perfekcije izpiljenim igranjem Bachovih notnih zapisov, osvojil srca ljubiteljev klasične glasbe po vsem svetu in štiri nagrade grammy.

The Lottery

Še en letošnji dokumentarec o javnem šolstvu v ZDA. Ker je prejel manj publicitete kot Superman, ga bo slednji verjetno izrinil, saj močno dvomim, da bosta nominirana oba. V temle spremljamo štiri družine iz Harlema in Bronxa pred žrebanjem, ki bo odločilo, ali se bodo njihovi otroci lahko šolali v javnih ustanovah.

Precious Life

Izraelski pediater in palestinska mati, katere otrok trpi za neozdravljivo genetsko boleznijo. Bosta zmogla prebiti zid, ki deli njuna naroda in oblikovati realno gledano povsem nemogoče prijateljstvo?

Quest for Honor

Bivši učitelj in neumorni aktivist se poveže z lokalnim odvetnikom, agencijami kurdske vlade ter svojimi kolegi, da bi raziskal in končal tako imenovane "častne uboje" v plemenih na območju Kurdistana.

This Way of Life

V Berlinu nagrajeni dokumentarec nam prikazuje alternativno hitremu življenju v civilizaciji, ki jo izkorišča osem-članska družina z Nove Zelandije. Skupaj s svojo čredo konjev živi odmaknjeno od ponorelega sveta, kar pa ne pomeni, da nima povsem brez težav.

Waste Land

V filmu spremljamo dve leti v življenju sodobnega umetnika Vika Muniza. Ta se poveže z ljudmi, ki pobirajo odpadke za reciklažo na enem največjih smetišču na svetu, Jardim Gramacho v Riu, in iz njih ustvari umetniške izdelke, kasneje razstavljene v svetovno priznanih galerijah in prodane na dražbah v Londonu.

William Kunstler: Disturbing the Universe

William Kunstler je morda eden najbolj znanih odvetnikov 20. stoletja. Znan po svojem boju za človekove pravice je med drugim zagovarjal Martina Luthra Kinga in Malcolma X. Pod režijo sta se podpisali njegovi hčerki Emily in Sarah Kunstler.

NEPOZABNI PARI: Alvy Singer & Annie Hall

2010-11-23T18:22:00.005+01:00

Annie Hall (1977) | Woody Allen & Diane Keaton

On je nevrotični komik, ki obožuje svoj domači kraj, New Yorku. Ona je odpuljena in energična Annie, ki bi se rada preselila v Kalifornijo. Srečate se, se zaljubita, skregata, pobotata ter spet skregata. Povsem običajna ljubezen bi lahko rekli. Gre za verjetno najboljšo Allenovo komedijo v kateri spremljamo vzpone in padce njunega razmerja, ki na koncu klavrno propade. Prijateljstvo pa ostane. Tako kot je ostalo prijateljstvo med obema glavnima igralcema. Woody in Diane sta namreč imela kratko razmerje v začetku 70ih, ki ga je hitro nadomestilo prijateljstvo. Zelo plodno prijateljstvo, saj sta do danes posnela kar osem skupnih filmov, med katerimi je omenjeni gotovo češnja na vrhu torte. Izdelek je osvojil štiri oskarje: za najboljši film, režijo, scenarij in glavno žensko vlogo, Allen pa je prejel svojo prvo in edino nominacijo za igro.

Kot zanimivost naj povem, da je Diane za snemanje uporabila svojo lastno garderobo, ki je bila takrat tema številih pogovorov in se je nekako vpisala v filmsko zgodovino. Poleg tega je njeno pravo ime Diane Hall, njen vzdevek pa je Annie, zato se številni filmski navdušenci sprašujejo kje je meja med obema osebama. Enako bi lahko rekel tudi za Woodyja. Res posrečena kombinacija, ki na platnu odlično funkcionira. Ne le v temle, temveč tudi v ostalih skupnih projektih.

Se kdaj počutite tako?

2010-11-22T19:50:00.000+01:00

"You're tearing me apart! You say one thing, he says another, and everybody changes back again."

Cimarron (1930/31)

2010-11-21T18:30:00.003+01:00

Izmed vseh filmov, ki so dobili oskarja za najboljši film ima Cimarron najslabšo povprečno oceno na spletnem portalu IMDb (6,2). Ne vem sicer zakaj, gre namreč za povsem spodoben vestern, ki dokaj uspešno kljubuje zobu časa. Je prvi in edini film nagrajen z najžlahtnejšim oskajrem, ki so ga je v celoti sproducirali pri nekoč zelo uspešnem hollywoodskem studiu RKO. Zanj so porabili nepredstavljivi pol drugi milijon dolarjev, kar je bilo v času velike gospodarske krize, ki je zajela ZDA po zlomu borze leta 1929, zelo tvegano dejanje. Kljub pozitivnim kritikam, pa ljudje niso drli v kinodvorane, saj so imeli težave že pri zagotavljanju osnovnih potreb, tako da je film studiu pravzaprav prinesel izgubo. Iz rdečih številk se je dvignil šele nekaj leta kasneje, ko se je RKO odločil da ga bo ponovno poslal v kinematografe.

Samo za odkup avtorskih pravic so porabili takrat rekordnih 125 tisoč dolarjev, ogromno pa je stala tudi slovita začetna scena v kateri se je pet tisoč statistov pognalo v lov za zemljo. Zgodba, ki jo je leta 1929 izdala Edna Ferber, se namreč prične leta 1889, ko je potekala znamenita dirka za zemljišča v Oklahomi. Udeležil se je je tudi glavni junak, Yancey Cravat, sicer premožni odvetnik in urednik; kasneje pa tudi pridigar, lovec na bandite in še marsikaj. Potem, ko mu zaradi zahrbtne poteze neke Dixie Lee, spodleti osvojitev koščeka zemlje, ki si ga je zaželel, se Cravat vrne k ženi in sinu ter ju odpelje v na novo zraslo mesto v Oklahomi, kjer ustanovi uspešen časopis. A po nekaj letih ga začne njegov avanturistični duh priganjati, saj zgolj lokalna hrabra dejanja niso dovolj za njegovo apetiti. Tako pusti ženo samo z dvema otrokoma in časopisno hišo. Vmes se še enkrat vrne, vendar kaj kmalu tudi spet odide. Lik vsestransko sposobnega in junaškega mačota je bil menda oblikovan po znanem odvetniku Templu Houstonu.

Izdelek je bil nagrajen še z oskarji za scenarij in scenografijo, nominirani pa so bili tudi direktor fotografije Edward Cronjager, režiser Wesley Ruggles ter oba glavna igralca Richard Dix in Irene Dunne. Tako je postal prvi film nominiran za zlato peterico, dolga leta pa je ostal tudi edini vestern, kateremu je Akademija podelila svojo najprestižnejšo nagrado. Šele leta 1990 je bil nagrajen tudi Costnerjev Pleše z volkovi, dve leti kasneje pa še Eastwoodov Neoproščeno. V to kategorijo nekateri prištevajo tudi Ni prostora za starce bratov Coen, ki sicer ni čisto pravi vestern, vendar ima kar nekaj tovrstnih elementov. Kakorkoli že, dejstvo je da ta žanr pri Akademiji ni najbolj priljubljen, v tridesetih letih pa je veljal za pravi šund. Po prihodu zvoka so vesterne snemali le manjši filmski studii, do preobrata pa je prišlo šele leta 1939, ko je John Ford posnel zelo uspešni Stagecoach. A nad osvojeno nagrado nisem presenečen zaradi neugledna, ki ga je bil deležen žanr ali minusa, ki so ga beležili v blagajnah, temveč zato, ker je Hollywood z njo podprl tudi precej nazorni rasizem v njem. V filmih tistega časa, so bile manjšine (temnopolti, Židje, Indijanci, idr.) sicer predstavljene zelo stereotipno, vendar je šel Cimarron v marsikaterem pogledu predaleč, saj so Indijanci označeni tudi kot "umazanimi divjaki", čeprav ima po drugi strani glavni junak velik moralni vpliv tudi na sprejemanje drugačnih in na trenutke celo odpira razpravo o bledoličnikih, ki domorodcem kradejo zemljo.

Leta 1960 je Anthony Mann posnel remake v katerem je glavno vlogo odigral Glenn Ford. Komercialno je bil dokaj uspešen, prikupil pa se je tudi Akademiji, ki ga je nominirala za oskarja za zvok in scenografijo.

Oskarji 2010: Celovečerni animirani film

2010-11-18T15:16:00.003+01:00

Ameriška filmska akademija je pred nekaj dnevi objavila seznam 15 celovečernih animiranih filmov, ki izpolnjujejo pogoje (ali jih do konca leta še bodo) za sodelovanje v oskarjevsaki tekmi.

Če bi bil na seznu en film več, torej da bi jih bilo vsaj 16, potem bi člani Akademije med njimi izbrali pet nominirancev, tako pa bodo le tri. Poskušal sem jih razvrstiti glede na njihove možnosti za uspeh.

Toy Story 3

Pixar je oskarja v tej kategoriji pobral v zadnjih treh letih in ni več skrivnost, da bo očitno slavil tudi letos. Prvi del Sveta igrač je bil leta 1995 s strani Akademije nagrajen s posebnim oskarjem kot prvi celovečerni računalniško animirani film, letošnje nadaljevanje pa bo morda nominirano tudi za najboljši film. Več >>

How to Train Your Dragon

Nekateri so zelo navdušeni nad temle izdelkom, vendar mene zgodba o prijateljstvu med mladim, nerodnim Vikingom in strašnim zmajem, ni najbolj navdušila. Okvir se mi zdi nekoliko zarjavel, čeprav je bilo nanj obesnih precej zabavnih referenc na današnjo pop-kulturo.

L'illusionniste

Če se spomnite, je francoski filmar Sylvain Chomet Ameriško akademijo leta 2003 že prepričal s Trojčicami iz Bellevilla, ki so mu prinesle nominacijo tudi za najboljšo pesem, nominiran pa je bil še leta 1997 za najboljši kratki risani film. Tuji animatorji so tukaj zelo dobro sprejeti in ponovna nominacija je prej pričakovana kot pa presenečenje.

Tangled

Diseny se je po lanski klacično animiranem Žabjem princu ponovno vrnil k 3D tehniki. Ostal pa bo koncept - parodija namreč. Potem, ko se je z omenjeno risanko lani odmaknil od "uradne" verzije bratov Grimm, bo to ponovno storil z Motovilko.

Despicable Me

Tale risanka se v naših kinih že nekaj časa vrti. Zgodbica o zlobnem Gruju, katerega ljubezen do treh posvojenih sirot povsem spremeni, je doživela lep uspeh in že zaslužila petkrat več od njenega proračuna. Ni torej presenetljivo, da se že sunje nadaljevanje. Med glasovi boste morda prepoznali Steva Carella, Jasona Segela, Russlla Branda in Julie Andrews.

Legend of the Guardians: The Owls of Ga’Hoole

Film sloni na prvih treh delih epske serije Guardians of Ga'Hoole ameriške pisateljice Kathryn Lasky. Tudi tale se menda že vrti na naših platnih.

Shrek Forever After

Čisto prvega oskarja v tej kategoriji je leta 2001 prejel grdobec Shrek, katerega dogodivščine v Deželi daleč, daleč stran so se letos zaključile z že tretjim nadaljevanjem. A zgodb o priljubljenih junakih še ni konec, saj bomo naslednje leto menda gledali celovečerno risanko o Obutem Mačku. Več >>

Megamind

DreamWorks Animation poleg Shreka letos predstavlja še en svoj izdelek. Will Ferrell, Brad Pitt, Jonah Hill in Tina Fey bodo pod taktirko režiserja Toma McGratha (Madagaskar in njegovo nadaljevanje) zaigrali v zgodbi o dveh vesoljcih, ki ju po rojstvu pošljejo na naš planet. V Metro Cityju vsak igra svojo vlogo: en je junak, drugi je zlobnež.

The Dreams of Jinsha

Kitajski ročno narisani film o sebičnem dečku, ki odpotuje 3500 let v preteklost, kjer skupaj s princeso in škratom reši kraljestvo Jin Sha. Po petih letih ustvarjanja je bil premierno predvajan na filmskem festivalu v Cannesu.

Idiots and Angels
Ameriški nizko-proračunski film o človeku imenovanem Angel z nizkimi moralnimi načeli, kateremu nekega dne poženejo krila in ga silijo v opravljanje dobrih del. Avtor, Bill Plympton, je bil dvkrat nominiran za oskarja za najboljši kratki animirani film.

My Dog Tulip
Risanak je posneta po istoimenskem romanu J. R. Ackerleya iz leta 1956 v katerem predstavlja svoje razmerje z nemškim ovčarjem Tulipom. Glasove so posodili znani igralci Christopher Plummer, Isabella Rossellini in letos preminula Lynn Redgrave.

Samâ wôzu
Japonska zf anima Poletne vojne je zgodba o mladem matematičnem geniju, ki opravlja poletno delo v kraju, kjer živi njega simpatija. Ko se njena družina zbere ob praznovanju babičinega 90. rojstnega dne, je naprošen, da se je večerje udeleži kot njen zaročenec. Ob tem njegov poizkus rešitve zapletene matematične formule odpre vrata v paralelni svet.

Alpha and Omega

Volk in volkulja, ki prihajata z različnih koncev njihovega družbenega reda, sta primorana sodelovati, če se želita varno vrniti k svojemu krdelu, potem ko sta se sama znašla sredi divjine. Vmes se seveda še zaljubita. Kritike sicer niso najboljše, a nikoli se ne ve.

Tinker Bell and the Great Fairy Rescue
Zvončice se verjetno spomnite iz klasične risanke o Petru Panu. No, Disney njeno priljubljenost še kar izkorišča za kovanje dobička tudi dolga desetletja po izidu tega risanega filma. Zvončica mora tokrat združiti moči s sovražno vilo, če hočeta svoj obstoj prekriti pred ljudmi.

Cats & Dogs: The Revenge of Kitty Galore
Gre za nadaljevanje precej bednega, vendar finančno zelo uspešnega filma Cats & Dogs iz leta 2001 o vojni med mačjimi in pasjimi vohuni, ki posedujejo orožje visoke tehnologije.

Barbra Streisand (v račji obari)

2010-11-16T11:15:00.000+01:00

Barbra je carica. Igralka, pevka, tekstopiska in režiserka. Navdušuje v (skoraj) vsem kar počne: od Funny Girl, preko The Way We Were, pa vse do odbite družine Focker, ki bo se bo decembra še povečala. Skrivnostno zvezdniška in ob enem preprosto ljudska. Zaradi njenega famoznega nosa, ji lahko rečemo tudi hollywoodska Kleopatra.

Duck Sauce - Barbra Streisand

Častni oskarjevci

2010-11-15T07:48:00.001+01:00

V Hollywoodu je Ameriška filmska akademija podelila častne nagrade. Letos drugič ločeno od uradne ceremonije. Oskarje za življenjsko delo so prejeli filmski zgodovinar in avtor številnih dokumentarcev o obdobju nemega filma, Kevin Brownlow; igralec Eli Wallach, katerega kariera se razteza čez pol stoletja ter legendarni režiser in scenarist ter gonilna sila francoskega novega vala, Jean-Luc Godard. Slednjemu (na podelitvi ga žal ni bilo) sem posvetil trudi prvo objavo nove serije na tem blogu, v katerim sem predstavil prve tri od njegovih dvanajstih (po mojem skromnem mnenju) največjih dosežkov. Ostali trije deli bodo sledili v naslednjih tednih.

Akademija je podelila tudi tako imenovano nagrado Irvinga G. Thalberga, ustanovljeno v spomin na enega najuspešnejših hollywoodskih producentov 20h in 30h let dvajsetega stoletja. Dobijo jo producenti, katerih izredna nadarjenost se odraža v kakovostnih izdelkih filmske produkcije. Nagrada, ki se ne podeljuje vsako leto, ampak po sklepu izvršnega odbora Akademije, ni klasični oskar, temveč bronasta Thalbergova glava na marmornatem podstavku. Danes se podeljuje kot nekakšno priznanje za življenjsko delo na področju produciranja filmov, v preteklosti pa so jo podeljevali za posamezne izdelke. Tako ima Darryl F. Zanuck kar tri, Hal B. Wallis pa dve. Leta 1938 je bilo celoobjavljenih sedem nominirancev za to nagrado.

Kakorkoli že, Akademija jo je letos podelila enemu največjih režiserjev, scenaristov in producentov kar jih je kdaj živelo, Francisu Fordu Coppoli, ki ima doma sicer že pet tekmovalnih oskarjev. Mislim, da mi o njem ni potrebno napisati kaj več.

Iskreno čestitam vsem zasluženim nagrajencem.

Kynodontas

2010-11-14T19:43:00.002+01:00

Ste že gledali? Ne? Potem morate! Ujemite ga na Liffu ali pa si ga naložite s spleta, samo poglejte ga! Če seveda niste totalni antisimpatizer neodvisne filmske produkcije. Morda se vam bo zdel na trenutke bolan. Morda nejasen. Verjetno vas bo tudi nasmejal (mene je zelo). Nikakor pa se vam ne bo zdel dolgočasen.

Grške kinematografije res ne poznam najbolje, vendar mislim, da se ji bom v prihodnje bolje posvetil, še posebej pa bom spremljal nadaljnjo delo Giorgosa Lanthimosa. Njegova prva celovečerna filma sicer nista požela večjega uspeha, Podočnik pa je pritegnil številne gledalce in pobral nemalo nagrad, med drugim je osvojil nagrado v sekciji Posebni pogled canneskega filmskega festivala in kar pet "grških oskarjev".

Predvsem je zanimiva ideja filma. Ok, sam koncept sicer ni nekaj grozno izvirnega: starša iz kdo ve kakšnih razlogov svoje otroke (sedaj že najstnike) vzgajata izolirano od ostalega sveta. Ob ogledu ste se verjetno (ali se še boste) smejali njihovemu zmotnemu poimenovanju predmetov (sol = telefon) in za nas bizarnemu vedenju (klečanje na tleh in lajanje v navideznega sovražnika). Vendar se boste s tem smejali tudi sebi in svojim navadam. Vsak dan namreč ne počnemo nič drugega kot ponavljamo vzorce, ki jih določi družba. Ne potrebujem ravno doktorata iz antropologije, da bi se zavedal kako visok delež našega delovanja je naučenega. Tudi stvari, ki se nam zdijo povsem naravne - denimo poljub - so samo elementi naše kulture, ki smo se je naučili s socializacijo. Namesto rokovanja bi si lahko lizali ušesa, pa bi imelo dejanje povsem isti pomen. In kdo je rekel, da se vesoljci, ki nas morda opazujejo, ne režijo ko gledajo naš način prehranjevanja, razmnoževanja in komuniciranja.

Film opozarja na primaren vpliv družbe skozi socializacijo, hkrati pa odpira vprašanje ali je radovednost morda lastnost, ki je v nas vgrajena že ob rojstvu. Ne glede na strah, ki nam ga vzbujajo neznanke (pa čeprav so to le nebogljene muce), nas radovednost do nepoznanega sveta žene v raziskovanje. A radovednosti se rodi šele, ko spoznamo, da nekaj sploh obstaja. Najstarejša hči te "čudaške" družine je čarobnosti zunanjega sveta spoznala preko filmskih klasik Rocky, Žrelo in Flashdane, kar je odlična iztočnica za zaključek tega članka: glejte filme; naj prebudijo vašo radovednost; izbijte si podočnik; podite raziskovat! Svet je velik, lep in čuden.

100 osladnih filmskih citatov

2010-11-13T20:33:00.001+01:00

NAVEZA: Hitchcock - Stewart

2010-11-12T14:00:00.001+01:00

Potem, ko je James Stewart zaslovel z nizom vesternov posnetih pod režisersko taktirko Anthonyja Manna, se je na vrhuncu svoje kariere povezal z mojstrom suspenza, Alfredom Hitchcockom, in z njim posnel štiri uspešnice.

Najprej sta sodelovala leta 1948 v danes dokaj kultnem Rope, baje deloma posnetem po resničnem dogodku. Vse skupaj sicer zgleda kot igra Agathe Christie, saj se celotna zgodba odvrti v newyorškem stanovanju, kjer dva zdolgočasen predstavnika visoke družbe umorita svojega bivšega sošolca. Kar tako, za zabavo. Da bi svojo igro dvignila še na višji nivo, kmalu za tem na obisk povabita pokojnikove prijatelje in sorodnike, vključno z bivšim vzgojiteljem (Stewart) ter jim hrano postrežeta s skrinje v katero sta skrila svojo žrtev. Prve pol ure filma (ki naj bi se dogajal v realnem času) je izjemno zabavne, saj eden od morilcev neprestano strelja namige s katerimi opozarja na svoje dejanje. Morda celo preveč, saj postane Stewartu zadeva kmalu zelo sumljiva, za nameček pa drugega morilca izdajo živci. Žal se film zaključi zelo pričakovano, priznati pa mu je treba odlično gibanje kamere, ki je prerezano le devetkrat.

Nato sta se za nekaj let "razšla" in leta 1954 skupaj z Grace Kelly posnela super uspešno Dvoriščno okno, ki še vedno velja za enega najboljših trilerjev vseh časov. Stewart je postal najbolj dobičkonosni igralec Hollywooda in se dokončno vpisal na seznam večnih zvezd. Upodobil je fotoreporterja na bolniški, ki si dolgčas krajša z opazovanjem sosedov. Sčasoma se mu začne dozdevati, da eden od njih nekaj skriva. A must see!

Petdeseta so bila Hitchcockovo morda najbolj plodno obdobje saj je posnel tudi po dva filma na leto. Med drugim se je leta 1956 lotil predelave svojega lastnega filma iz leta 1934, The Man Who Knew Too Much, in zanj ponovno angažiral Stewarta, družbo pa mu je delala Doris Day. Zgodbo o ameriški družini, ki na počitnicah v Maroku naključno prestreže novico o načrtovanem atentatu, je ponovno posnel, da bi jo izboljšal, kot je povedal sam. Če je izvirnik posnel nadarjeni amater, je želel, da tega posname profesionalec.

Zadnjič sta sodelovala pri Vrtoglavici, v katerem postane Stewart, kot bivši policaj z akrofobijo (strah pred višino), obseden z privlačno žensko (Kim Novak) katero bi moral v vlogi zasebnega detektiva zasledovati. Gre morda za najbolj osebno Hitchcockovo delo, ki ga danes štejemo med njegove najboljše izdelke, takrat pa je bil deležen precej mlačnih kritik in slabega sprejema v kinodvoranah. Režiser je okrivil svojega glavnega igralca, češ da je prestar, da bi privabil širše množice. A Stewart je že pričakoval, da bosta ponovno sodelovala v prihajajočem Sever-severozahod, zato je Hitchcock s predprodukcijo zavlačeval toliko časa, dokler se Stewart ni zavezal Ottu Premingerju in njegovi Anatomiji umora. Nato je najel Caryja Granta, ki je bil sicer štiri leta starejši od Stewarta. Ironično je Stewart v prvem skupnem projektu s Hitchem, že omenjeni Vrv, nadomestil prav Granta. Tako se je zaključilo to zelo plodno sodelovanje med obema filmskima velikanoma.

Dino De Laurentiis (1919 - 2010)

2010-11-11T14:34:00.002+01:00

"My philosophy is very simple.

To feel young, you must work as long as you can."

DUCAT: Jean-Luc Godard | 1

2010-11-09T18:37:00.006+01:00

A Bout de Souffle (1960)

Tale znamenita zadeva je po mnenju mnogih pisala filmsko zgodovino, saj velja za enega prvih izdelkov francoskega novega vala, med začetnike katerega poleg Godarda štejemo še Françoisa Truffauta s Les Quatre Cents Coups in Alaina Resnaisa s Hiroshima, Mon Amour.V filmu spoznamo mladega pridaniča, ki si želi biti Humphrey Bogart in v Marseillu ukrade avto, na begu ubije policista ter se zateče v Pariz k ameriški študentki novinarstva, s katero bežno ljubimka. Njegovi podvigi jo sicer fascinirajo, vendar se kljub temu upira ponudbi, da bi zbežala v Italijo. A bolj kot sama zgodba, film odlikuje nova tehnika snemanja, ki nasprotuje do takrat uveljavljenim normam ter uvaja nenavadne reze, junakove monologe namenjene gle

dalcem ter močne reference na tedanjo pop-kulturo, predvsem hollywoodski film.

Godardov celovečerni prvenec, ki naj bi ga navdihnil Dotik zla Orsona Wellesa, je takrat 30-letnemu filmarju prinesel srebrnega berlinskega medveda za režijo. Čeprav najbolj znan, pa izdelek ni povsem njegov, saj mu je koncept menda predlagal so-scenarist François Truffaut, ki ga je tudi predstavil Georgesu de Beauregardu, producentu številnih izdelkov novega vala, vključno s temle.Leta 1983 je bil posnet istoimenski ameriški remake z Richardom Gerom v glavni vlogi, še prej pa je Godard posnel Številko dve, za katero trdi, da je prav tako remake njegovega prvenca.

Vivre sa vie: Film en douze tableaux (1962)

Film v dvanajstih epizodah precej realistično oriše takratno pariško prostitucijo in nam vmes postreže še s številnimi samostojnimi odlomki besedil iz klasičnega nemega filma, filozofske razprave in Poeove kratke zgodbe.

Glavno vlogo mlade ženske, ki si želi postati igralka, konča pa kot prostitutka, je odigrala Godardova žena, na Danskem rojena Anna Karina, s katero sta skupaj posnela kar devet filmov. Izdelek ima vse značilnosti novega vala, čeprav je bil kot eden redkih posnet s profesionalno filmsko kamero, za katero je stal Raoul Coutard, pogost Godardov sodelavec.Režiserjev slikoviti oris pariških ulic in živahnega dogajanja na njem skoraj da spominja na dokumentarno formo, kar je tudi po njegovi zaslugi v tistem obdobju hitro postal popularen način filmskega izražanja.

Le Mépris (1963)

Prezir je pogasil režiserjevo radovednost po snemanju visoko-proračunskih filmov. Čeprav je bil to finančno najuspešnejši Godardov izdelek je med snemanjem zelo trpel, saj je bila njegova avtorska svoboda precej kratena. Ameriški koproducent Joseph E. Levine je že po končani produkciji med drugim zahteval več gole kože Brigitte Bardot, saj je vedel, da ga bo samo na tak način lahko prodal.V filmu vidim predvsem Godardovo kritiko mainstreama, torej Hollywooda s katerim ni kasneje nikoli več sodeloval. V glavno vlogo postavljeni Michel Piccoli je namreč odigral scenarista, ki ga ameriški producent (Jack Palance) najame, da bi na novo napisal adaptacijo Odisejade do katere je imel režiser Fritz Lang (ta avstrijski mojster je odigral kar samega sebe) preveč umetniški pristop. Hkrati menda skriva tudi nekaj avtobiografskih vzporednic, saj naj bi bila odtujitev glavnega para predvsem refleksija Godardovega takrat dve leti starega zakona z Anno Karino.

Če ste gledali film, upam da niste videli ameriške verzije, saj je bila ta sinhronizirana v angleščino. Sprva mi sploh ni bilo jasno zakaj lik prevajalke v filmu eni osebi ponovno razlaga tiso, kar je pravkar povedala druga. Najprej sem res mislil, da tudi to spada v sklop režiserjeve kritike.

Simpatična

2010-11-08T18:17:00.001+01:00

South Park se gre Izvor

2010-11-07T21:18:00.005+01:00

Christopher Nolan si po vsem svetu že z restartom Batmanove franšize pridobil številne fene, letos pa je svoj ugled kot odlični vizionar in avtor visoko-proračunskih "pametnih" trilerjev le še okrepil z Izvorom. Tako kot Vitez teme tudi tale ni bil le eden od številnih poletnih blockbusterjev, ki svoj obstoj upravičijo tako, da napolnijo kinodvorane z najstniki, kasneje pa se jih spomnimo le še ko ga ujamemo v sklopu "petkovih akcij" na Pop-Tv. Ne, Nolan (in marketinški oddelek studia Warner Bros.) zna izdelku občutno podaljšati rok trajanja. Ne samo do podelitve oskarjev, kjer bo zelo verjetno nominiran v glavni kategoriji, temveč še mnogo dlje. Toliko, da se bo sčasoma zapisal med tiste "pomembne" filme, ki jih preprosto moraš videti.

Izvor je z dobrimi 800 milijoni ameriških zelencev tretji najuspešnejši letošnji film (za Burtonovo Alico in Pixarjevim Svetom igrač) ter še vedno ohranja visoko, četrto, mesto na Imdb-jevi lestvi najboljših filmov vseh časov. Ni čudno, torej, da so kot gobe po dežju vzklile tudi številne parodije. Nanj so se spomnili tudi ustvarjalci kultne serije South Park. "It's so complex and cool!" pravijo. Se strinjam, čeprav filma ne bo na moji lestvici najboljših izdelkov leta.

Vse ostane v družini

2010-11-06T21:05:00.000+01:00

“Jabolko ne pade daleč od drevesa” pravi star pregovor. In če pogledamo v Hollywood bomo videli, da ta drži. Poznamo veliko dobrih igralcev, katerih otroci stopajo po njihovih stopinjah in marsikaterega režiserja primerjajo z njegovim slavnim očetom. Zato sem malo raziskal in našel nekaj zanimivosti o krvnih odnosih med oskarjevci.

V Hollywoodu lahko trenutno najdemo dve družini, ki imata oskarjevce v kar treh generacijah. Prvi so Hustonovi. Leta 1949 je Walter Huston dobil oskarja za stransko vlogo v vesternu The Treasure of the Sierra Madre. Isti film je njegovemu sinu, Johnu prinesel kipca za režijo in scenarij. Skoraj štiri desetletja kasneje je zlatega viteza k sebi stisnila še njuna vnukinja oz. hčerka, Anjelica Huston. Nagrajeno vlogo je odigrala v filmu Prizzi’s Honor, katerega je režiral prav njen oče in Hustonova je ob prevzetju nagrade dejala, da ji prav zato ta še več pomeni. John Huston si je tistega leta kot režiser prislužil še zadnjo od kar petnajstih nominacij, ki jih je v dolgi karieri zbral v različnih kategorijah.

Druga filmska rodbina, ki se lahko pohvali s svojo vitrino, so Coppolovi. Francis Ford Coppola je svojega prvega oskarja snel leta 1971 kot so-scenarist vojne drame Patton, dve leti kasneje pa je bil ponovno nagrajen za scenarij prvega Botra. Drugi del te znamenite trilogije mu je prinesel še tri kipce: za režijo, scenarij in produkcijo. Njegov oče, Carmine Coppola, je bil tistega leta z Ninom Rota nagrajen za najboljšo glasbeno podlago, sestra, Talia Shire, pa je bila nominirana za stransko vlogo, vendar ji je nagrado speljala legendarna Ingrid Bergman. Leta 2004 je Francisova hčerka Sofia postala prva Američanka in tretja ženska nominirana za režijo, Akademija pa ji je namenila oskarja za scenarij Zgubljeno s prevodom. V kratkem bo Francis od Akademije dobil še Thalbergovo nagrado za izvrstno producentsko delo v svoji dolgoletni karieri.

Oskarjevcev v dveh generacijah je kar precej, najprej pa omenimo Lizo Minnellim ki je edina oskarjevka, katere tudi starša sta oba oskarjevca. Liza je kipec dobila leta 1973 za glavno vlogo v mjuziklu Cabaret, njen oče, Vincente Minnelli, pa za režijo mjuzikla Gigi leta 1959. Njena mati, legendarna Judy Garland, tekmovalnega oskarja ni sicer nikoli prejela, ji je pa Akademija leta 1940 pri sedemnajstih namenila majhnega oskarja za njeno delo kot otroška igralka.

Leta 1981 sta Henry in Jane Fonda prvič in zadnjič skupaj nastopila pred kamerami in sicer v družinski drami Na zlatem ribniku. Jane je svoja dva oskarja dobila že v letih 1972 za Klute in 1979 za Coming Home, njen oče pa je bil še vedno brez tekmovalnega kipca (leta 1981 mu je Akademija poklonila nagrado za življensjko delo). Za vlogo v omenjenem filmu sta bila leta 1982 nominirana oba, Henry pa ga je tudi dobil vendar ga zaradi bolezni na podelitvi ni bilo in kipec je sprejela Jane ter v govoru nagovorila očeta, češ da pride takoj domov in mu ga prinese. Po končani ceremoniji so jo kamere zares spremile do doma, kjer je Henry pri 76ih letih kot najstarejši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo, sprejel svojo nagrado. Poleg Jane je bil za oskarja dvakrat nominiran tudi njen brat, Peter, vendar se mi je kipec tudi dvakrat izmuznil.

Med nagrajenimi starši in otroci sta še Jon Voight in Angeina Jolie. Prvi je svojega oskarja dobil za vlogo invalidnega vojnega veterana v Coming Home, ki je kipec prinesel tudi njegovi že omenjeni soigralki Jane Fona. Voight ima še dodatne tri nominacije, Angelina pa je pred kratkim pokasirala drugo. Prvo, ki ji je prinesla tudi oskarja, je dobila leta 2000 za Girl, Interrupted.

Ko govorimo o igralskih družinah, nikakor ne smemo pozabiti na angleško dinastijo Redgrave, ki ima igralce v kar petih generacijah, trije so tudi oskarjevi nominiranci. Sir Michael Redgrave se je za oskarja potegoval leta 1948 za glavno vlogo v Mourning Becomes Electra, njegovi hčerki Vanssa in Lynn pa sta bili obe prvič nominirani leta 1966. Prva za Morgan: A Suitable Case for Treatment, druga pa za Georgy Girl, vendar jima je kipec na koncu odnesla Elizabeth Taylor. Lynn je bila kasneje nominirana še leta 1999 za Gods and Monsters, Vanessa pa je do danes skupno zbrala šest nominacij, od tega ima oskarja za stransko vlogo v Julli iz leta 1978.

Leta 1992 sta bili mati in hči, Diane Ladd in Laura Dern, nominirani v različnih kategorijah, vendar za isti film, Rambling Rose, v katerem pa nista igrali sorodnic. Tisti večer sta obe odšli domov praznih rok, prav tako pa sta se morala le z nominacijami zadovoljiti oče in sin, Raymond in Daniel Massey, ki sta bila nominirana za glavno vlogo v Abe Lincoln in Illinois (1941) oz. stransko v Star! (1969).

Vse najboljše, Tilda

2010-11-05T21:06:00.007+01:00

Danes praznuje Tilda Swinton. Ena mojih najljubših igralk je srečala Abrahama. Nikoli ne razočara in redno ostaja na visokem nivoju - razen morda na rdeči preprogi, kjer se mi zdi, da redno in čedno brca v temo (a to je zgolj moje nestrokovno, povsem amatersko mnenje). Še bolj pa me navdušuje njena izbira vlog, saj se lahko pohvali s tako raznolikim opusom kot le malo katera igralka njenih let. Samo še v romantični komediji je nisem videl igrati. No, letos si je postavila še en izziv. Izbrala je vlogo v italijanskem filmu Io sono l'amore v katerem ni govorila le italijansko, temveč tudi nekaj malega rusko. Angleščina očitno ni več dovolj privlačna.

In kljub temu ima eno samo nominacijo za oskarja, ki pa ga je tudi dobila. Še vedno zamerim Akademiji, da je lani ni nominirala za naslovno vlogo pijanke in ugrabiteljice v nizko-proračunskem filmčku Julia.

Okrogla miza: igralke o igralstvu

2010-11-04T16:15:00.004+01:00

Pri Hollywood Reporterju so pred začetkom sezone nagrad (ta se je v bistvu že počasi začela) zbrali šest igralk, ki se najpogosteje omenjajo kot možne kandidatke za razne nagrade, vključno seveda z oskraji. Annette Bening, Nicole Kidman, Amy Adams (ne vem sicer zakaj točno je ona zraven), Hilary Swank, Natalie Portman in Helena Bonham-Carter so se razgovorile o svojem poklicu, o strahovih, napetostih in veselju, ki je z njim povezan. Zanimiva eno-urna debata, v kateri se na hitro dotaknejo tudi letošnjih najaktualnejših vlog, izvemo pa tudi veliko zanimivosti iz njihovega preteklega ustvarjanja.

8KA: Hamlet

2010-11-02T20:30:00.002+01:00

Tragedija Hamlet je, poleg Romea in Julije, najznamenitejše delo angleškega dramatika Williama Shakespeara, ki je nastalo v tako imenovane avtorjevem drugem in najzrelejšem ustvarjalnem obdobju med leti 1601 in 1608. Zgodbo o danskem princu, kateremu duh pokojnega očeta ukaže maščevanje svoje smrti, za katero je kriv njegov lastni brat Klavdij, sedanji mož kraljice Gertrude, smo morali v srednji šoli prebrati vsi, saj gre za eno temeljinh literarnih del zahodne kulture, ki je v teh stoletjih doživela nešteto priredb in adaptacij. Seveda tudi na filmskem traku. Zbral sem osem najznamenitejših ekranizacij te velike tragedije.

Le Duel d'Hamlet (1900) | Sarah Bernhardt

Čisto prvega Hamleta na filmskem traku je pravzaprav upodobila ženska. In niti ni edina. V adaptaciji iz leta 1920 je v naslovni vlogi namreč zaigrala danska igralka Asta Nielsen.

Dvominutni film je pravzaprav le povzetek gledališke igre v kateri je igrala Bernhardtova, vendar kljub temu velja za prvo ekranizacijo te tragedije. Poleg tega je eden prvih filmov, ki uporablja tehniko predhodno posnetega dialoga, kasneje simultano predvajanega z video posnetkom, tako da film pravzaprav sploh ni nemi, čeprav posnet veliko pred pojavimo pravih zvočnih filmov.

Hamlet (1948) | Laurence Olivier

Sliši se neverjetno, vendar je bilo Hamletov znameniti samogovor "To be or not to be" v angleščini na velikem platnu mogoče prvič slišati šele leta 1948. Film, ki ga je režiral in v njem odigral glavno vlogo Laurence Olivier, je skrajšana in rahlo prirejena verzija, zaradi česar je bil tarča številnih kritik. A kljub razhajanju z izvirnikom je navdušil kritike in kot prvi neameriški izdelek dobil oskarja za najboljši film. Hkrati je prvi film nagrajen z oskarjem in zlatim beneškim levom, Olivier pa je prvi režiser, ki je režiral samega sebe in za igro dobil oskarja.

Gamlet (1964) | Innokenti Smoktunovsky

Režiser Grigori Kozintsev je slovito tragedijo v ruskem jeziku posnel po prevodu Borisa Pasternaka. Film je bil ob izidu deležen številnih dobrih kritik, tako doma kot drugod po svetu. Prejel je številne nagrade, med drugim nominacijo za BAFTO za najboljši film leta sploh.

Hamlet (1969) | Nicol Williamson

Še ena britanska verzija je nastala pod režisersko taktirko Tonyja Richardsona. V nasprotju z Olivierjevo izvedbo je šlo za film z majhnim proračunom in minimalistično scenografijo, posnet pa je bil pravzaprav kar na podlagi igre, ki so jo takrat igrali na londonskem West Endu. Poleg Williamsona sta v filmu zaigrala še Anthony Hopkins in Marianne Faithfull.

Hamlet (1990) | Mel Gibson

Italijanski režiser Franco Zeffirelli je pred Hamletom posnel še dve veliko bolj hvaljeni adaptaciji Shakespearovih dram Ukročena trmoglavka ter Romeo in Julija. Hamlet kljub zvezdniški zasedbi (poleg Gibsona sta nastopili še Glenn Close in Helena Bonham Carter) ter glasbi izvrstnega Ennia Morriconeja, ni dosegel želenega uspeha. Morda tudi zaradi precej zredčenega besedila. Akademija ga je kljub temu nominirala za kostumografijo in scenografijo.

Hamlet (1996) | Kenneth Branagh

V nasprotju s prejšnjimi verzijami, Kenneth Branagh, ki je film tudi režiral, Shakespearovega beseda ni krajšal ali bistveno prirejal, zaradi česar je minutaža narasla na debele štiri ure. Izdelek res da ni bil popularen, čeprav v njem lahko vidimo mnogo znanih obrazov, med njimi Julie Christie, Kate Winslet, Richarda Attenborougha, Charltona Hestona, Jacka Lemmona, Judi Dench, Billyja Crystla, Gérarda Depardieua ter mnoge druge; mu je pa Akademija prisodila štiri nominacije, tudi za prirejeni scenarij, kar je povzročilo nemalo začudenja, glede na to, da ga je pravzaprav napisal Shakespeare.

Hamlet (2000) | Ethan Hawke

Tale moderna adaptacija je pravzaprav precej zanimiva. Namesto na srednjeveško Dansko, je zgodba postavljena na Manhattan konce prejšnjega stoletja. Klavdij je po umoru brata postal vodja družbe Denmark Corporation, njegov nečak Hamlet pa je študent filmskih umetnosti. Besedilo je primerno prirejeno, da spovada z novejšim časom, Ethan Hawke, ki je z 29 leti postal najmlajši filmski Hamlet (upoštevajoč le kino filme), pa svoj znameniti govor zrecitira kar v videoteki, potem ko ga navdihne posnetek budističnega učitelja. Seveda brez lobanje v rokah.

Hamlet (2009) | David Tennant

Tale televizijski izdelek, ki je nastal v britanski produkciji, je pravzaprav samo posneta uspešna postavitev gledališča Royal Shakespeare Company. Patrick Stewart je za vlogo Klavdija prejel nominacijo za letošnjega emmyja.

Filmska pokopališča

2010-11-01T17:45:00.002+01:00

Danes je prvi november, dan spomina na mrtve, zato ste se verjetno odpravili na pokopališče in prižgali svečko pokojnim sorodnikom in prijateljem. Ker so pokopališča najbolj oblegana današnja lokacija, sem jih šest "obiskal" tudi sam. Vaša naloga je, da ugotovite katere filme sem si zato moral ogledati.

50 najboljših grozljivk

2010-10-31T09:29:00.002+01:00

Ameriška (pop)kultura nam narekuje, da danes izdolbemo bučo, okrasimo stanovanje z umetno pajčevino, zvečer pa se oblečemo v vampirja ali čarovnico. Če se že ne boste udeležili katere od zabav ob noči čarovnic, pa si morate nujno ogledati kakšno grozljivko. A katero? Seznamov najboljših horror filmov je približno toliko kot je grozljivk samih, zato sem se odločil objaviti glas ljudstva, ki ima ponavadi najbolj prav. Res pa je tudi, da vsi filmi na IMDb-jevi lestvici najboljših grozljivk vseh časov ne spadajo povsem v ta žanr, a stopnja groze je spet povsem subjektiven faktor. Na lestvico torej glejte zgolj kot na seznam predlogov, ki pa vključuje kar precej nepozabnih krikov, pokolov in (črne) magije.

01. Psycho (1960)
02. Alien (1979)
03. The Shining (1980)
04. Les diaboliques (1955)
05. The Thing (1982)
06. Rosemary's Baby (1968)
07. The Exorcist (1973)
08. Frankenstein (1931)
09. Das Cabinet des Dr. Caligari. (1920)
10. Nosferatu, eine Symphonie des Grauens (1922)
11. Faust - Eine deutsche Volkssage (1926)
12. Werckmeister harmóniák (2000)
13. Bride of Frankenstein (1935)
14. Dawn of the Dead (1978)
15. Invasion of the Body Snatchers (1956)
16. Night of the Living Dead (1968)
17. What Ever Happened to Baby Jane? (1962)
18. Kaidan (1964)
19. Shaun of the Dead (2004)
20. Onibaba (1964)
21. The Innocents (1961)
22. Halloween (1978)
23. Repulsion (1965)
24. Spalovac mrtvol (1969)
25. The Birds (1963)
26. The Unknown (1927)
27. Freaks (1932)
28. The Man Who Laughs (1928)
29. Les yeux sans visage (1960)
30. Evil Dead II (1987)
31. Grindhouse (2007)
32. Körkarlen (1921)
33. Vredens dag (1943)
34. The Invisible Man (1933)
35. Island of Lost Souls (1932)
36. Dead of Night (1945)
37. Peeping Tom (1960)
38. I pugni in tasca (1965)
39. The Haunting (1963)
40. Dr. Jekyll and Mr. Hyde (1931)
41. Zombieland (2009)
42. Vargtimmen (1968)
43. Häxan (1922)
44. The Wicker Man (1973)
45. The Phantom of the Opera (1925)
46. The Hound of the Baskervilles (1939)
47. Saw (2004)
48. [Rec] (2007)
49. Dracula (1931)
50. Profondo rosso (1975)

SVEŽA KRI: Paul Dano

2010-10-30T15:54:00.004+02:00

26-letni Paul Franklin Dano je verjetno eden najboljših trenutno delujočih mladih igralcev v Hollywoodu. Njeg talent je bil odkrit zelo zgodaj, ko je z šolskih odrskih desk že pri desetih letih preskočil na Broadway in zaigral ob Georgu C. Scottu in Charlesu Durningu.

Prvo večjo vlogo je dobil v neodvisnem filmu L.I.E., ki se ukvarja s tematiko pedofilije, zaslovel pa je leta 2006 z neverjetno uspešno komedijo Naša mala mis, nominirani za štiri oskarje, tudi za najboljši film. Duno je tisto leto pobral kar nekaj nagrad za najboljšega mladega igralca ali "preboj", svoj talent pa je ponovno dokazal leto kasneje, ko je ob Danielu Day-Lewisu nastopil v kritiško zelo pohvaljenem Tekla bo kri, kjer je upodobil kar dva lika dvojčkov. Za vlogo je ponovno prejel številne pohvale, med drugim nominacijo za BAFTO.

Sedaj, ko je dokazal, da spada med odlične karakterne igralce, si lahko izbere tudi vloge v nekoliko popularnejših blockbusterjih, kakršen je letošnji Kot dan in noč, v katerem je Duno verjetno edina svetla točka. Videli smo ga v še eni komediji, The Extra Man, kjer se je pridružil Kevinu Kleinu in Katie Holmes, do konca leta pa izideta še dva filma z njegovim imenom na plakatu. "Up, up, up... there's no way but up from here!"

Bruummm - bruummm

2010-10-29T19:54:00.000+02:00

Steppenwolf - Born To Be Wild

OscarFlashback: Oskarji za igro

2010-10-28T19:27:00.002+02:00

Tisti, ki ste nekajkrat gledali podelitev oskarjev, ste gotovo opazili ponavljajoči se vzorec: dobitnik oskarja za najboljšo moško vlogo naslednje leto podeli oskarja najboljši glavni igralki in obratno. To nenapisano pravilo je ena najstarejših tradicij te ceremonije, ki se je pojavila že na peti podelitvi, daljnega leta 1932. Začelo se je sicer že leto prej, ko sta vsak svoj kipec, ki se takrat še ni imenoval oskar, dobila Norma Shearer in George Arliss. Naslednje leto so organizatorji oba povabili, da bi podelila kipce svojima naslednikoma. Vse bi bilo zelo preprosto, če Shererova ne bi bila ponovno nominirana. Organizatorji so izide sicer poznali že v naprej in vedeli, da bo kipec tisto leto prejela Marie Dressler. A hkrati so se zavedali v kakšen neugoden položaj bi spravili Shererovo, če bi odprla kuverto s svojim imenom.

George Arliss, Marie Dressler, Norma Shearer in Lionel Barrymore na četrti podelitvi osakrjev, 10. novembra 1931.

Naslednje leto so postopek priredili tako, da so zamenjali podeljevalce glede na spol in enako "pravilo" uvedli še za oskarje v stranskih vlogah, ko so bili ti nekaj leta kasneje uveljavljeni. Od takrat se te tradicije dokaj dosledno držijo, vendar je tudi izjem precej veliko, sploh v primeru, da lanski zmagovalec nekje snema film ali nastopa v broadwayski predstavi, zaradi česar seveda ne prileti v Los Angeles zgolj, da bi podelil kipec.

No, lani se morda spomnite, da so to tradicijo popolnoma opustili in uvedli podeljevanje igralskih oskarjev s pomočjo večjega števila preteklih dobitnikov v isti kategoriji, ki takrat niso bili nominirani. To je bila v bistvu zelo dobra poteza, ki jo je odobravala večina gledalcev. Letos so koncept spet priredili tako, da so združili star in nov način podeljevanja: predstavitve so opravili prijatelji, znanci in sodelavci nominirancev, kuverto pa je še vedno odprl lanski zamgovalec/ka.

GLASBA: Fantastic Mr. Fox

2010-10-27T14:55:00.004+02:00

World Soundtrack Academy je inštitucija, ki so se jo zamislili organizatorji Gentskega filmskega festivala v Belgiji. Nagrade World Soundtrack Awards (WSA), ki so jih prvič podelili leta 2001, so namenjene piscem filmske glasbe po vsem svetu in ne le domačinom. Organizacija trenutno šteje več kot 240 članov, med katerimi je tudi precej uveljavljenih skladateljev filmske glasbe kot so Howard Shore, John Williams, Gustavo Santaolalla in Hans Zimmer.

Ob zaključku Gentskega filmskega festivala ta konec tedna, so omenjene nagrade podelili že desetič. Zmagovalec večera je bil francosko-grški skladatelj Alexandre Desplat, ki je bil že drugo leto zapored imenovan za skladatelja leta, prav tako pa je bila ponovno nagrajena njegova glasba, in sicer tokrat za animirano komedijo Fantastic Mr. Fox, ki jo je na podlagi znamenite pravljice Roalda Dahla odlično adaptiral Wes Anderson.

Alexandre Desplat - Just Another Dead Rat in a Garbage Pail

Nagrado za najboljšo filmsko pesem sta odnesla Ryan Bingham in T-Bone Burnett, ki sta se podpisala pod komad The Weary Kind iz Crazy Heart in že marca zanjo prejel tudi oskarja, prej pa še zlati globus in kopico drugih nagrad.

Seznam vseh nagrajencev, si lahko pogledate na uradni strani World Soundtrack Academy.

ReMake: Out of the Past vs. Against All Odds

2010-10-26T18:20:00.002+02:00

Film noir. Žanr, ki je zaživel v začetku 40ih let prejšnjega stoletja in zamrl slabi dve desetletji kasneje, označujejo napete, večplastne, kriminalne zgodbe, navadno predstavljene v obliki flash-backov in prikazane z učinkovito igro svetlobe in scene v likovni teoriji imenovano tudi chiaroscuro. Termin film noir sicer ni povezan s tipično temačno fotografijo tovrstnostih izdelkov, temveč so ga v Franciji, kjer je bila filmska teorija veliko bolj živa kot v ZDA, povezovali s samim izvorom zgodb. Te so navadno temeljile na temačnih kriminalnih romanih, navadno nižje literarne kvalitete. Zanimivo, da so čez lužo te filme takrat preprosto imenovali melodrame in so francoski termin posvojili šele v 70ih, ko je bil ta žanr že dalj časa pokopan.

Šolski primer tega znamenitega (pod)žanra je Out of the Past, ki ga je leta 1947 za RKO posnel Jacques Tourneur. V njem spremljamo dve povezani zgodbi Jeffa Baileya (Robert Mitchum). Kot lastnika bencinske črpalke, ga nekega dne obišče oseba iz preteklosti, ki ga povabi na sestanek z njegovim nekdanjim delodajalcem Whitom Sterlingom (Kirk Douglas). Flachback nas pouči o njuni zgodovini, ko je Jeff skupaj s partnerjem kot zasebni detektiv pred leti poiskal Whitovo dekle Kathie (fatalna Jane Greer), ki mu je ukradlo večjo vsoto denarja. A namesto, da bi jo pripeljal nazaj se vanjo zaljubi. Žal se usoda kruto poigra z njima in ju loči. Sedaj Jeff ugotovi, da je Kathie spet z Whitom, ta pa mu poskuša podtakniti umor in se mu maščevati za njegovo nezvestobo.

Film je bil deležen precejšnjega uspeha, danes pa se ga časti kot enega najboljših izdelkov tistega obdobja. Ameriški filmski register ga je uvrstil na svoj seznam filmov s posebnim nacionalnim, zgodovinskim ali umetniškim pomenom, ki šteje nekaj več kot petsto naslovov.

In Hollywood seveda ne bi bil Hollywood, če ne bi iz te zgodbe poskušal iztisnit optimalnega dobička. Tako je leta 1984 nastala moderna adaptacija v režiji Taylorja Hackforda. V glavni vlogi je nastopil Jeff Bridges, katerega lik tokrat ni bil zasebni detektiv, temveč poškodovani športnik, njegov objekt poželenja pa Rachel Ward, katere slava je leto prej poletela v nebo z nepozabno mini-serijo Pesem ptic trnovk.

Vpeljani so tudi novi liki, med njimi mama glavne junakinje, ki jo je upodobila kar sama Jane Greer, manjšo vlogo pa ima tudi Paul Valentine, še en član izvirne zasedbe.

Zgodba, ki je tokrat pripovedovana linearno, je bila deležna precejšnjih sprememb v podrobnostih; predvsem je bilo žensko veliko težje najti, pa tudi osvojiti, kot v 40ih. Wardova ni taka egoistična prasica in zdi se da je v protagonista zares zaljubljena, kar bi za Greerovo težje trdili, vendar jo prav to naredi veliko bolj skrivnostno in fatalno. V duhu filmov noir torej. Moderna različica pa je bolj pisana na kožo romantikom, saj predpostavlja eno in neugasljivo ljubezen. Bridges nima namreč kaj zbirati, Mitchum pa se mora odločiti za eno od dveh različic zrcalne slike: temnolaso fatalko ali ukročeno blondino.

Če smo iskreni sta si scenarija pravzaprav zelo malo podobna, kar je bil v bistvu nujen ukrep, saj zgodba štiri desetletja kasneje preprosto ne bi več palila. Pa vendar se nam zdi nova verzija povsem privlečena za lase, medtem ko izvirnik brezpogojno sprejmemo in se mu celo klanjamo.

Phil Collins - Against All Odds (Take a Look at Me Now)

Remake, ki ga štejemo tudi v sklop neo-noir filmov oziroma posnemovalcev klasičnih izdelkov, je bil, kljub (ali pa tudi zaradi) veliko svetlejšemu koncu, precej ponesrečen in slabo sprejet, vendar ga je Akademija po zaslugi čudovite balade Phila Collinsa vseeno opazila.

CAMEO: Martin Scorsese (The Color of Money)

2010-10-24T16:50:00.000+02:00

Martin Scorsese je še eden tistih režiserjev, ki se radi skrijejo v kader svojega izdelka. Leta 1986 je posnel nadaljevanje znamenitega filma The Hustler iz leta 1961 v katerem je ponovno obudil lik Eddija Felsona, ki je Paulu Newmanu končno prinesel oskarja. Tokrat je Newman odigral vlogo mentorja Tomu Cruisu, katerega popelje na turnir biljardnih igralcev. Enega izmed udeležencev je takole, le v delčku sekunde, upodobil tudi režiser sam.

Najljubši evropski film

2010-10-23T12:30:00.000+02:00

Ste že glasovali za svoj najljubši evropski film leta? Storite to do konca oktobra in se potegujete za vstopnice za 23. podelitev evropskih filmskih nagrad, ki bo 4. decembra v Talinu.

Izbirate lahko med spodnji naslovi, ki so vsi po vrsti na svoj način zanimivi in dober dokaz, da evropski filmi niso samo zateženi art izdelki, temveč lahko tekmujejo z najpopularnejši hollywoodskimi pop-corni, ne glede na žanr: komedija, triler, družinski film ali zgodovinska drama. Samo na marketing bi bilo potrebno narediti nekoliko več.

Flickan som lekte med elden | režija: Daniel Alfredson

Nadaljevanje lanskega hita Dekleta, ki sovražijo moške je posnet po drugem deli Milenijske trilogije švedskega avtorja Stiega Larssona. V njem sta novinar Mikael Blomkvist in uporniška Lisbeth Salander na sledi trgovcem z belim blagom. Hollywood že snema remake celotne trilogije.

Soul Kitchen | režija: Fatih Akin

Mr Nobody | režija: Jaco van Dormael

Barvit film z dobro glasbo belgijskega režisrja znanega po svojih kompleksnih izdelkih, je posnet v angleščini, glavna vloga pa je bila zaupana Jaredu Letu. Dotika se predvsem vprašanja tisočerih majhnih odločitev, ki jih vsak dan opravimo, ne da bi se zavedali kako korenito spreminjajo našo prihodnost. Več o filmu, ki je tudi moja izbira za najljubši evropski film leta, sem že pisal.

Baarìa | režija: Giuseppe Tornatore

Italijanski režiser, ki nam je postregel z uspešnicama Nuovo Cinema Paradiso in Malena, je tokrat na filmski trak ujel sago o treh generacijah sicilijanske družine, ki jo spremljamo skozi različna zgodovinska obdobja. Šlo naj bi pravzaprav za kroniko njegove rodbine, ki pa v nasprotju z njegovimi prejšnjimi filmi ni požela takšnega uspeha. Tudi sam nisem bil navdušen.

Mine vaganti | režija: Ferzan Ozpetek

Lahko si predstavljate reakcijo konzervativnega italijanskega očeta, ki je v majhnem mestecu obogatel s proizvodno testenin, ko mu najstarejši sin pove, da je gej. Moža zadene kap. Le kaj bi se zgodilo, če bi se razkril še njegov drugi sin. Ta mora zato za nekaj časa svojo izpoved potlačiti in se posvetiti družinskem poslu. Zabavno in sproščujoče, vendar nič posebnega.

An Education | režija: Lone Scherfig

Filma se gotovo spomnite še z lanske podelitve oskarjev, saj je bil nominiran za tri kipce, tudi za najboljši film. Mlada Carey Mulligan, ki si je tudi sama prislužila nominacijo, je upodobila vedoželjno in uporniško dijakinjo v 60ih, ki se zaplete z očarljivim mogotcem in na kocko postavi svojo izobrazbo.

Agora | režija: Alejandro Amenábar

Hypatia je bila prva znana matematičarka v zgodovini, ki je v Aleksandriji poučevala tudi filozofijo in astronomijo. Obdobje bojev med kristjani in pogani res ni bil najprimernejši čas za raziskovanje geo- in heliocentričnega sistema, še manj pa za romanco s sužnjem. A strasti ni lahko zadrževati.

Španec Amenábar je prodrl z grozljivko The Others in s tujejezičnim oskarjem nagrajeno dramo Mar Adentro.

The Ghost Writer | režija: Roman Polanski

Film, ki ga je Polanski dokončal kar iz zapora v Švici, mu je na Berlinskem filmskem festivalu prinesel srebrnega medveda za režijo. Posnet po romanu Roberta Harrisa, pripoveduje prigode na novo najetega pisca biografije nekdanjega britanskega premiera. Napeto, aktualno in vredno razmisleka.

Kick-Ass | režija: Matthew Vaughn

Pred ogledom sem res pričakoval brezzvezden najstniški film, kar izdelek tudi je. Vendar so v njem elementi, ki te pritegnejo in tako hitro povlečejo v zgodbo, da se sploh ne zavedaš kdaj jo je konec. Po ogledu ti res ne ostane veliko materiala za premislek in film zapusti gledalčevo glavo tako hitro kot jo je naselil.

Le petit Nicolas | režija: Laurent Tirard

Zabavno, duhovito, barvito. Prigode malega Nikca in njegovih raznolikih prijateljev postavljene v 60. leta prejšnjega stoletja, so posnete po istoimenski knjižni seriji iz tistega obdobja. Morda vam ga uspe ujeti tudi na prihajajočem Liffu. Toplo priporočam.

Machete

2010-10-22T20:45:00.000+02:00

"Machete don't text."

Klasične napake

2010-10-20T19:36:00.005+02:00

Tudi med snemanjem dobrih starih črno-belih filmov je pogosto prihajalo do napak. Poglejte si kako so se motili Bette Davis, James Stewart in Humphrey Bogart.

Kje je Enzo Staiola?

2010-10-19T00:01:00.002+02:00

Ste kdaj videli nepozabno klasiko mojstra italijanskega realizma Vittoria De Sice, Tatovi koles? Če ne, potem jo hitro dodajte na seznam nujnih ogledov, če pa ste jo, se gotovo spomnite malega Bruna, ki je z očetom preiskal cel Rim, da bi našel ukradeno kolo, tako pomembno za opravljanje njegove službe kot raznašalec plakatov.

Ker je de Sica iskal neprofesionalne igralce za svoje realistične like, je takrat sedemletnega Enza izbral kar iz množice otrok, ki so opazovali snemanje na rimskih ulicah. Njegov objokan obraz je obkrožil svet in nedvomno pripomogle k izjemni priljubljenosti filma, ki ga je nagradila tudi Ameriška filmska akademija.

V dobrem desetletju, ki je sledilo, se pojavi v še ducatu filmov, med drugim v ameriškem Bosonoga grofica z Humphreyjem Bogartom. Danes je star 70 let in je upokojeni učitelj matematike, otroška kariera pa je le še lep in oddaljen spomin.

Vse najboljše, Jean-Claude Van Damme

2010-10-18T20:31:00.002+02:00

Za trenutek naj odloži orožje Jean-Claude Van Damme in s prijatelji poveseli svojega srečanja z Abrahamom.

Neverjetno, famozni belgijski igralec je star že petdeset let. Ali pa niti ne tako zelo neverjetno, če pomislim, da njegove pretepačine že celo večnost vrtijo na televiziji. V četrt stoletja dolgi karieri je nastopil v več kot štiridesetih filmih. Preboj se mu je sporečil leta 1988 v filmu Bloodsport, med njegovo večje dosežke pa prištevamo akcije Double Impact, Timecop in Street Fighter. In še kar snema.

Adi Smolar - Jean-Claude Van Damme

Denzel, oskarjevec na kvadrat

2010-10-17T11:16:00.004+02:00

Denzel je car. Eden najboljših trenutno delujočih igralcev v Hollywoodu, ki pa se za moj okus nekoliko preveč udejstvuje v blockbusterjih, čeprav je njegov talent verjetno precej lačen nekoliko več kompleksnejših vlog.

Kako priljubljen in spoštovanj je med svojimi kolegi in drugimi filmskimi ustvarjalci, potrjuje tudi dejstvo, da je edini temnopolti igralec z dvema tekmovalnima oskarjema: prvega je dobil leta 1989 za stransko vlogo v vojni drami Glory, drugega pa leta 2001 za glavno vlogo v akcijskem Dnevu za trening. Poleg tega je prvi temnopolti igralec, ki je prišel do dveh, treh, štirih in petih nominaciji za oskarja; v njihovem številu pa ga je danes dohitel Morgan Freeman, tako da skupaj nosita naziv največkrat nominiranega temnopoltega igralca - vsak ima tri nominacije v glavni ter dve v stranski kategoriji.

Najboljši filmi za odrasle

2010-10-16T17:51:00.007+02:00

Te dni je filmski svet razburkala novica, da je Ameriški odbor za cenzuro hvaljeni romantični drami Blue Valentine prilepil oznako NC-17, kar pomeni, da si je mlajši od 17 let ne morejo ogledati. Gre za najstrožjo oznako celovečernega filma, ki jo je odbor uvedel leta 1990 in z njo zamenjal nalepko X, s katero so do takrat označevali filme za odrasle. Teh izdelkov v večjih kinematografih sploh ne vrtijo, kar jim močno zredči vire prihodka in zoži možnosti za osvojitev kakšne nagrade. Omenjena drama z Ryanom Goslingom in Michelle Williams je bila denimo ena od letošnjih favoritov za oskarje v najpomembnejših kategorijah. Pa vendar, umetnosti ni mogoče zatreti, kar dokazuje tudi spodnji seznam najdonosnejših NC-17 filmov, katerim je kljub strogi oznaki uspelo v kinodvorane privabiti veliko število gledalcev.

01. Showgirls (1995)
02. Henry & June (1990)
03. The Cook, The Thief, His Wife and Her Lover (1990)
04. La mala educación (2004)
05. Se, jie (2007)
06. Átame! (1990)
07. The Dreamers (2004)
08. Crash (1996)
09. Bad Lieutenant (1992)
10. Wide Sargasso Sea (1993)
11. A Dirty Shame (2004)
12. Whore (1991)
13. Young Adam (2004)
14. Inside Deep Throat (2005)
15. Dice Rules (1991)
16. Orgazmo (1998)
17. Bent (1997)
18. Topâzu(1993)
19. Matador (1986)
20. C'est arrivé près de chez vous (1992)

Avatar XXX toy

2010-10-13T19:00:00.003+02:00

Danes lansiram novo rubriko v kateri bom objavljal razno razne parodije na bolj ali manj znane filme. Najbolj so seveda na udaru veliki filmski hiti, ki jih je videlo veliko ljudi in bodo zato tudi razumeli v čemu je fora parodije. Evo za začetek sem našel eno od sicer mnogih izpeljank iz največjega filmskega zaslužkarja vseh časov.

Če ste naveličani seksa z Zemljankami in želite izkusiti notranjost predstavnice drugoplanetnega plemena Na'vi, je to prava stav za vas. Naročite jo lahko tudi v kompletu s 3D porničem. :)

Paparazzi

2010-10-12T18:09:00.001+02:00

Beseda paparazzo (množina paparazzi) s katerim označujemo fotografe, ki zalezujejo slavne ljudi, ni tako zelo nova, kot ste morda mislili. Njen izvor je povezan s kultnim izdelkom italijanskega mojstra Federica Fellinija, La dolce vita, ki je bil posnet pred pol stoletja. V njem poleg glavnega lika, novinarja Marcella (Marcello Mastroianni), spoznamo tudi njegovega prijatelja in sodelavca Paparazza (Walter Santesso), ki se pretežno ukvarja prav s fotografiranjem zvezd - v prvi vrsti seveda nepozabno Anito Ekberg, ki je upodobila švedsko-ameriško filmsko igralko Sylvio na obisku v Rimu.

Lady Gaga - Paparazzi

Kako je junak dobil to ime, pravzaprav ni povsem jasno. Fellini je morda uporabil oznako, ki v enem od italijanskih dialektov pomeni vrabec, morda pa se jo je izmislil sam. Po drugi strani pa je v Italiji zares mogoče najti družine s tem priimkom. Eden od poznavalcev Fellinija, Peter Bondanella, trdi da gre najverjetneje za izpeljanko iz besede papataceo, ki pomeni velikega in tečnega komarja, njeno preoblikovanje pa spominja na značilen zvok tega insekta.

No, sam so-scenarist filma, Ennio Flaiano, pravi, da je ime našel v romanu Georga Gissinga, Ob Jonskem morju iz leta 1901. Tako naj bi bilo ime latniku nekega hotela v knjigi, ki sta jo s Fellinijem naključno odprla in v njem piskala ime za svojega junaka.

Kakršen koli že je izvor besede, zahvaljujoč uspehu filma, jo danes uporabljamo v številnih svetovnih jezikih, ki uporabljajo latinske črke.

8KA: John Lennon

2010-10-09T10:36:00.004+02:00

Danes mineva 70 let od rojstva Johna Lennona, 9. decembra pa bo minilo natanko 30 let od smrti te glasbene legende. Soustanovitelja ene komercialno najuspešnejših in kritiško najbolj hvaljenih zasedb v zgodovini popularne glasbe se še vedno spominja ves svet, o čemer pričajo številni spomeniki in popisani zidovi ter še vedno dejavni fan-clubi. Poleg bogate glasbene dediščine so nam dečki iz Liverpoola zapustili tudi številne filmske izdelke, visoka pa je tudi številka tistih na katere je njihova glasba neposredno vplivala. A če pustimo te za sedaj ob strani in pogledamo na osem filmov, ki prikazujejo življenje Johna Lennona, resnično, fiktivno ali najpogosteje zmes obojega.

Birth of The Beatles (1979) | Stephen MacKenna

Prvi in edini biografski film Beatlov posnet še za časa Lennonovega življenja, se osredotoča na zgodnja leta formiranja skupine in dneve v Hamburgu, vse do prvega večjega hita. Zgodovinsko je menda zelo dosleden, saj je kot tehnični svetovalec pri snemanju sodeloval tudi bivši Beatel, Pete Best.

Beatlemania (1981) | David Leon

Tole sicer ni biografski film, temveč filmska adaptacija broadwayskega mjuzikla z istim naslovom. V njem gledamo štiri posnemovalce, ki uro in pol izvajajo največje hite Beatlov, vmes pa se nam prikazujejo še podobe iz nepozabnih šestdesetih. Izdelek je bil zelo slabo sprejet.

The Hours and Times (1991) | Ian Hart

Kmalu po rojstvu sina Juliana, je Lennon leta 1963 preživel vikend v Barceloni z menedžerjem Beatlov, odkrito homoseksualno usmerjenim Brianom Epsteinom. Okoli tistih dni se je napletlo veliko zgodbic in ugibanj, kaj se je med njima morda zgodilo. Ena od morebitnih verzij je dobila celo filmsko adaptacijo. Na Sundancu je prejela posebno priznanje.

Backbeat (1994) | Ian Hart

Hart je Lennona ponovno upodobil nekaj let kasneje, zgodba tega filma pa je sicer postavljena nekaj let nazaj. Natančneje v čas, ko se je skupina vzpenjala z nastopi v Hamburgu. Takrat jih je bilo še pet, med njimi tudi Stuart Sutcliffe (igra ga Stephen Dorff), katerega zgodba je osrednja tema tega filma.

In His Life: The John Lennon Story (2000) | Philip McQuillan Phoenix

Ameriški TV film o mladih letih Lennonvega življenja, ko je spoznal Paula McCartneya. Zgodba je menda zelo ohlapna in izpušča ter prilagaja mnoge podrobnosti iz resničnega življenja, še najbolj pa morda motijo igralci prestari za upodabljanje najstnikov.

Two of Us (2000) | Jared Harris

Podobno kot The Hours and Times je tudi tale televizijski film izmišljena projekcija srečanja Johna Lennona in še ene od pomembnih oseb v njegovem življenju - Paula McCartneyja. Ta naj bi ga leta 1976 prvič po razpadu skupine obiskal v New Yorku. Kaj se je takrat tam dogajalo, če sploh kaj, ne ve nihče, razen njiju, vendar je tu zanimiv vpogled med štiri stene zgradbe Dakota, kjer naj bi skupaj pogledala oddajo Saturday Night Live, v kateri je Lorne Michaels Beatlom ponudil 3000 dolarjev za ponovno združitev in nastop v njegovi oddaji.

Nowhere Boy (2009) | Aaron Johnson

Zelo pozitivno sprejet biografski film o najstniških letih Johna Lennona, kjer je večji poudarek na njegovih odnosih z mamo Julio ter teto in skrbnico Mimi. Izdelek postreže s številnimi uspešnicami tistega časa, žal pa si ekipa ni mogla privoščiti nakupa avtorskih pravic za pesmi iz Lennonega opusa. Yoko Ono jim je podarila le zaključno skladbo "Mother". Film je bil nominiran za BAFTO za najboljši britanski film in obe stranski igralki (Kristin Scott Thomas in Anne-Marie Duff).

Lennon Naked (2010) | Christopher Eccleston

V letošnjem televizijskem filmu, ki ga je za BBC Four posnel Edmund Coulthard, spremljamo Lennona v času druge polovice obstoja liverpoolske četverice, ko se po 17 letih ponovno sreča z očetom, loči od Cynthie in spozna Yoko Ono ter se z njo po razpadu skupine, leta 1971 preseli v New York, od koder se nikoli več ne vrne.

Glej ptička!

2010-10-06T20:00:00.000+02:00

"Smiiiiiiile!"

Zgoraj brez, Vol.4

2010-10-04T20:29:00.002+02:00

Tokratna epizoda serije zgoraj brez je tematsko obarvana. Vse štiri igralke na spodnjih slikah namreč izvajajo "boob-flashing" - gre za obliko ekshibicionizma, pri katerem ženske za kratek čas pokažejo svoje golo oprsje, če kdo tega ne ve :). Kakorkoli že, vaša naloga je preprosta: imenujte vse štiri igralke in naslove filmov v katerih so pogumno razkazovale svoje okrasje. Eden izmed prizorov je bil iz končne verzije sicer izbrisan, vendar mislim, da s prepoznavanjem filma kljub temu ne boste imeli težav.

Rodney Carrington - Show them to me

Šterkov 9:06 gre lovit oskarja

2010-10-03T12:53:00.005+02:00

Triler 9:06, ki je lani pometel s konkurenco na Festivalu slovenskega filma, je bil letos povsem pričakovano izbran za našega predstavnika v tekmi za tujejezičnega oskarja. To je prvi izdelek Igorja Šterka, ki ga bomo poslali v ocenjevanje Ameriški filmski akademiji, po poročanju filmskega medija Screen International pa ga je izbral Slovenski filmski sklad, čeprav je bila ta naloga v preteklosti dodeljena Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev. Kakorkoli že, bolj se mi zdi zanimivo, da sem za novico izvedel iz tujih medijev, kjer so jo objavili že v petek, naši pa o tem dva dni kasneje še vedno niso zapisali niti besedice (vsaj na spletu ne, morda ste jo zasledili v kakšnem tiskanem ali televizijskem mediju).

Izdelek je bil, kot naročeno, v sredo predvajan na prvem programu nacionalne televizije, tako da mi ga je uspelo ujeti. Ne bom rekel, da sem bil nad videnim navdušen, saj sicer dobra ideja ni bila najbolje speljana. Tuje kritike so v glavnem sicer pozitivne, zato se sprašujem ali že pregovorno (neupravičeno) kritiziranje domače produkcije s strani slovenskega občinstva, velja tudi zame. Me je pa presenetila solidna igra celotne zasedbe, med katero bi izpostavil verjetno najboljšo trenutno delujočo slovensko igralko Silvo Čušin.

Do sedaj so znani že skoraj vsi letošnji kandidati za to nagrado. Rok za oddajo je potekel v četrtek, Ameriška filmska akademija pa bo verjetno kmalu objavila seznam prijavljenih filmov z vsega sveta. Pričakuje se, da se bo njihovo število gibalo med šestdeset in sedemdeset.

Pravila določajo, da mora biti film posnet v katerem koli drugem jeziku kot je angleški oz. angleščine ne sme biti več kot 50 odstotkov. Člani Akademije, ki bodo dosegli minimalno udeležbo na projekcijah teh filmov, bodo izbrali šest naslovov, nato pa bo 20-članska komisija temu seznamu dodala še tri. V drugi fazi bo deset naključno izbranih članov izmed teh devetih izbralo pet nominirancev.

Kakšnega jasnega favorita za enkrat še nimamo. Najbolje kaže dobitniku zlate palme, tajskemu predstavniku Stric Boonmee, ki se spominja svojih prejšnjih življenj. Če ste že pozabili, je lani slavila Argentina s kriminalko Skrivnost v njihovih očeh, ki je presenetljivo premagala favorita, nemškega predstavnika Beli trak.

SVEŽA KRI: Michael Cera

2010-10-01T10:40:00.001+02:00

22-letni Kanadski igralec s sicilijanskimi koreninami naj bi se nad igro navdušil že pri treh letih, ko je zaradi noric obležal v postelji in večkrat pogledal kultne Ghostbusterse. Še vedno pravi, da je Bill Murray njegov idol.

Njegovi igralski začetki segajo v leto 1999, ko je dobil vlgo v kanadski seriji I Was a Sixth Grade Alien, kasneje pa je v Confessions of a Dangerous Mind pod režijsko taktirko Georga Clooneyja odigral otroško verzijo glavnega lika.

Prvi večji uspeh predstavlja vloga v treh sezonah precej hvaljene serije Arrested Development, na filmskem platnu pa še vedno ostaja v spominu po vlogi v sila uspešni komediji Juno. Sledila je še ena najstniška komedija Superbad ter nekoliko resnejša Nick and Norah's Infinite Playlist. Pred kratkim smo ga videli z Jackom Blackom v precej bednem Year One, letos pa se je vernil z akcijsko komedijo Scott Pilgrim vs. the World, kar kaže na to, da se v tem žanru kar dobro počuti. No ja, dečku za zdaj kar uspeva, vendar ga nikakor ne vidim kot novega Bena Stillerja. Mislim, da bo prej ali slej prešaltal na bolj resne filme.

Arthur Penn (1922 – 2010)

2010-09-30T00:01:00.003+02:00

"Life is like nothing I've ever seen."

NEPOZABNI PARI: Ennis Del Mar & Jack Twist

2010-09-28T20:35:00.001+02:00

Brokeback Mountain (2005) | Heath Ledger & Jake Gyllenhaal

Pred petimi leti je Gora Brokeback dvignila precej prahu, ki se še nekaj časa ne bo polegel. O njem je bilo tisto leto, pa tudi kasneje, ogromno napisanega (pozitivnega in negativnega), o njem so debatirali številni kritiki, gledalci, tv-voditelji, blogarji in celotna filmska industrija. Kot gobe po dežju so vzklile številne šale ter parodije in dejansko je bil izdelek prisoten povsod, kjer se je govorilo o filmu in drugi pop-kulturi. In povsem jasno je, zakaj. Film je prinesel povsem novo podobo geja. Tega je Hollywood v glavnem zasmehoval ali ga predstavljal kot šibek in zelo redko glavni lik, Gora Brokeback pa je namignila, da se homoseksualnost lahko skriva v tudi tako možatem liku, kakršen je ameriški kavboj.

Padal je teorija, da so želeli pregovorno konservativni člani Ameriške filmska akademije te namige zavreči tako, da filmu enostavno niso podelili tistega najprestižnejšega oskarja, čeprav je do takrat pobral praktično vse druge obstoječe nagrade, od zlatega leva do BAFTE in zlatega globusa. Usodna nesreča je sicer prav spodoben film in nikakor ne moremo trditi, da je homofobija (glavni) razlog za njegovo zmago, a dejstvo je da bo Gora Brokeback zaradi svoje ostrine zobu časa veliko lažje kljubovala, zaljubljena kavbojca pa sta že postala eden tistih filmskih parov, ki so si zagotovili svoje mesto v zgodovini

Gloria Stuart (1910 – 2010)

2010-09-27T20:22:00.002+02:00

"I have enjoyed acting very much, because I know it's not for real!"

Neds

2010-09-26T12:29:00.002+02:00

Škotski igralec Peter Mullan si je svetovno slavo prislužil tudi kot režiser in scenarist precej kontroverzne drame Sestre magdalenke in zanj dobil beneškega zlatega leva, pa tudi nagrado občinstva na ljubljanskem filmskem festivalu. Kot igralec je v zadnjih letih še vedno veliko nastopal, kot avtor pa si je vzel dolg dopust in letos ponovno navdušil z dramo o odraščanju v Glasgowu v 70ih letih ter zanjo na pravkar zaključenem filmskem festivalu v San Sebastianu dobil glavno nagrado - zlato školjko. Festival v tem čudovitem baskovsem mestecu zaseda nehvaležno četrto mesto v pomembnosti med evropskimi festivali, ki ga vsako leto sicer obiščejo številne zvezde.

Še nakaj o vsebini zmagovalnega izdelka. John McGill je nadarjen in bister najstnik s številnimi težavami: izhaja iz reven družine, oče je pijanec in pretepač, učitelji pa ga sovražijo samo zaradi slabega ugleda, ki ga je postavil njegov starejši brat Benny. Po drugi strani pa je bratov ugled vstopnica v ulično tolpo "The Neds" (Non-Educated Delinquents), ki razgraja po Glasgowu. Mladi Conor McCarron je prejel srebrno šoljko za najboljšega igralca.

GLASBA: Finding Neverland

2010-09-25T23:14:00.001+02:00

Jan A. P. Kaczmarek - This Is Neverland

Ko se Joan Crawford rezjezi

2010-09-22T20:56:00.001+02:00

...in to je očitno zelo pogosto. Sedaj, ko sem videl tole montažo, se pa res ne morem spomniti Crawfordove v kakšni prijaznejši in nasmejani vlogi.